Veliko glasbe, premalo besed

V preteklem letu je minilo 100 let od smrti skladatelja Josipa Ipavca, člana skladateljske dinastije iz Šentjurja, ki je v veliki meri sooblikovala glasbeno ustvarjalnost na Slovenskem v zadnjih desetletjih 19. in prvih desetletjih 20. stoletja. Skladatelj in zdravnik Josip Ipavec je bil sin enako slavnega Gustava Ipavca in nečak Benjamina Ipavca. Kljub temu da se je preizkusil kot skladatelj glasbe za gledališki oder, glavnino njegovega opusa predstavljajo samospevi. Ob tej za slovensko glasbeno zgodovino pomembni obletnici je pri mariborski založbi Litera izšel obsežni album, naslovljen Zbrani samospevi/Gesamte Lieder. Izbor Ipavčevih samospevov je tako obsežen, da je zabeležen na kar treh zgoščenkah, ki jih spremlja programska knjižica. Ob povsem solidnih prispevkih obeh pevk, in sicer tako po kvantiteti kot kvaliteti, nekoliko prednjačijo interpretacije Gabriela Lipuša. Tatjana Pichler je vsem trem vokalom ponudila zanesljivo podporo in kot izvrstna pianistka enakovredno prispevala k izraznosti izvedb. Enako velja za kvartet saksofonov, ki je v priredbah klavirske spremljave lastnosti zvena svojega glasbila prijetno zlil s petjem v skladne, zvočno uravnovešene in povedne interpretacije.

Josip Ipavec je v obliki samospevov uglasbil tako besedila nemških pesnikov, kot sta Heinrich Heine in Johann Wolfgang von Goethe (za prevode sta poskrbela Igor Grdina in Pavel Oblak), kot tudi verze slovenskih pesnikov, kot sta Simon Gregorčič in Fran Vidic. Na prvi zgoščenki zvenijo samospevi v slovenščini, na drugi v nemščini. Izvajajo jih sopranistka Regine Hangler, mezzosopranistka Monika Bohinec in baritonist Gabriel Lipuš, ob katerih nastopa pianistka Tatjana Pichler. Tretja zgoščenka združuje iste tri vokalne interprete s člani kvarteta saksofonov 4SAXESS (Andrej Omejc, Oskar Laznik, Tadej Šepec in Dejan Prešiček). Ob povsem solidnih prispevkih obeh pevk, in sicer tako po kvantiteti kot kvaliteti, nekoliko prednjačijo interpretacije Gabriela Lipuša. Tatjana Pichler je vsem trem vokalom ponudila zanesljivo podporo in kot izvrstna pianistka enakovredno prispevala k izraznosti izvedb. Enako velja za kvartet saksofonov, ki je v priredbah klavirske spremljave lastnosti zvena svojega glasbila prijetno zlil s petjem v skladne, zvočno uravnovešene in povedne interpretacije. Kvartetova raven vseskozi dosega dovolj visoko tehnično in umetniško raven, zaradi katere album zbranih samospevov Josipa Ipavca poseduje umetniško in hkrati dokumentarno vrednost. Album lahko postane relevantna referenca tako za interprete kot tudi muzikologe, ki raziskujejo Ipavčev zanimiv vokalno-inštrumentalni opus.

Knjižica, ki spremlja zgoščenke, je precej debela, predvsem na račun besedil samospevov ter prevodov. Spremna beseda izpod peresa Igorja Grdine je predvsem povzetek Ipavčevega življenjepisa ter kratek oris njegovega glasbenega opusa. Ker gre za tako obsežen izbor Ipavčevih skladb, izvedenih in posnetih ob 100-letnici skladateljeve smrti, bi izdaja mogoče le potrebovala obsežnejšo besedilno popotnico, ki bi jo umestila v današnji čas in prostor. Obsežnejša muzikološka obravnava glasbene materije je za tovrstno izdajo veliko uporabnejša, kot pa so besedila izvedenih del. Zahvaljujoč solidni dikciji vseh treh pevcev, tem poslušalec namreč zlahka sledi. Tako se moram vprašati, zakaj potemtakem niso objavljene še partiture skladb. Igor Grdina je ob isti obletnici sicer napisal biografsko knjigo z naslovom Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu, ki je lani izšla v sozaložništvu Beletrine in Knjižnice Šentjur. Mogoče je ta knjiga ustreznejša spremna beseda k pričujočemu albumu?