Vsebinski razcvet Slowindove pomladi

Svoje neusahljive poustvarjalne in mednarodno glasbeno povezovalne moči je pihalni kvintet Slowind letos pretočil v programsko zasnovo svojega drugega pomladnega festivala. Slowindova pomlad 2015 je po lanskoletni počastitvi jubilejev starejših skladateljskih avtoritet (mdr. Globokar, Lebič, Štuhec, Jež, Kos) našla svoj ponovni razcvet med 12. in 13. majem v sodelovanju s pariškim ansamblom Aleph ob poustvarjanju tako novih del mlajših mednarodnih skladateljev kot tudi starejših mojstrovin v predelavi.

Prvi koncert se je odvil kot Forum mladih komponistov z obsežnim programom novih del desetih mladih skladateljev z Danske, Islandije, iz Mehike in ZDA ter z Aljo Zore in Tomažem Bajžljem kot predstavnikoma Slovenije. Koncertni »maraton« oziroma »napor« poslušanja tako obsežnega programa je uspešno ublažil zelo premišljen vrstni red glasbenih novosti, ki so se po eni strani tematsko navezovale druga na drugo in se po drugi efektivno postavljale v kontrast druga drugi. Program nas je popeljal čez raznolike komponistične svetove – od pulsirajočih motivično skopih, a barvno bogatih pokrajin nordijske zvočnosti Islandca Finnurja Karlssona preko mehanskih diatoničnih preobratov Kristiana Rymkierja, delikatne melodike Marcusa Leasa, navidezno improvizacijskega prepletanja motivičnih drobcev Alje Zore in spremenljivih, gosto nasejanih različnih vtisov v 350 podobah Tomaža Bajžlja do popolne negacije glasbe v teatralni kompoziciji Jeppeta Ernsta.

Čeprav so vsa dela črpala iz zakladnice glasbenih tehnik 20. stoletja, so kompozicijsko zrelejša in v strukturnem pogledu bolj zaokrožena pripadala Aurelianu Cattaneu s subtilnimi spojinami različnih odtenkov določenih tonov, Victorju Ibarri z impresionističnimi potezami in Christianu Wintherju Christensenu, čigar skladba je izstopala, saj je brez posebnih sodobnih igralskih tehnik nepričakovano izzvala neverjetno paleto zvoka iz treh najbolj »klasičnih« godalnih instrumentov. Inovativnost skladbe tiči v tenziji, ki jo ustvarjajo menjave treh odsekov: enkrat nasilnega in glasnega, drugič drsajočega ter tretjič zračno alikvototvornega igranja. Napetost in kontrast med temi sta dajala občutek, da vstopamo v še nikdar slišano dimenzijo zvoka. V slednji skladbi je igra violinistke Noémi Schindler pokazala zgledno raven fokusa in muzikalnega zanosa.

Oba ansambla, tako Aleph kot Slowind, sta se z neizprosno in strastno predanostjo glasbe sodobnega sveta, z zavzeto in kakovostno igro odlično umestila v slovenski kulturni prostor.

Drugi koncert festivala je s predelavami Arnolda Schönberga, Larise Vrhunc, Dominiqua Clémenta in Bernda Aloisa Zimmermanna izpostavil glasbeno ustvarjalno vez med preteklimi slogi in sodobnimi komponisti ter dogodek pohvalno uskladil z utripom aktualnega in ga kontekstualiziral z vključitvijo dramskih satiričnih vložkov. Mojstrovine v novi preobleki so tako prinesle novo komorno izkušnjo Schönbergovega Koncerta za violončeli v D-duru oziroma predelave Monnovega Koncerta za čembalo, ki pa se je izvajalsko izkazal za šibko točko koncerta, saj tako čelistu kot ansambloma mestoma ni uspevalo jasno podati kompleksnih poznobaročnih linij.

Zanimivost večera je zazvenela v obliki transkripcije opernega dela Marija Kogoja izpod peresa Larise Vrhunc, ki je uspešno združila odlomke Črnih mask v tekočo ekspresionistično spojino. Ob zaključku festivala je sledila še teatralno-glasbena pikantnost, in sicer Zimmermannova Glasba za večerjo kralja Ubuja z branimi vložki – članki iz Dnevnika in Dela so semantično dopolnili glasbene stavke. S tem se je Slowindova pomlad vsebinsko dotaknila še slovenskega družbeno-kulturnega prostora. Prebrani članki, med katerimi sta bila prvoaprilska šala o razmerju Marijana Zlobca in Ane Netrebko ter ena od ostrejših kritik Jureta Doboviška, so v navezavi na glasbo pridobili duhovitejši pomen in v dvorani izzvali smeh.