Waves Vienna 2021

Po lanskoletnem pandemskem letu in času masovnih zaklepov, ki so glasbeno industrijo pahnili v odrska mrtvila in koncertno dejavnost preselili v sploščeno domeno računalniških, tabličnih in telefonskih ekranov, se je ta letos poleti ob relativni precepljenosti ponovno odprla. Scena showcase festivalov pri tem ni izjema. MENT Ljubljana je novo edicijo v manjši, bolj lokalni verziji dobil šele letos poleti. Sorodni dunajski Waves festival, eden prvih, ki je pri nas sprožil podobne iniciative, vzpostavil trajne navezave in ponudil referenčni model, je lani potekal v skrajno okrnjeni obliki, z redkimi živimi nastopi, med katerimi pa so bili naši sledilci post punka balans. Letos se je festival vrnil v živi izvedbi, sicer prilagojen razmeram in zato deloma tudi še v spletni obliki, a vendarle mednaroden, predvsem s fokusom na glasbeni produkciji držav Podonavja. V program Waves Vienna slovenska delegacija z lastnim izborom ustvarjalcev in ustvarjalk vedno vstopa drzneje kot ostali, podobno kot to širše v svojem programu na ravni showcase festivalov počne MENT Ljubljana. To nas dela prepoznavne, a hkrati nakazuje, da je pop glasba v Sloveniji precej nepretočna, manj dovzetna za trende in mlajše zasedbe, ki se pri nas zataknejo v klubski sceni in redkeje vstopijo v mainstream. Če vse tri zasedbe postavimo v primerjalni kontekst ostalih slišanih na festivalu, ni bistvenih kvalitativnih ali izraznih razlik, razlika je le v tem, kako se te razlike dojema v vsakokratnem prostoru, kakšno zaslombo pri založbah, medijih, promociji in nasploh profesionalni podpori imajo in kakšen je zaradi vsega naštetega njihov potencialni domet. Kar se slednjega tiče, bodo zasedbe iz večine ostalih držav, ki se prestavijo na showcase festivalu, vedno v prednosti pred našimi. Odziv občinstva ob nastopih slovenskih bendov zagotovo dosega preostale, le strategije v ozadju tujih bendov, ki skrbijo za njihovo rast in potencialni preboj, so korenito drugačne.

Na festivalu so se intenzivneje predstavile glasbene scene Romunije, Moldavije, Ukrajine, Srbije, Hrvaške, Slovaške, Madžarske, Nemčije in Bolgarije. Jedro konferenčnega programa je slonelo na spoznavanju in predstavitvah glasbenih scen in produkcije teh držav, medtem ko se konferenca tokrat ni toliko ukvarjala z aktualnimi temami, novimi modeli, novimi strategijami ipd. To je razumljivo predvsem zaradi še vedno oteženega prehajanja mej, situacije z Veliko Britanijo in ponovnega zaganjanja koncertne industrije. Konferenčni program je bil hkrati edini del programa, ki je potekal tudi na spletu (najdete ga TUKAJ), in sodeč po podatkih organizatorja, je generiral skorajda 5000 ogledov. Aktualna situacija evropskih showcase festivalov, ki potekajo brez izrazite prisotnosti najbolj razvitega angleško-ameriškega glasbenega trga in industrije, je po eni strani slabost, po drugi pa prednost, saj se več pozornosti nameni evropskemu prostoru in mreženju znotraj tega. Razredčeno število delegatov, glasbenih profesionalcev, je tako letos lahko izraziteje spoznalo glasbene scene omenjenih držav, kakšen pa je tovrstni izplen izven polja showcase festivalov, to pa kot vedno ostaja vprašanje.

Vendar manj pozornosti, namenjene anglo-ameriški industriji, še ne pomeni, da ta ne dominira. Nenazadnje se vpliv čuti v večjem delu muzike, ki smo jo slišali med 9. in 11. septembrom. Prevladovale so kitarske godbe v vseh sodobnih odmevih indie rocka, punk rocka, post punka itd., ki se še vedno nesramno in upehano ozirajo po zvenih preteklosti na eni strani in po aktualnih dratanjih predvsem sodobnih britanskih zasedb. Manj je bilo sanjavih usedlin dream popa in shoegaza, manj hiphopa in trapa, več neosoula in r&b-ja, v primerjavi z običajnimi dvojci s kitaro, efekti, synthom in drum padi, ki so dominirali na tovrstnih festivalih v zadnjih letih, pa je bilo več polnokrvnih zasedb. Festival je bil žanrsko sicer dokaj razgiban, četudi ne v tolikšni meri kot v preteklih, predvsem zgodnjih izdajah. Verjetno temu med drugim botruje programski fokus festivala, ki se je iz večplastnosti glasbene scene premaknil proti sredinskosti, vsaj znotraj lastne avstrijske glasbe scene. Ta je v primerjavi z našo bistveno bolj razvita in kljub majhnosti letno ponudi dovolj zanimivih mlajših ustvarjalcev in ustvarjalk, da festival z njimi zlahka zapolni program. Hkrati se mainstream v Avstriji bistveno razlikuje od našega. Waves Vienna se je v zadnjih letih izraziteje vpel v domačo sceno tudi z referenčno glasbeno nagrado XA – Export Award, v kateri sodelujejo zgolj lokalni ustvarjalci, ki jih v času festivala spremlja mednarodna žirija. Zmagovalec prejme nagrado v višini 3000 evrov, Austrian Music Export poskrbi za mednarodno promocijo na showcase festivalih, FM4 pa za promocijo po radijskih valovih, poleg tega pa avstrijsko Ministrstvo za umetnost, kulturo, javni servis in šport prispeva 5000 evrov za potne stroške na mednarodnih turnejah. Letošnja zmagovalka je ustvarjalka samosvoje igrivega in intimnega popa, ki meji na sodobno singer/songwriterstvo, Florence Arman. Že v preteklosti sem zapisal, da je pričujoča nagrada imenitna strategija, ki ne le da širšo težo festivalu, temveč gre za imenitno skupno strategijo močnega medija, izvozne pisarne in festivala pri mednarodni promociji mladih ustvarjalcev, skratka, to je model, ki ga pri nas žal nimamo, a bi veljalo razmisliti o njem.

Domicil Waves festivala je že nekaj let WUK z različnimi prostori. Letos niso mogli računati na sosednjo stavbo, v kateri domuje šola za oblikovanje, zato se je ponovno malce razpršil in s tem na žalost zasedel nekaj prostorov, ki so manj primerni za koncerte. Ker so koncertne dvorane rezervirane za domače bende, ki tekmujejo za nagrado, se je marsikateri dober bend znašel v zanj zvočno neprimernih prostorih, kar daje dogodku malce kiselkast priokus. Seveda je bila letošnja izvedba bistveno zahtevnejši organizacijski podvig. Veljali so strogi PCT pogoji, ki se jih je preverjalo, in v notranjih prostorih je bila obvezna nošnja maske. Vse to nekako kastrira koncertno vzdušje, tudi odnos med izvajalci in občinstvom, a je festival kljub temu minil v dobrem vzdušju, z dobro atmosfero in obiskom (več kot 10 tisoč obiskovalcev v treh dneh). Sam bi rekel, da kar nekaj manj, čeprav so bila prizorišča lepo polna, in to navkljub dejstvu, da je vzporedno potekal bistveno večji dunajski festivalski dogodek, Nova Rock, ki je v enem dnevu privabil več kot 15 tisoč obiskovalcev. O organizacijskih stiskah in hitrih manevrih priča tudi to, da festival letos ni ponudil ne tiskanega programa ne mobilne aplikacije za navigiranje med prizorišči in številnimi bendi. 

Med slednjimi velja izpostaviti ukrajinske indie rockerje Unsleeping, ki se v zvoku in nastopaštvu spogledujejo tako s sodobno britansko strujo kot tudi preteklim hrupnim odmevom noise rocka, tudi z zasedbami iz Rusije. Nemška zasedba Sparkling je, sodeč po promocijskem videu, delovala kot udarni derivat aktualnega britanskega punk rocka, na koncu pa zvenela prej kot križanec post punka in disca v plesni maniri kakšnega polpreteklega obdobja založbe DFA in zgodnjih izletov Britancev Rapture in Franz Ferdinad. V krhki odzven kantavtorstva, ki nas pelje v intimni osebnoizpovedni prostor, nas je zapeljala avstrijska sodobna kantavtorica Oska, v energični razkol med melodičnim punk rockom in indie rockom pa francoska zasedba Johnny Mafia. Enega izmed vrhuncev so z razsekano, intenzivno dozo noise rocka, pospremljenega s skrbnimi teksturami kitarskih efektov in izborno dinamiko zvoka, pripravili češki Sinks. Zasedbe, ki so nastopile v WUK-ovih koncertnih placih, so imele nedvomno prednost pred ostalimi. Festival se je vrnil v sicer impozantna prostora Cerkve sv. Kanizija, ki pa zaradi resonance nista bila primerna za marsikateri bend, zato je večina izvajalcev tam zvenela popačeno in medlo. Podobno zvočno nehvaležen je bil Pfarrsaal, kjer sta nastopili tudi dve izmed naših treh zasedb, freekind in Lelee, medtem ko se je avdiovizualni trojček Etceteral predstavil v koncertni dvorani WUK Foyerja.

Izbor prostorov je najprej pri domači delegaciji vzbudil malce nejevolje in skepse, vendar lahko letošnje gostovanje kljub temu označimo za uspešno. Nastop dvojca freekind v Pfarrsaalu je bil malce sfižen zaradi slabe zvočne slike, predvsem bobnov, a sta dekleti popravili vtis naslednji dan na slovenskem sprejemu v prostorih hostla Wombat’s, ki se je presenetljivo izkazal za zvočno primernejšega. Sprejem je bil tokrat vključen v tipično sobotno delegatsko turnejo. Organizirali so ga MENT Ljubljana, SIGIC in SKICA, zato ga je obiskalo lepo število delegatov, sama vpetost v turnejo pa je narekovala drugačen, manj formalni ambient, kot smo ga vajeni na tovrstnih sprejemih. Prav zato pa je bil nastop dvojca freekind v središču pozornosti. Novi soul Sare Ester Gredelj in Nine Korošak Serčič, ozaljšan s hiphopom in jazzovskimi finesami, je izkazal ves svoj potencial, ki veliko obeta, predvsem ob razširjenih aranžmajih in z več avtorske drznosti. Za razliko od freekinda je trojček Lelee na nastopu v Pfarrsaalu dinamiko bobnov potisnil rahlo v ozadje, v ospredje pa so izraziteje stopile iskrive kitarske linije in vokalne interakcije Damjana Manevskega in melodije Jelene Rusjan. Če se je glasbo trojčka pri nas do sedaj motrilo predvsem glede na širši domači prostor tako preteklosti kot aktualnega indie rock v spogledovanju z lo-fi punk rockom preteklosti, pa je njegova glasba dovolj udarna, melodična, všečna in komunikativna tudi v širšem kontekstu. Pihalec in elektrofonik Boštjan Simon, bobnar Marek Fakuč in vizualna umetnica Lina Rica, znani kot Etceteral, so nas kot zadnji nastopajoči letošnje edicije Waves Vienna potegnili v polje avdiovizualnega z raztelešeno ritmiko, ki v spletu rifov in melodij baritonskega saksofona, občasnih improvizacij ter sintetičnega pulza in tekstur utripa nekje na sledi domače Lolite, ki pa jo suvereno ponese vse do sodobnega jazza in spogledovanja z elektroniko. Ta koncert je po vizualni in glasbeni plati izstopal iz utečenih zvočnih poti, ki jih običajno prehodimo na Waves Vienna.

V program Waves Vienna slovenska delegacija z lastnim izborom ustvarjalcev in ustvarjalk vedno vstopa drzneje kot ostali, podobno kot to širše v svojem programu na ravni showcase festivalov počne MENT Ljubljana. To nas dela prepoznavne, a hkrati nakazuje, da je pop glasba v Sloveniji precej nepretočna, manj dovzetna za trende in mlajše zasedbe, ki se pri nas zataknejo v klubski sceni in redkeje vstopijo v mainstream. Če vse tri zasedbe postavimo v primerjalni kontekst ostalih slišanih na festivalu, ni bistvenih kvalitativnih ali izraznih razlik, razlika je le v tem, kako se te razlike dojema v vsakokratnem prostoru, kakšno zaslombo pri založbah, medijih, promociji in nasploh profesionalni podpori imajo in kakšen je zaradi vsega naštetega njihov potencialni domet. Kar se slednjega tiče, bodo zasedbe iz večine ostalih držav, ki se prestavijo na showcase festivalu, vedno v prednosti pred našimi. Odziv občinstva ob nastopih slovenskih bendov zagotovo dosega preostale, le strategije v ozadju tujih bendov, ki skrbijo za njihovo rast in potencialni preboj, so korenito drugačne.