Zapel je. Končno.

Tako torej poje Gušti. Trajalo je. Zdaj končno je Miha Guštin – Gušti zapel. Na četrtem »solo« albumu, dvaindvajset let po prvem. In jeseni bo v Križankah obeležil štiridesetletnico svojega glasbenega delovanja, najbolj zaznamovanega z Big Foot Mamo. Zato je album Ljubezen osvobaja po svoje prvenec za Guštija kot pevca. Hkrati deluje kot sklenjeni krog za avtorja komadov, kot so Led s severa, Črn tulipan in Nisem več s tabo. V kontekstu časa (jubileja) izpade, kot da je manjkalo samo še to. In kaj je to? Ne zgolj petje. Gušti bi lahko pel kadarkoli in karkoli. Priložnosti je imel več kot dovolj. Zdaj, toliko let pozneje, pa ni več bistveno vprašanje, kako Gušti poje. Če že, je bistveno vprašanje, zakaj šele zdaj. Odgovor bo, vsaj na prvo žogo, ponudila obletnica. In število komadov, nastalih v zadnjem letu, dveh. Četudi Guštija čaka lep jubilej, je Ljubezen osvobaja bolj obstranski del jubilejnega paketa. Seveda ni le to, ceniti velja poskus in odprtost, toda več od tega album ne zmore. In to, ironično, ravno zaradi vokala ne. Kajti odgovor na vprašanje, kakšen je Guštijev vokal, ne more biti ne kratek ne enoznačen. 

Gušti, oče zdaj že priznanega kitarista Krisa iz Joker Out, je prišel do točke, ko je res lahko, karkoli želi biti. No, ne toliko biti, kolikor ostati. Bi pa ravno v tem oziru album nemara lahko bil drugačen, manj ziheraški. Da je Gušti svojevrsten lik, smo na Odzvenu že pisali; Žiga Valetič je na primer izjavil: »Prva značilnost Guštijevega delovanja je izrazit individualizem in zdi se, da v zvezi z glasbeno vizijo, na kateri dela in jo oblikuje, zaupa izključno sebi.« Gušti bi, poudarek je na bi, z albumom Ljubezen osvobaja tvegal z naskokom največ doslej. Če ta ne bi izšel tako pozno. Zdaj pač težko zgreši. Tako je s tem, ko postaneš del klasikov, kanona. »Trudim se, da me ljudje spoznajo tudi kot frontmana in pevca, vedno sem se skrival za Skočirjem ali Polono, bil sem frontman iz ozadja, a se mi ne da več prositi ljudi, da bi peli moje pesmi, zato sem imel tudi precej vokalnih lekcij. Zdaj pišem zase in me to motivira, logično pa je, da so pesmi nekaterim všeč, nekaterim pa ne.« Gušti torej šele zdaj res piše zase. Zdaj vnaprej ve, da bo on to tudi odpel. Ni enako, če veš, da bo komad na koncu pel nekdo drug. Po Guštijevem odhodu iz Big Foot Mame je na prvencu Dolce vita (2002) v vsaki od enajstih skladb sodeloval drug vokalist(ka). Prepoznavna imena, ki pa so dala dokaj medel izplen. Je pa na tistem albumu v zadnjem komadu Vedno zame pela tudi Polona Kasal. Z njo je Gušti tri leta kasneje posnel GP (2005). Gušti je s tem albumom in komadi, kot sta D Dan in Makova polja, ponudil več kot dovolj razlogov, da gre svojo pot. 

Toda sledil je šestletni premor, ko je na Naši stvari (2011) v poklonu novemu valu osemdesetih vokal prepustil mladi vokalistki Emi Gagro z Malega Lošinja. Potem je bilo to dolgo to. Pri čemer je Gušti z leti vse bolj postajal klasik, predvsem z vsako obletnico Big Foot Mame, a tudi njegove pesmi s Polono Kasal niso šle v pozabo. V koncertni seriji 1na1 je znova sodeloval s Tomijem Megličem, kar je bila zanimiva in še vedno uspešna kombinacija. In tako pridemo spet do vprašanja: zakaj zdaj?

Uvodna skladba Nehati ne nehati deluje s preverjeno zvočno sliko stabilno, kot sveže in preudarno programsko izhodišče. Ampak ne deluje dolgo. Gre za pesem, ki pokaže, da je Gušti vmes spremljal spevne postpop-rock trende. A sam zdaj deluje zapoznelo in produkcijsko le zadostno. Vokala, sporočila, občutka je manj, kot bi pričakovali. Njegov vokal zveni zelo iz ozadja, kar se na žalost še večkrat ponovi na začetku albuma. Moj drajv je malenkost drznejša, v verzu odprta kompozicija, vendar je vokal zelo obdelan, tako da je še manj jasno, kaj točno Gušti zdaj je. Razen nekdo, ki ve, kako posneti okej migetav komad z dobrim refrenom. A ko bi v nadaljevanju pričakovali več Guštija, ga je v naslovni skladbi dejansko še manj. Ljubezen osvobaja je poklon melodijam in načelom osemdesetih, ki jih nostalgično hrani v sebi kot glasbenik. Vendar v taki produkciji komad deluje kot zamujena priložnost. Škoda, kajti potencialov v pesmi ni malo. Produkcija odkljuka, kar mora, zato da Gušti nato stavi na svoje tekstno jedro: medsebojne odnose. »Glavna tematika so pravzaprav moje skladbe, ki so pretežno romantično-erotično obarvane, najde se tudi kakšna, ki je angažirana, ampak to niti ni moja tema. Predvsem so to ljubezenske pesmi, ki me navdihujejo, zato je Ljubezen osvobaja tudi naslov albuma. To je lahko tudi širše razumljen naslov, glede na to, kaj vse se danes dogaja v svetu, zato se mi zdi to zelo primeren naslov,« pove Gušti. Ampak Ljubezen osvobaja bi najbrž lahko zvenela tudi povsem drugače, kot izpade sedaj. Pesem je v osnovi retro, saj se zateče k osemdesetim in vsemu, kar je Guštija formiralo. Ne gre za pesem kot konkretni statement o tem albumu. Most, verz, refren – samo po sebi vse stoji, vendar je Gušti tako daleč, da dobimo občutek, da je komad bil Guštijev, dokler ta ni stopil v studio. Ta občutek, da produkcija škodi idejam komada, se še podkrepi v Ne odnehaj. Ki je končno nekaj, kar zadiha, organsko, sveže. Vokal je prispeval Urban Koritnik, pevec zasedbe Jet Black Diamonds, torej iz novega paketa rock bendov, ki prebijajo sebe in hkrati dajejo legitimnost podaljševanju rock klasikov. Ne odnehaj je Guštijev komad za Križanke, kjer bodo stari feni šli na pivo, a bodo med čakanjem v gužvi tapkali z nogo. Mladi pa se bodo naslajali ob dejstvu, da stojijo ob največjih imenih z domače rock scene. 

Toda Ne odnehaj je le premor, in to prekratek. Sledi Moje življenje, kjer je Gušti malo bolj slišen in prepoznaven v refrenu. Bolj povedne so njegove besede ob izidu albuma: »Ni problem v samem vokalu ali petju, problem je v psihi, frontman se rodiš, težko se je tega naučiti, je pa res, da sem v prvi vrsti avtor in kitarist.« Album to njegovo trditev še krepi. Poskuse, kot je Neprebojen ščit, lahko razumemo kot kreativno iskanje sebe, ampak Gušti niti nima take kontinuitete, da bi v pesmi z izdelanim likom »joga, astrologija, nesmisla več ne troši čas« prinesli kaj več kot dinamično in duhovito epizodo brez prepričljivega zanosa. Tega pač ni v enaki meri, kot se je prebijal iz pesmih Buldožer, Moja tamala in Mala nimfomanka. Tako Ljubezen osvobaja na polovici (po Mimo nas, Kanarčki in orli) izpade kot izdelek prekaljenih mačkov, ki se znova srečajo, imajo v Guštiju zagnanega in preverjenega avtorja, a album vseeno ne ponudi vsega, kar bi lahko. Na njem so točke, ko Gušti deluje bolj kot gost kot pravi nosilec. Škoda. 

Nova romantika je hud preskok, več kot odmor. Nuja. In znala bi postati hit. V gosteh je Leyre, kitara je slišna, Gušti pa spet mojster, ki zna pisati nalezljive, močne komade, z refreni, ki se jih sproti učiš. Ne gre za to, da sam Gušti ne bi imel karizme. Ima jo, ampak na svoj način. Na splošno bi jo album bolje odnesel, če ne bi bilo toliko gostov; vsekakor je imeti vsak komad z drugim pevcem(ko) prekletstvo. Nova romantika je bila leta 2022 že predstavljena v predizboru Eme, prišla je v finale in osvojila šesto mesto. Ampak za album, kjer Gušti ni želel več pisati komadov za druge, je ta komad izjema, vredna umestitve. Pa je res izjema? Kajti podobno velja še za Tudi jaz. Tu sodelujejo Joker Out in Canova, kar niti ni pomembno, le ironično je, da zna Gušti še vedno pisati za druge, in to udarne, oprijemljive kitarske štikle. Nikomur ne poveš, izdan leta 2022, ima dosti sorodnega, je bendovski, Gušti upraviči pričakovanja. »Bržčas je vzorno prijazen, vase zagledan in prazen / Zagrebeni pavijani izrivajo me dol s poti,« to je en primer, kako sposoben avtor je. Še je dobro je v letu 2021 prinesel popevko tedna na Valu 202, kar je iz nabora skladb na albumu uspelo le še sklepni pesmi Svet, ki je duet z Borutom Maroltom iz Niet. Vse te pesmi, ki so primarno singli, so vsaka zase potrditev Guštijevega renomeja na sceni. 

In kaj sta potem Milijoni trenutkov in Modro sonce? Ravno prekletstvo tega albuma. Milijoni trenutkov (z letnico 2018) je prvi v scenosledu komadov na albumu, ki preseže plah vokal. Besedilo ni tako polno, produkcija pa ne tako vseobsegajoča, da pesem z vokalom vred ne bi mogla zadihati. Milijoni trenutkov je zaradi izpovedne brezbrižnosti komad tipa slovo od slovesa od mladosti: »V bistvu mi je dolgčas in nimam kej počet / V bistvu mi je dolgčas in jezen sem na svet / Sploh si ne verjamem, občutek, ki lebdi / Niti ne dojamem, izginjajo sledi.« Ko potem sledi popevkarsko Modro sonce, ki je iz leta 2017, postane album en tak neroden dvojni album. Če so komadi iz zadnjih let potrebovali kontekst, so ga dobili prepozno. 

Je pa Gušti večinoma vedno znal narediti svoj rock na nov pop-rock elektro način. In ker je to znal, so prišla tudi naročila tipa Nova dvajseta za istoimensko serijo (2013) in Mali svet z Budo iz zasedbe Elvis Jackson za Našo malo kliniko. To so le vaje, obrt. Kot je bila tudi pesem Svet za film Nika (2016), kjer sta tako Gušti kot Marolt pokazala, da sta dobra v tem, kar počneta. In to je to. Hkrati je res tudi, da je Peter Dekleva kot producent tukaj našel čisto drugačen princip in se poklonil obema najmočnejšima obdobjema Guštijeve kariere. Morda je poleg časovnega razpona prav izbira produkcije tisto, kar album po nepotrebnem razdeli. 

Četudi Guštija čaka lep jubilej, je Ljubezen osvobaja bolj obstranski del jubilejnega paketa. Seveda ni le to, ceniti velja poskus in odprtost, toda več od tega album ne zmore. In to, ironično, ravno zaradi vokala ne. Kajti odgovor na vprašanje, kakšen je Guštijev vokal, ne more biti ne kratek ne enoznačen. Gušti je izpeljal zase to, kar je prej izvajal skozi druge, in to zelo uspešno. Zdaj je prišel do svojevrstnega konca. Se je osvobodil? Ja, če kaj, je to bistvo in odgovor tega albuma. Ko je Gušti zapel, se je osvobodil. On sam zagotovo. Ni pa še »zares zapel«. Žal.