Veliki sijaj slovenskega jazza

Miniti so morala dobra tri leta, da je projekt Roads, premierno predstavljen marca 2018 v Cankarjevem domu, dobil nadaljevanje, kakršno pritiče glasbenim izzivom, v središču katerih so slovenski glasbeniki mlajše generacije. Gre za izbor avtorskih kompozicij enega najbolj proslavljenih slovenskih jazzovskih pianistov, Marka Churnchetza (Črnčec). Ta je izbrane skladbe, predhodno že posnete z malimi zasedbami, izvedel v novih, bogatih orkestrskih aranžmajih. Pobudnik tako tega projekta kot tudi številnih drugih sorodnih sodelovanj med Big Bandom RTV Slovenija in mladimi avtorji, ki prvenstveno delujejo v polju jazzovske glasbe, je dirigent in aranžer Lojze Krajnčan. V vlogi aranžerja za big band se je prvič preizkusil tudi avtor sam, in sicer v dveh kompozicijah izmed skupno šestih: klasiki Autumn Leaves Josepha Kosme ter lastni Awareness. Črnčec je skupaj z aranžerjem in dirigentom kljub temu v vsem obsegu izrabil prednosti big banda in nam v posluh ponudil (še en) dosežek, če ne celo presežek slovenskega jazza. Vredno je bilo čakati (skoraj) štiri leta.

Na podlagi tega se ponuja zaključek, da je na albumu Roads v ospredju glasba sama in ne interpretacijske veščine Črnčca, ki svojih sposobnosti že dolgo ni več dolžan nikomur dokazovati. In tega niti ne poskuša. Kot vedno znova rad poudari, gre pri njem predvsem za ljubezen do glasbe, v njeni najčistejši obliki, in za to, da preprosto rad počne, kar je izbral v tem življenju: izvajanje glasbe, igranje, muziciranje, posredovanje tega, kar prihaja skozenj od nekod drugod. Vse našteto slikovito odraža izdelek, ki je nastal v sodelovanju z edinim profesionalnim jazz orkestrom pri nas, in bržkone je sposobnost sprejemanja glasbe odlika (ob izdelani tehniki, virtuoznosti in/ali prepoznavnem rokopisu), ki dobre glasbenike ločuje od slabih oziroma razlikuje dobre od najboljših. Črnčec zato v tem kontekstu vse prej kot dominira, čeprav se redno pojavlja v vlogi solista in si jemlje obilo prostora za izraznost. Baladna skladba My Sweet T je edina brez solističnih vložkov drugih glasbenikov in ohranja prvine manjših zasedb, pihalno-trobilna sekcija pa vanjo vstopa izključno z namenom barvanja, kar liričnost pianistovih glasbenih zapisov le še poudari. Podobno velja za Devotion, skladbo, po kateri nosi naslov eden njegovih prejšnjih albumov, s katerim je nanizal številne uspehe; med drugim so ga pri All About Jazz razglasili za enega najboljših dvajsetih jazz albumov leta 2014. Pravkar omenjena kompozicija združuje intimo klavirskega uvoda, bogato melodiko, orkestrsko širino, močne ritmične komponente, vključno z osrednjim motivom, in elegantnost, strastnost solistov (Tomaž Gajšt – trobenta, Lenart Krečič – tenor saksofon). Za razliko od te pa na primer Awareness v nekoliko večji meri poudarja polnost in enotnost skupinske igre.

Nedvomno je rezultat v obliki trajno zabeležene glasbe posledica kakovostnega, premišljeno predelanega glasbenega materiala. Da je res tako, dokazujeta močna ritem sekcija s tokrat gostujočim bobnarjem Kristijanom Krajnčanom, in uravnoteženo razmerje med bombastičnostjo velikega števila glasbenikov, katerih del je tudi saksofonist Matej Kužel, ter daljšimi, ekspresivnimi solističnimi vložki. Kot poseben gost se v tej vlogi v naslovni kompoziciji Roads in že omenjeni Awareness znajde eden redkih altistov, Jaka Kopač, mimo njega pa je spekter solistov dokaj ozek. Ob nosilcu projekta in njegovih gostih se pretežno izpostavljata le Gajšt in Krečič, ob njih pa še Blaž Trček, Dominik Krajnčan in David Jarh, s čimer kompozicije ostajajo tesno povezane s svojim primarnim okoljem malih zasedb, znotraj katerih pripovedujejo malodane vsi sodelujoči. Črnčec je skupaj z aranžerjem in dirigentom kljub temu v vsem obsegu izrabil prednosti big banda in nam v posluh ponudil (še en) dosežek, če ne celo presežek slovenskega jazza. Vredno je bilo čakati (skoraj) štiri leta.