Zatišje pred viharjem?

Akustični, izštekani projekti so dobrodošla vmesna postaja – premori, ob katerih se bendi za trenutek ustavijo in ocenijo, ali zmorejo električne in elektronske učinke poustvariti z golo iskrivostjo in inventivnostjo, brez studijskih pripomočkov. Preverijo lahko, ali so pesmi, za katere sprva ni nihče računal, da bodo postale uspešnice, enako prodorne v surovi različici, ugotovijo lahko tudi, katere skladbe dobijo prave barve šele takrat, ko so odigrane tiše.

Priročno in ne preveč zahtevno je posneti takšne nastope in izdati živi album največjih uspešnic, toda ti izdelki komaj kdaj postanejo presežek sam zase. V množici akustičnih albumov so se le redki izkazali kot samostojna glasbena izkušnja, in če se zazremo v anglosaški svet, je glavnina tovrstnih posnetkov nastala v devetdesetih: Eric Clapton, Nirvana, Neil Young, Rod Stewart, Alanis Morissette, Alice in Chains, Pearl Jam, Arrested Development (v zadnjem času je nekaj pozornosti pritegnila še Florence + the Machine) ... Pri nas imamo Izštekane, ki redno gostijo vidnejše slovenske izvajalce in so doslej pomagali do akustičnih plošč kar nekaj glasbenikom (med drugim skupinam Zmelkoow, Siddharta, Elevators in ŠKM Banda), medtem ko se je z Dan D zgodil presenetljiv premet: skupina je v Kinu Šiška kar dvakrat gostila slavno oddajo, namesto da bi se zgodilo obratno …

Tiho torej ni le enkratni akustični dogodek, temveč zavestno načrtovana in več mesecev trajajoča turneja, ki se je izkazala kot precizen kontrapunkt podivjani političnosti dežele. Rokenrol je vedno znal ujeti duha časa ter opozoriti na alternativno smer ter drugačen pogled, zato večpomenski naslov albuma le izpolnjuje inherentno poslanstvo umetniške smeri. Vse skupaj se je začelo s kaseto, ki je izšla v omejenih 100 izvodih, zapakirana v polena. Sledili so odlično obiskani nastopi z zaključkom v novomeškem LokalPatriotu, kjer so nastali tudi pričujoči posnetki. Ob izidu cedeja sta se nato zgodila še omenjena nastopa v Ljubljani.

Toda večja teža kot na formi je kakopak v vsebini. Album pričakovano vključuje glavne hite, in tokrat so ti predstavljeni v drugačnih harmonijah, s spremenjenimi ritmi, zato nas presenetijo nove interpretacije skladb, o katerih so si naši možgani že ustvarili precej dokončno podobo. Voda je še vedno zasanjana, a mnogo bolj igriva in vse bolj aktualna, Čas je prestavljen v najnižjo predstavo, Moj problem se ponuja že v tretji različici (na albumu Ure letenja za ekstravagantne ptice sta bili dve), medtem ko v novih verzijah Tiho in Jutranje (z istega albuma) končno lahko slišimo izpričano Tokčevo naklonjenost Ekaterini Veliki, eni največjih jugoslovanskih skupin vseh časov.

In asociacije se ne ponujajo le retrogradno. Skupina se je s projektom poglobila v aktualiziranje materiala z albumov, ki so nastali še pred odločilnim Katere barve je tvoj dan?, kjer pa ukulele in ostala brenkala potegnejo tudi neofolk občutja, denimo v pesmih Polna luna in Tvoje je vse s plošče Ko hodiš nad oblaki; v tem se jim pridruži tudi nova izvedba Love song. Neofolk je v zadnjih treh letih dodobra pregnetel zahodne glasbene lestvice ter posledično vzbudil zanimanje za folk in »klasični« rock, zato, če dobro pomislimo, Dan D niti ni preveč presenetil; navsezadnje ni skupina nikdar skrivala, da bo skozi kariero ponujala le dobri stari rock, ki delno izhaja tudi iz folka. Presenečenje je mogoče le v tem, da bi znalo iti za prve sledi nu-folka pri nas, čeprav imamo in poznamo dolgo vrsto kakovostnih izvajalcev, ki bi jim zlahka pridali oznako »novi etno«. Toda v nasprotju z etnom je v folku vendarle več trubadurskega.

Med sedemnajstimi komadi najdemo tudi štiri nove; za radijske valove bosta verjetno najbolj zanimiva počasni Kamn in spevni Rekli so. V Čuti se kot konec sveta z neformalnim podnaslovom Kozlam fantje pronicljivo zavijejo proti melanholičnemu mandolinskemu obdobju R.E.M., z dolenjsko noto pa v tej pesmi zaokrožujejo témo pogubnega pijanstva, ki so ga opevali že pesniki z nadvse raznolikih slovenskih geografskih regij. Četrta, Pozitivne misli, je lahkotnejša in malo manj izrazita, dalo pa bi se ob njej zaplesati tudi kakšen fokstrot ali ča-ča-ča.

Dan D je ena redkih slovenskih skupin, ki kljub svoji v besedilih podani »počasnosti« ter »tihosti« le navidezno stoji na istem mestu. V resnici se iz projekta v projekt razvija, sledi ustvarjalnemu procesu in pretirano ne podlega željam po velikih mejnikih ali po stalnem preboju; čeprav se vedno odprejo vrata tudi za to. Učinek počasi se daleč pride oziroma princip tiha voda bregove dere pripomore k temu, da se skupine ne naveličamo, tako kot smo se v preteklosti naveličali že ničkoliko izvajalcev. V tem oziru je mali prostor pač neizprosen, toda prvaki novomeške rock scene nas navdajo s spoznanjem, da vendarle obstaja nevsiljiva pop politika, ki poslušalstva ne zasiči, sebi pa kot avtorji z njo omogočijo nadaljevanje nezlagane izpovedi. Zato, tudi če jih bo to nekega dne pripeljalo do samostojnega stadionskega nastopa (ali več), se bo ta korak zagotovo zgodil precej spontano, nevsiljivo, počasi …