»Vi, častilci zlatnikov, vi niste moji ljudje!«

Pozornost pritegne že naslovnica – pol Jus, pol Grm, simboličen uvod v vsebino. Tretja plošča Ksenije Jus v treh letih (sicer njen deseti album) je kot nekakšna svojstvena pika na svojstveno trilogijo (ali dekalogijo). Pove nam tudi, da se v treh letih da čisto spodobno posneti tri kakovostne plošče, če seveda znaš in zmoreš. Kar pomeni, če resno ustvarjaš. Malce težje se to zgodi tam, kjer je bolj kot ustvarjalna plat pomembna piarovska; tam je treba posedati, piti, paberkovati, se dogovarjati, mešetariti, časa za ustvarjanje pa zmanjka, ako je sploh kdaj bil. Kako torej začeti zapis o ustvarjanju?

Sedemnajst pesmi na novem albumu Ksenije Jus in Blaža Grma njuno sodelovanje in avtorsko zgodbo Ksenije Jus (in Blaža Grma) popelje v interpretacijo drugih. Vendar ne gre za tribute to, kajti album nosi podobi obeh ustvarjalcev. Za kaj torej gre? Že z naslovom, Enciklopedija človeka in soljudi, nam Ksenija Jus ponudi zanimivo kost za glodanje, ki nas spomni na eno njenih pesmi o povodcih v glavi, namreč opomin velikemu uradniku, simbolu/predstavniku razčlovečenosti, da smo vsi ljudje. Če se zapeljete na njeno spletno stran xeniaius.si, ki je pomemben informativni dodatek albumu, saj prinaša besedila pesmi in referenčna spremna besedila, so spodaj navedeni vsi izvajalci – kot ljudje. Ne kot glasbeniki, pevci, interpreti, pač pa jim Jusova podeli bolj splošno, a v teh časih pomenljivo identiteto – človeško. Ta ni samoumevna; živimo v časih, ko je povprečni človek zlasti razčlovečen, postajamo mašine za kimanje in plačevanje dajatev, ki se spreminjajo v vedno nove pošasti, te pa imajo skupni imenovalec brezkompromisnosti kapitala, torej tistega, čemur smo se nekoč smejali in zamahnili z roko, češ, to se dogaja drugje, ali s parafrazo Prešerena: do nas moč preganjavcev ne seže. Zdaj se dogaja tukaj, dogaja se devetindevetdesetim odstotkom življa, tisti preostali odstotek pa šviga z biči, si prižiga cigare in se nasmiha: kaj nam pa morejo! Usode zloma nekaterih držav, ki izkažejo neposlušnost božanstvu kapitala, se medijsko prikazujejo kot opomin, da slučajno ne bi poskušali še drugi! Razčlovečenje pa ostaja. Krivi smo si, heh, pravzaprav sami, ker ostajamo zlomljeni, ker rečemo: dokler bo še vsaj približno šlo … Ker pozabljamo, da imamo vajeti pravzaprav v svojih rokah, da mi nastavljamo aparat, ki mu nato apatično dovolimo, da se obrne proti nam, da smo ljudje, ne zgolj sredstva za izkoriščanje in bogatenje manjšine. Takšna navidezna digresija je skorajda nujna za pravičen vpogled v spekter tem, ki jih obravnavajo pesmi Ksenije Jus. Vseskozi so v tesnem stiku z ontologijo, ne filozofsko, pač pa empirično, vseskozi to ontologijo ožemajo in o njej razmišljajo. Jusova dovolj nazorno zapiše: »Ta album govori o ljudeh, ki so jih ubili in jih še vedno ubijajo nenasitni želodci tistih, ki so verjeli in ki verjamejo zgolj v imeti in imeti še več. (…) In dokler bodo vladali posamezniki, ki ljubijo imeti bolj kot biti, na tem planetu ne bo prostora za prihodnost.«

Koncept albuma pred nami je torej jasen in tandem Jus/Grm je ob sebi zbral sedemnajst glasbenih somišljenikov, žanrsko različnih izvajalcev, ki so odinterpretirali nekakšno pesniško sežetje sodobnega sveta, obrnjeno tako vase kot navzven, enciklopedijo človeka in njegovih »sobivačev«, kot jih beleži kronistka. Imena so eminentna in pesmim o sodobnem svetu dajejo še dodatno težo. Po vrsti prihajajo na plano naslednji izvajalci: Rudi Bučar, Irena Preda, Eva Hren, Damjan Zorc, Katja Stare in Sergej Ranđelović – Runjoe, Mef s Kombinatkami, Severa Gjurin, Tone Kregar, Pavle Kavec s Katjo Stare, Simona Kropec, Jani Kovačič, Mojca Krevel, Klemen Kotar, Marko Brdnik, Anika Horvat, Žiga Murko (z gostoma Staretovo in Runjoejem), Melée in Tinkara Kovač. Glasbena podoba na hitro: kitare, bas, bobni, glas, na posameznih posnetkih dodane klaviature, harmonika, kak klarinet, pozavna, saksofon, vendarle pa nič takega, kar bi aranžmajsko pregloboko posegalo v sporočilo; to je vedno na prvem mestu, vedno dovolj jasno poudarjeno. Vsak glasbenik nato glasbeno podobo nekolikanj prilagodi tako sebi kot sporočilu: Rudi Bučar umeri Sence vzporednega sveta v nekakšno poprockovsko vzdušje, ki nekoliko pokoketira s countryjem, skoraj po isaakovsko, Runjoe je v pesmi Mavrična cesta šansonski, Eva Hren v Le jaz letim sodobno popevkarska, Mef je pesem Moji ljudje zavil v rockersko izvedbo, ki diši po reggaeju, Severa je spet šansonska, Kregar poprockovski, starosta Kavec Na odru življenja spremeni v energičen kitarski rock, v drugi polovici plošče nas pričaka jazzovsko-šansonska Kovačičeva izvedba Zlatopata, ploščo pa zaključi intimna alterpopovska izvedba Svobode novega dne, ki jo podpiše Tinkara Kovač in ki je s svojim sporočilom o obstoju prihodnosti za vse, ki so pripravljeni živeti svobodno, edini logičen zaključek koncepta.

Pisan spekter torej, precej raznovrsten, ki pa s tem soobstojem dokazuje, da lahko vedno gredo z roko v roki tako popevka kot jazz, rock, etno, šanson ali karkoli je že vse to, kar so glasbeni teoretiki popredalčkali za svoje veselje, da lažje secirajo in razvrščajo. No, ja, s tem sicer nastane nekakšen teoretični red, vendar je hudič s prakso. Kako, denimo, spredalčkati Janija Kovačiča? Severo Gjurin? Kregarja? Sergeja R.? Ljudi, ki so pisali in izvajali pravzaprav vse, od poezije, šansonov, jazza do popevk in rockovskih uspešnic. Ki, nekateri izmed njih, pod skupnim imenovalcem rockerskega žura ali popevkarske izvedbe uspejo spraviti do občinstva, željnega refrenov na prvo žogo, tudi zahtevnejša in zlasti pomembna občebivanjska sporočila? Tudi o tem velja razmisliti ob poslušanju nove plošče Ksenije Jus. Vsi ti glasbeniki se na plošči ne izključujejo, pač pa jih kar dobršen del sodeluje v skladbah drugih. Glasbeno je seveda bistven prispevek Blaža Grma, ki sodeluje na vseh posnetkih, in to s široko paleto glasbil, ki vsako zase prispeva h končni sporočilnosti posameznega »komada« (bobni, kitare, klaviature, tolkala …). Ne glede na tolikšno zastopanost in izvajalsko raznolikost pa ne smemo reči, da je na plošči »za vsakega nekaj«; da boste tisti, ki imate radi protest, na plošči dobili Pir za mir, tisti, ki ste bolj privrženi intimnejšim temam, Najin zadnji ples in tako naprej. Gre za sedemnajst različnih gesel v enciklopediji, ki vsa ta gesla povezuje v eno samo ključno besedo: človek. Ta, ki tudi v 21. stoletju posluša glasbo. Ta, ki ga tepejo. Ta, ki skuša razmišljati. Ta, ki mu razmišljati večkrat ne dovolijo. In tudi ta, ki sledi ovčjim nagonom, ki se pusti mlatiti, ki je zadovoljen, da ima vsaj nekaj. Za takega je še prav posebej pomembno, da obstajajo tovrstne enciklopedije.