Za smeh bi dali srce

Skrivnost srži je roman Jakoba Konde, ki je narekoval del koncepta pričujoče plošče. Tu je tudi James Joyce s svojo pesniško zbirko Chamber Music (1907). A pri Noreii ne gre za lahkotne prijeme – vplivi in vzori se v štirinajstih pesmih spletejo v širok diapazon avtorske moči Ane Novak, Gašperja Šinkovca in Roberta Boneta, skupni aranžmaji pa še dopolnjujejo vizijo, ki nam jo predoča plošča Setev. Z minimalistično, a učinkovito opremo dobimo presenetljivo suveren izdelek. Ne izdelek v prostotržnem smislu, ampak statement. Zasedba Noreia je tudi v tujini dokazala, da ne gre zgolj za preigravanje različnih godb. To se je morda nekoliko bolj kazalo na Vižah, od tod tudi poimenovanje, medtem ko igra na pričujoči plošči veliko vlogo druženje literature z avtorsko glasbo, ki ji ponekod pride poleg očitnega navdiha (mdr. irske) ljudske pesmi na pot šansonsko izročilo, denimo v pesmi Za smeh bi dal srce.

Multiinštrumentalizem članice in članov zasedbe prispeva k pestremu naboru zanimivih glasbenih preobratov. Ne gre za glasbenike, ki bi nanizovali glasbila zato, ker se tako spodobi in je pravično ali pač tudi kul. Glas uporabljajo kot inštrument vsaj štirje v zasedbi, Ana Novak poleg tega igra violino in klavir, seznam Bonetovih glasbil pa si preberite na plošči, najdete vse živo od irskih dud in klarineta do klavirja, piščali in tako dalje. Podobno pri Andreju Ivanuši, ki igra leseno flavto, te in one piščali, irski buzuki in bodhran, Stane Škarja pa kontrabas. Kdo bi pomislili, da gre za še eno od tistih tipičnih multimuzikalnih etno zasedb, a zasedba Noreia je tudi v tujini dokazala, da ne gre zgolj za preigravanje različnih godb. To se je morda nekoliko bolj kazalo na Vižah, od tod tudi poimenovanje, medtem ko igra na pričujoči plošči veliko vlogo druženje literature z avtorsko glasbo, ki ji ponekod pride poleg očitnega navdiha (mdr. irske) ljudske pesmi na pot šansonsko izročilo, denimo v pesmi Za smeh bi dal srce. Na plošči najdemo tudi sintetizatorje; te igra Peter Dimnik, ki je nekaj tudi programiral in vse skupaj posnel ter poleg tega poskrbel še za grafično podobo. Kot gosta pojeta Mladen Melanšek in Metod Banko. 

Pričujoči album po besedah zasedbe »predstavlja nov ustvarjalni veter v razvoju skupine in široko odpira vrata prehajanju. Iz žalosti v veselje, iz norosti v notranji mir, preko epskih domišljijskih pokrajin do čarobnosti v plamenih ognjišča.« Gre za štirinajst poglavij, zapisanih z rimskimi številkami, začenši z Miniaturo. V naslovni pesmi pride do prvega srečanja s Kondo. Castle Party in Amethyst Joycea oklepata prvi del plošče in nas nato prestavita v drugi del, kjer najdemo še dve Kondovi besedili. Joyce kljub irski navezavi ni nujno očiten, kot tudi ni nujno, da bi vsaka brechtovska gledališka skupina vabila Lotte Lenyo v svoje vrste ali pa klicala Armstronga, da bi skupaj peli Mackieja Messerja. Pa vendar pomislimo, da je nekako prav in pričakovano, da med vso to glasbo najdemo na plošči prav njegove stihe, in to prav iz te knjige. Tudi ime Laure Betke Krajnc je v kontekstu med gosti domače in dobrodošlo.

S skenom QR-kode na CD-ju pridete do digitalne različice plošče. Nov avtorski korak je storjen in pesmi so zdaj tu, da popotujejo tudi na malce bolj oddaljene odre. Pri državljanih sveta, kakršen je bil med drugim Joyce, sicer nobena razdalja ni prav dolga. Glasba seže marsikam. Prisluhnimo torej Setvi, in ko nam pride na pamet tisti verz »al' bo kal pognalo seme …«, nikar preveč ne tuhtajmo. Setev je na pričujočem albumu že presegla dvom.