Vidni in nevidni svetovi Aleksandre Bajde

Slovenska umetnica Aleksandra Bajde, ki deluje na Dunaju, se nam je v Ljubljani predstavila z glasbeno-scenskim delom Avtoportreti v namišljenih svetovih v okviru festivala Mesto žensk v Cankarjevem domu. Večer je minil v duhu sinestetičnega druženja vizualnega in slušnega, v intimnem prepletu svetlobe z zvokom ter preseganju meja med odrom in neodrom, med izvajanim in posnetim. Prepletanje teh polj je porajalo vedno nove zvočno vizualne situacije, v katerih izvajalci zdaj resnično nastopajo, spet drugič pa so le figure, medtem ko vodilno vlogo prevzame svetloba, ki prodorno posega v prostor v različnih konstelacijah. Nato sledi posneti zvok ali govor, ki ga izvajalci in svetloba zgolj ilustrirajo. Večplastno gnetenje posameznih virov deluje kot neke vrste kalejdoskop in nikoli ne vemo vnaprej, kakšen bo naslednji prizor. Prehajanje iz ene situacije v drugo poteka nemoteno in skoraj neopazno, svetovi se pretakajo drug v drugega in edina cezura so skupne občasne intervencije ansambla. Izmenjevanje poteka s solistko ter glasbenimi posnetki, pri katerih zaznamo ponavljanje ritma in melodije, kasneje tudi govor. Sočasno se pred nami razpreda svetlobna preproga, ki se za nekaj trenutkov spremeni v močan soj svetlobe, ta pa asociira na reflektorje v taboriščih ali zaporih, a se spet umakne mehkejšim asociacijam (svetlobne žaluzije …). Ta igra med dejanskim, izvedenim in asociativnim, med notranjim in zunanjim svetom je najbolj dragocena izkušnja. Zunanje situacije na nas delujejo celostno in v nas zbujajo notranje svetove in odzive. Tako se polji povežeta v dialog, ki poteka z vsakim gledalcem posebej in obenem omogoča, da se posameznik distancira in spremlja dogajanje le kot del kolektiva, kar pa je seveda manj plodno od tega, da se prepusti notranjim odzivom na spremenljivost dogajanja na odru, ki s svojim nenehno spreminjajočim se tokom omogoča tekoče spremljanje in doživljanje dogajanja. Izviren in poglobljen način komuniciranja z našo zavestjo nas neposredno nagovarja. Dogodek je zasnovan ravno prav domišljeno ter hkrati široko, da je polje asociacij možno na individualni ravni, s tem pa postane neposredno povezan z nami in nam ne pusti, da bi bili do njega ravnodušni, temveč nam omogoča našo lastno vizijo in da možnost, da ga vzamemo za svojega.

Aleksandra Bajde se mojstrsko loteva sugestivnih zvočno scenskih oblik in povezuje dogodke zelo spontano in neopazno, tako da imamo občutek povezanosti in celote. Druženje gest, gibov, glasu, zvokov inštrumentov in posnetih zvokov ter govora se nikoli ne izpoje, marveč se vedno znova sestavlja v nove unikatne konstelacije, ki delujejo tudi po principu protislovij med zvokom, svetlobo, govorom, gibom, gestami in njihovo odsotnostjo.

Avtorica o svojem delu pravi: »V delu želim upodobiti prostore, pri čemer 'prostor' ni nujno materialen, geografski kraj – lahko je tudi metafizičen prostor, ki prikliče določene pomene, občutja, sanje in specifično simboliko.« Aleksandra Bajde je izkušena skladateljica in pevka, ki se ukvarja ne le z glasbo, temveč tudi s politiko. Svoja dela predstavlja na mednarodnih prizoriščih in je za svoje dosežke prejela nagrado Theodor Körner Förderpreise. Njeno delo razumemo kot avtonomni prikaz notranjih svetov, ki jih izraža z zvokom, gibom in svetlobo v prostoru ter nam s tem omogoča, da jih sami povežemo v lastne entitete ter tako ponotranjimo. Izviren in poglobljen način komuniciranja z našo zavestjo nas neposredno nagovarja. Dogodek je zasnovan ravno prav domišljeno ter hkrati široko, da je polje asociacij možno na individualni ravni, s tem pa postane neposredno povezan z nami in nam ne pusti, da bi bili do njega ravnodušni, temveč nam omogoča našo lastno vizijo in da možnost, da ga vzamemo za svojega.