Za domovino z rockom naprej – zapis ob razstavi in zborniku

Pričujoča razstava s podnaslovom Jugo-rock: slovensko-srbske paralele se je v četrtek, 18. junija, odprla v Muzeju novejše zgodovine Celje. Odprla se je v času, ko je uradno že konec epidemije virusa Covid-19, med katero je nastajala večina gradiva za zbornik, ki je s prispevki več avtorjev izšel ob razstavi in z glasbeno-zgodovinskimi pregledi jugoslovanske, slovenske in celjske pop-rock scene pojasnjuje njen kontekst. Anahronistični koncept je sploh bistvena prvina razstave, ko je vse avtentično, le poslušalec ne. Poslušalec je iz zdajšnjih časov, marsikdo bržčas prežet s spomini; a zgodi se pravzaprav nekaj drugega: moment osuplosti in spoštovanja do pionirskih korakov v časih, ki so od informbiroja vodili k sproščanju ruskega modela komunizma v razsvetljeni absolutizem, kamor je sodila tudi glasba mladih.

»Jugonostalgija«, zapiše v predgovoru k zborniku dr. Tonček Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, je politično konotiran izraz, medtem ko gre v raziskovanju popularne in rockovske glasbe na tleh nekdanje domovine za čisto glasbeno početje, sodelovanje v prid zgodovini, za »rocknostalgijo z jugo predpono«. Pojasnilo je zaradi čudnih dandanašnjih časov, ko se zgodovina piše zgolj po 25. juniju 1991, nujno potrebno, tudi dodatek, da smo od šestdesetih let prejšnjega stoletja do konca bivše skupne države, kar je obdobje, ki ga razstava zajema, imeli zavidanja vredno glasbeno sceno tudi v evropskem in svetovnem merilu. Glasba (zlasti rock, a tudi pop-rock) je bila nekakšen skupni imenovalec »duhovne sfere« Jugoslavije, ki je na koncu uspel bolj ali manj uspešno premagati tudi razkole balkanskih vojn. »Slovensko-srbske paralele« v sodelovanju z beograjskim Rok muzejem so v podnaslovu razstave in zbornika poudarjene zato, ker gre na razstavi zlasti za raziskovanje povezav teh dveh scen, tudi iz čisto empiričnih razlogov, za katere so krivi težavni današnji časi, ko je tehnično težko usklajevati vse potrebno za pokritje tako obsežnega kulturnega prostora. A skozi te paralele je dokaj jasno razvidna tudi scena drugih nekdanjih republik. Bila je pestra, raznolika, zlasti pa ne apatična, kot se to rado dogaja dandanes, v ustavno demokratičnih družbenih ureditvah. 

Za že omenjeni zbornik, ki je izšel, smo prispevke napisali še Sebastjan Weber, ki je kustos v Muzeju novejše zgodovine Celje, glasbeni zgodovinar Petar Janjatović in Žiga Valetič, glasbeni novinar, kritik in avtor knjige 80-ta: desetletje mladih, ter tu podpisani (celjska scena). Vendar je zbornik narejen tako, da ga lahko berete kot strokovno gradivo, neodvisno od razstave, skozi katero se bomo zdaj na hitro sprehodili. Urejena je tematsko v več prostorih ali »odrih«, ki prikazujejo določena obdobja ali sloge v jugoslovanski pop-rockovski kulturi. Takšna ureditev je konceptualno zelo posrečena in smiselna, z njo pa so se v Muzeju novejše zgodovine Celje spretno in domiselno izognili nepreglednosti in morebitnim očitkom o samonamembnosti razstave. Tudi prostor, na katerem je urejena razstava, ni pretirano velik. To je še ena od pozitivnih plati, saj bi se v večjem dvoranskem ali sejemskem prostoru izgubil duh intimnosti in povezanosti te glasbe, izvirno zvečine klubskega značaja. Poleg tega se na manjšem, omejenem prostoru da bolje in tehtneje konceptualizirati posamezna poglavja iz zgodovine naše rockovske glasbe, hkrati pa faktor zgoščenosti pripelje pred obiskovalca bistvo, torej zares ključne mejnike te plati naše zgodovine, ki bi se ob nepreglednem številu artefaktov kaj lahko »izgubili v prevodu«. 

Že ko obiskovalec vstopi v prvi prostor, kjer so na stenah številne vitrine z oblačili, ploščami, časopisjem, gramofoni in drugimi značilnimi artefakti iz obdobja tridesetih let, ki jih razstava pokriva, ga pričaka zanimiv, domala osupljiv pogled na dejanski oder, na »bend«, ki čaka na poslušalce. Pred obiskovalce je postavljeno vse, na kar so rockovski bendi igrali v šestdesetih in sedemdesetih, od prvih kitar do orgel, bobnov in basov. Zadaj so na slikah arhivska gradiva s fotografijami dejanskih glasbenikov in postavitev ustvari iluzijo, da zares igrajo pred nami, tisti hip, v tistih časih. Anahronistični koncept je sploh bistvena prvina razstave, ko je vse avtentično, le poslušalec ne. Poslušalec je iz zdajšnjih časov, marsikdo bržčas prežet s spomini; a zgodi se pravzaprav nekaj drugega: moment osuplosti in spoštovanja do pionirskih korakov v časih, ki so od informbiroja vodili k sproščanju ruskega modela komunizma v razsvetljeni absolutizem, kamor je sodila tudi glasba mladih. Obiskovalec se lahko z odra ves čas zazira v že omenjene vitrine in pregleduje znamenite Stopove lestvice, izbrane arhivske članke, plakate s koncertov, domiselne ovitke plošč ter prebira časovni trak, ki v vsakem prostoru posebej pojasnjuje kontekst in namen.

Drugi prostori so urejeni podobno konceptualno, le da v nekolikanj manjšem merilu; naslednji spet premore »bend« z glasbili in ozvočenjem, gradivi in časovnico. Časovnica opredeli osrednji prostor, ta z »bendi«, kot Veliki oder. Tu najdemo Balaševića, Ekatarino veliko, Ribljo čorbo, Tomaža Domicelja, Kameleone, Neco Falk, Lačne Franze, Buldožerje, Laibach in tako naprej. Njihove podobe sovpadajo z lestvicami, članki in videogradivom; sam sem naletel na spot Nece Falk iz njenega rockerskega obdobja konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih ob albumih Najjači ostaju in Nervozna pa na veliko podobo Alenke Pinterič, ki je po sodelovanju v mariborski beatovski zasedbi The Chains začela solistično kariero na velikih slovenskih in jugoslovanskih festivalih. Tako Neca Falk kot Alenka Pinterič sta bili izjemno spoštovani pri srbskem občinstvu. O politično-družbenem pomenu zasedb, kot so bile Buldožer, Pankrti, Laibach, Paraf ali Riblja čorba, pa tako in tako nima smisla izgubljati besed. Balašević je v intervjujih vedno vztrajal, da njegova pesem Ne lomite mi bagrenje ni nikoli imela političnega prizvoka, je pa leta 1987 na koncertnem albumu U tvojim molitvama zabeležil protestno Samo da rata ne bude, ki je imela podoben sentiment kot Novkovićeva in Arsenova Nek živi ljubav sedem let prej, le da z nekolikanj srhljivejšim podtonom izgubljanja tal pod nogami, kar je nakazal v pesmi 1987, katere studijsko različico je priložil koncertni plošči. In tako pridemo do Političnega odra, ki je v kontekstu današnjih časov morda najzanimivejši na razstavi. V tem prostoru sem slišal razlago Zorana Predina o kontroverznosti proslule rockovske izvedbe Prešernove Zdravljice, ki je pri partiji (in delu bolj konservativnih poslušalcev) vzbudila nemalo čudnih čustev, gre pa za enega najbolj državotvornih glasbenih dogodkov ob koncu osemdesetih, po sledi prve Pankrtove plošče Dolgcajt iz leta 1980, ki je precej ostro zamajala svet partijskih očetov in skupnega nastopa/plošče Za milion godina iz leta 1985, ki je deloval kot nekakšen jugo–USA–For Africa Band Aid trenutek solidarnosti, pravega bratstva in enotnosti na pragu prve večje nacionalistične vihre v tedanji skupni državi. Politični oder deluje tudi kot kotiček ostrejših rockovskih/punkovskih zasedb ter tistih kantavtorjev in kantavtoric, pevk in pevcev, ki niso prisegali zgolj na liričnost. Zgodovina uči.

Na koncu se znajdemo v Zaodrju, sobici, rezervirani za celjske posameznike in zasedbe. Syncope, Mojzesov ansambel, Kladivo, konj in voda, Kaya ... Oto Pestner itd. Celje je že v šestdesetih ponujalo marsikaj, pozneje pa scena nikakor ni počivala, kot je razvidno iz priloženega: Kladivo, konj in voda je poleg Sedmine bržčas naša najvidnejša pesniška folk-rockovska (acidfolkovska) zasedba in njen vodja, Dani Bedrač, deluje še dandanes kot solist ali v manjših zasedbah, največkrat kot duo ali trio; takisto Damjana Golavšek, ki je pela na najvidnejši plošči zasedbe, Vidov ples iz leta 1983. V mestu in okolici so igrale tako riteminblusovske kot elektrorockovske zasedbe. Večina tega je bila dokumentirana še posebej na dveh prejšnjih podobnih razstavah o celjski sceni in jeans-generaciji v Muzeju novejše zgodovine Celje (o tem smo pisali na tem portalu), a je »celjska soba« kljub temu pomemben, če ne celo eden ključnih delov razstave. Poleg dokumentacije, ki jo prinaša, znova in dokončno umešča Celje v širši jugoslovanski kontekst enega pomembnih glasbenih središč nekdanje države, ki s svojim ustvarjalnim potencialom ni zgolj prispevalo k ustanovitvam nekaterih pomembnih zasedb (Bele vrane, Pepel in kri, Kaya ...), pač pa je s tem tudi izrisovalo zemljevid YU-rocka in popa v podobo, kot jo poznamo danes. 

Nasvet: skozi razstavo se je skorajda nujno sprehoditi vsaj dvakrat; prvič se zaustavimo ob »velikih konceptih«, ki jih oči takoj zaznajo, drugič gremo skoznjo z lupo. Mi, ki smo v nekdanji domovini odraščali in ustvarjali, imamo precej drobnogledov spravljenih na disku. A kot literatu, ki je začel pisati ob skorajšnjem koncu Popevke leta 1981, in kantavtorju, ki je začel igrati deset let pozneje, vmes pa nadobudno obiskoval prodajalne s ploščami (Celje je bilo takrat bogato posejano z njimi, zdaj pa celjski Big bang počasi zaključuje še zadnje veliko tovrstno poglavje) ter začel že v osemdesetih pisati glasbenozgodovinske članke in kritike, veliko pomeni, da se zgodovina ohranja in da se pomemben prispevek, ki ga je Jugoslavija dala k podobi svetovne glasbe scene (marsikatere jugoslovanske izdaje so danes visoko cenjene med zbiralci po vsem svetu), predstavi na spoštljiv način, zunaj politikantskih teženj in zgodovinskih frustracij. Navsezadnje je vse skupaj samo rokenrol – and we like it! Obiščite torej razstavo, ki bo odprta še globoko v jesen, in potujte skozi vsa ta naročja baštine. Imamo kaj pokazati!