Zapriseženo in neomajno pri svojem izhodiščnem nazoru

Devetnajsta edicija Klubskega maratona ostaja zaprisežena in neomajna pri svojem izhodiščnem nazoru, ki omogoča vsakoletno koncertno rešetanje domače glasbene pokrajine s kakovostnimi, še neuveljavljenimi in dostikrat neupravičeno prezrtimi glasbenimi izvajalci. Ob tem se seveda vsakič znova rekrutira poslušalski podmladek in se ohranja prepotrebni glasbeni higienski maksimum, daleč stran od trivialnosti, komercializacije in populizma. Klubski maraton je v vseh teh letih postal institucija, ki nam s kritiško prepričanostjo prinaša esenco glasbenega ustvarjanja, katerega različni vonji in okusi ostajajo v naših poslušalskih brbončicah tudi še po tem, ko koncertni žarometi ugasnejo. Za to je vsekakor zaslužen tudi kompilacijski album, na katerem so (i)zbrani vsi finalisti RŠ natečaja, ki ni le maratonska osebna izkaznica izvajalcev, temveč glasbeni artefakt pričujočega časa in prostorov. Klubskih prostorov! Klubski maraton je v vseh teh letih postal institucija, ki nam s kritiško prepričanostjo prinaša esenco glasbenega ustvarjanja, katerega različni vonji in okusi ostajajo v naših poslušalskih brbončicah tudi še po tem, ko koncertni žarometi ugasnejo. Za to je vsekakor zaslužen tudi kompilacijski album, na katerem so (i)zbrani vsi finalisti RŠ natečaja, ki ni le maratonska osebna izkaznica izvajalcev, temveč glasbeni artefakt pričujočega časa in prostorov. Klubskih prostorov!

Nabor letošnjih šestih prvouvrščenih na albumu Klubski maraton 2019 odpira novogoriški alter rock trio Bring on the Vanguards. Njegova  prvotna stonerska oblika izpred let je dobila bolj rudimentarno obličje rockovskega izraza, ki je ravno dovolj kitarsko pronicljivo, spevno in uigrano. Ko poslušamo dvojček The Barricade in I'm The One To Blame, se ne moremo upreti nostalgiji za kitarskim kozmičnim garažiranjem, ki se je v ne tako daljni preteklosti uspešno otresel pološčenega statusa rock onaniranja in je rocku povrnil šarm hudomušnih ritmov in gibov.

Duet GLOG (Matija Širok in Gregor Vuga) kitarsko refleksijo dokaj vešče stopnjuje s kompatibilno zvočno efektivnostjo, ki se v skladbi Elk Pit sliši kot pridigarski recital s toolovsko dramaturgijo kontroliranega hrupa, nakar se v skladbi Foilage znajdemo v umirjenem gotičnem vzdušju postrocka. Če so besedila izhodišče, je melodija ležišče.

Za imenom oziroma projektom Lovekovski stoji Nika Lapkovski kot »one woman band«; poudarek je seveda na bendu. Prvič zato, ker se skladba Razvalina Lovekovske sliši kot večglavi bend z vsem svojim zvočnim koloritom, in drugič, ker dokaj nekonvencionalni pevski izraz, ki deluje kot vokalna alokacija, ustvarja iluzijo večglasnosti. V čudoviti lo-fi miniaturi skladbe Poly Amore se zdi, kot da se avtorica poklanja Polly Jean Harvey. Nežno gorčični in goreči dialog s seboj.

Goreči podplati, to bi lahko bil sinonim za glasbo, ki jo preigravajo v Pantaloons in pri tem razvneto združujejo celo paleto poskočnih žanrov. Predstavijo nam skladbi Volkulja in Rince and Repeat, ki ju energično potegnejo od zakajenih jazzovskih salonov prek urbano ubranega sožitja funka in beata do balkanskih pihalnih sekcij. Preudarno, a vselej udarno.

Slednje se nanaša tudi na trio TiTiTi, ki s svojim improvizacijskim triptihom poteši še najbolj zahtevne okuse do jazzovskih razpotij. Kajti TiTiTi na enem mestu združuje tako tradicionalne prvine kot tudi neubogljivi svobodnjaški duh in slo po eksperimentiranju, novem, še neznanem. Skladbi Spone in Slikar nazorno projicirata njegov nebrzdani duh, ki slika vzdušje in prinaša občutja ob slišanem. Tisto občutje mrzlične  radovednosti, ki zajezi vsako preuranjeno evforičnost.

Fore, štosi in smisel za zdravo kritičen humor, to zaznamuje novomeške punkrockerje Parliament Attack. Četudi se po dosedanji skupinski kilometrini zdijo stari mački, se njihova (o)svežilna fronta, objeta s polnokrvno punkovsko izpovedjo in psihedelično elegijo, vsakič znova poraja kot znanilka časa, v katerem smo. Ali kakor sami pravijo: »Zdej gre pa zares.«