Virtuozno v mladi svet

Koncertni ciklus Mladi virtuozi je priložnost za nenadejani glasbeni užitek, ki nam ga ponudijo nove generacije glasbenikov. Na tretjem koncertu tega mednarodnega cikla so nastopili mezzosopranistka Nada Tavčar ob klavirski spremljavi Luca Sacherja ter pianist Ondřej Zavadil. Večer je bil vsebinsko izčrpen, sicer pa poln elana in ustvarjalnega zagona. Vsak od poustvarjalcev je ponudil nekaj svojega in v izvajanje vložil vso svojo umetniško osebnost. 

Nado Tavčar smo pred nedavnim že slišali na festivalu PerArtem v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Gre za mlado, a zelo obetavno mezzosopranistko, katere umetniška prezenca se je izkazala tudi v Viteški dvorani Križank. Odlikuje jo sonoren, jasen in mladosten glas, s prožnostjo in milino, njene interpretacije pa odražajo ne le mladostni elan, temveč tudi osebno noto in zrelost. Po uvodni pesmi Beli oblaki L. M. Škerjanca, ki poje o izgnanstvu, je izrazno in z zanosom, polnim drame, interpretirala pesem Nekje ob Soči M. Kastelca. Pesem je zvenela izpovedno, pevka jo je odpela v polnem dramskem loku in z občutenim liričnim zaključkom. Prav tako celostno zaokrožena je bila izvedba Proč me vodi misel nate M. Vasleta, v kateri je ob trepetavi spremljavi mehko barvala izvajanje in nežno, a s polnim glasom jasno artikulirala ljubezensko vsebino. Brahmsova Von ewiger Liebe je prinesla bolj mrakoben kolorit in temu primerno bolj oblo podajanje ob izraziti spremljavi klavirja, ki jo je podprl tudi harmonično. Sledil je klavirski solo na Brahmsovo temo, ki ga je Luca Sacher izvedel zadržano in s poudarkom na spevnosti in umirjeni dinamiki. Dve pesmi iz Cinco canciones negras X. Montsalvatgeja sta nas presenetili, in sicer prva, Punto de Habanera, po svoji razigranosti, s katero je Nada Tavčar obvladovala višinske skoke in z glasom poustvarila zgodbo o mladenki, ki se ne pusti zavesti dvorjenju mornarjev. Nežna uspavanka Canción de cuna para dormir a un negrito pa je ponovno izpostavila pevkin čisti mezzosopran in obenem njen posluh za interpretacijo, saj je pesem odpela z milino.

Večplastnost osebnosti v pesmih po izboru se med drugim kaže v ariji Šarlote Va! Laisse couler mes larmes iz opere Wertherja J. Masseneta. V tej žalobni ariji je pevka posegla po močno izpovedni noti ter jo barvito ubesedila. Za zaključek smo se preselili še v svet Carmen (L'amour est un oiseau rebelle). Carmen je Nada Tavčar udejanjila kot koketo in jo uprizorila lahkotno, bolj s poudarkom na frivolnosti kot na temperamentu. Njena barvita in neobremenjena interpretacija nam je prinesla Carmen, ki je izražala bolj mladostno neukrotljivost kot pa markantni temperament, in jo tako izvirno približala občinstvu.

V drugem delu koncerta smo slišali recital Ondřeja Zavadila, ki je izvedel Piano Sonato I.X. 1905 L. Janačka in Fantazijo v C-duru, op. 17 R. Schumanna. Ondřej Zavadil je virtuozni pianist bolj monumentalnega značaja, pod njegovimi prsti klavir zazveni kot orkester. Tudi v tišjih pasažah ostaja slikovit in daje pred razčustvovanostjo prednost pripovednosti. Fantazija je zvenela virtuozno in bravurozno, s posluhom za dinamično podprto razvejanost vseh treh stavkov. Pri tem je Zavadil obdržal poenoteni izraz in dar za celovitost, z igrivimi pasažami, v katerih briljira zlasti v dramatičnih vrhuncih. Njegova nagnjenost k virtuozni izvedbi nam Schumanna predoči v celoviti in siloviti dramatiki, z nekaj liričnimi utrinki, ki pa ostajajo vpeti v monumentalno igro, v kateri postanejo iskrivi in spevni intermezzi. Tehnična dovršenost se sklada s težnjo po virtuoznosti in daje fantaziji mogočen okvir, v katerem odsevata izvajalčeva izpovedna moč in suveren pianizem.

Večer je bil vsebinsko izčrpen, sicer pa poln elana in ustvarjalnega zagona. Vsak od poustvarjalcev je ponudil nekaj svojega in v izvajanje vložil vso svojo umetniško osebnost.