Zaklinjanje v dobro narave in človeka

Zvezdana Novaković s projektom Čaralice poje naravi, kakršne ni več oziroma je nikoli ni bilo. Album ritualnih napevov, hvalnic in nasploh čaščenja flore in favne temelji na slovenskih pesmih s predkrščansko miselnostjo in simboliko. Plošča sodobnega poslušalca nagovarja v določenem arhaičnem registru in mu pričara tujo izkušnjo, če ni seznanjen s staroversko kulturo. Ko je ustvarjalka raziskovala to izročilo, se je soočila z dejstvom, da velika večina materiala ni glasbenega, zato je za besedila pripravila avtorske kompozicije ali sama v celoti ustvarila skladbe. Kljub temu da Zvezdana Novaković izhaja iz ljudske tradicije, vprašanje omejitve poustvarjanja ni toliko pomembno, saj delo stremi k rekontekstualizaciji izbrane tematike. Glasbenica s tem projektom prispeva k razmisleku o ekološki katastrofi in slika specifično ideologijo vračanja h koreninam, ki so v tem primeru hkrati dobesedno fizične in metaforično kulturne. Ustvarjalka stopi v vlogo obredne vodnice in s Shodom skliče svoj red, ki do Razhoda poslušalca vpotegne v kult intimnega verovanja zborovskih glasov. Zvezdana Novaković se pri solo petju ne odmika dosti od stila s prvenca Slovene Voices, saj njen pristop ostaja opazno študiozen in želi slediti bogatim ljudskim tradicijam. Čutimo prvoosebno terensko prakso, ki je sopotnica vsega ustvarjalkinega delovanja, kar ji omogoča, da zgradi prepričljiv glasbeni svet.

Mit o sobivanju z naravo in z njim povezane vrednote izhajajo iz romantiziranega pogleda sodobnega človeka, ki si pogosto želi, da bi živel v boljšem svetu. Takšna je zanj narava, ki je v primerjavi z mestom upočasnjena in zato pomirjujoča. Ampak nekoč so se hvalnice dežju pele z mislijo na preživetje in ne kot mistične zgodbe. Plošča torej zgodovinsko resničnost preinterpretira v utopično izhodišče, in to tako uspešno, da se ji posreči neke vrste pristna poneverba. Resnica, ki jo Čaralice želijo predati, je opomin, da je človek odvisen od narave, pri čemer jih lahko beremo kot molitvenik.

Način petja in tematsko sklicevanje na transcendentalnost porodita spiritualno dimenzijo. Pri tem se poslužuje splošnega sklicevanja v obliki urokov ali osebnega v skladbi Dajbogec, pri čemer ji pomagajo njene čaralice – spremljevalni vokali Jasne Žitnik, Ursule Luthar, Petre Prosen, Maje Zagmajster, Neže Janša, Sonce Menart, Zarje Menart, Kaje Horvat, Eve Mulej in Neže Bojović. Ideološko se oddaljuje od tradicionalnih institucionaliziranih religij, kar resonira z novodobnim raziskovanjem alternativnih oblik spiritualnosti, na kar se naveže že naslov projekta. Čaralice v prekmurskem ali porabskem jeziku pomenijo čarovnice, katerih družbeno vlogo zdravilk lahko razberemo v podnaslovu projekta – Pesmi zoper vse slabo.

Ustvarjalka stopi v vlogo obredne vodnice in s Shodom skliče svoj red, ki do Razhoda poslušalca vpotegne v kult intimnega verovanja zborovskih glasov. Zvezdana Novaković se pri solo petju ne odmika dosti od stila s prvenca Slovene Voices (2017, Celinka), saj njen pristop ostaja opazno študiozen in želi slediti bogatim ljudskim tradicijam. Čutimo prvoosebno terensko prakso, ki je sopotnica vsega ustvarjalkinega delovanja, kar ji omogoča, da zgradi prepričljiv glasbeni svet. Neposredna, čista produkcija ustvari občutek bližine in dopusti, da večglasno spremljevalno petje vzbudi dramatično, vseobsegajočo atmosfero. Zlahka si predstavljamo, da glasbenemu obredu telesno prisostvujemo, kar je posledica usmeritve v živo izvedbo projekta, ki je bil prvič predstavljen na festivalu Druga godba leta 2021.

S projektom Čaralice je Zvezdana Novaković stopila ob bok Kataleni in Vladu Kreslinu ter postala najnovejši sinonim za slovensko moderno avtorsko ljudskost. Specifična umetniška drža naštetih avtorjev opredeljuje naše razumevanje celih tradicij glasbe. Bolj kot njihova etnomuzikološka in muzikološka ustreznost te izdelke ljudem približa ustvarjanje, ki priskrbi občutek domačnosti, čeprav njihove verzije z našim dejanskim življenjem nimajo kaj dosti skupnega.