Zenovsko vztrajanje v sedanjosti

Tri postave s težkimi nahrbtniki, polnimi inštrumentov in ostale »šare«, kot Samo Kutin ljubkovalno pravi svojim doma narejenim zvočilom, gulijo strm, snežen breg. Zračni posnetki njihovo drobnost in krhkost soočijo s planino Kal in okoliškimi vršaci. Improvizacijski pejsaži, ustvarjeni iz loncev, obročnega bobna, ribaba ter Aninih ribabsko-sličnoglasnih vokalizacij, se stapljajo z gorami, dokler se ne znoči in se zvok preseli v notranjost koče, kjer odmeva iz pomečkanih piksen piva, kovinskih skodelic in jedilnega pribora. 

Prizor iz filma Pokrajine iz spominov, kjer poleg Sama Kutina, Ane Kravanja in Iztoka Korena glavno vlogo igrajo krajine, v katerih domuje njihova mladost in ki so jih za potrebe dokumentarca uglas(b)ili s svojskim inštrumentarijem in načini muziciranja, na simbolni način odslikava bistvo tria Širom – iskanje idiosinkratične zvočnosti tam, kjer je ne išče nihče drug. Kontemplacija tišine kot ultimativnega (od)zvena vsega, kar je v nas in zunaj nas. Strast do raziskovanja soničnih kvalitet in živih, nenehno spreminjajočih se relacijskih odnosov med materijo (inštrumentov ter nasploh vsega, kar oddaja zvok), okoljem ter človeško oziroma glasbenikovo izkušnjo in intervencijo. 

Verjetno so si zato s prvim I. (ZARŠ in Klopotec, 2016), še bolj pa z drugim albumom z enigmatičnim naslovom Lahko sem glinena mesojedka (tak:til kot podzaložba Glitterbeat, 2017) hitro utrli pot do festivalskih in koncertnih odrov doma in v tujini, do mnogih zvedavih ušes (tudi) zunaj improvizacijskih in eksperimentalnih struj, v katerih so sicer zasidrani, in nenazadnje do edine zares svetovne založbe z ljubljanskim naslovom, Glitterbeat.

V lovu na zadnje mesece izjemno zaposlene glasbenike sem se odpeljala v Lesno Brdo, vas, natreseno pod obronki Polhograjskih Dolomitov, kjer na (nekdanji) kmetiji s čudovitim razgledom na okoliške hribe gospodarita Samo in Ana. Iztok se nam je pridružil elektronsko.

Kako ste se znašli v polju improvizirane glasbe? Kaj ste počeli pred tem, kaj vas je zanimalo?

Ana: Punk (smeh). V osnovni glasbeni šoli sem igrala klasično glasbo, najprej flavto in nato violino. Ko sem prišla študirat v Ljubljano (Akademija za likovno umetnost), sem začela igrati bas kitaro v punk-hardcore bendu, družila sem se z anarhisti z Metelkove. Počasi mi je postal punk premalo in trije akordi preveč dolgočasni. Začela sem poslušati improvizirano glasbo, različne inštrumentalne sestave; spomnim se, da mi je bila všeč tudi ŠKM banda. To je bil prvi stik z Iztokom, čeprav se takrat osebno nisva poznala. Potem sva se spoznala s Samom in začela skupaj improvizirati. Pričela sva hoditi na delavnico Tomaža Groma; delavnico improvizacije je takrat vodil tudi Sejđiro Murajama. Tisti, ki smo bili v njegovi skupini, smo se dobivali tudi še potem, ko je Sejđiro odšel iz Slovenije.

Samo: Začela sva z bratom Janijem (Kutin, duo Bakalina, op. K. J.), osnovala sva skupino The Štrudls, punk rokenrol bend. Igral sem enostrunsko kitaro, Jani je pel, nato so se nama pridružili še drugi. Sledil je Migowc, ki je bil bolj akustičen projekt, kasneje še Čarangi. V nekem trenutku smo skupaj s kitaristom Matejem Magajno osnovali trio Salamandra Salamandra, kjer so se nam kasneje pridružili Neža Naglič, Sabina Magajne in Dejan Lapanja. To je bil moj prvi stik z improvizacijo. Ta glasba nas je takrat vse potegnila. Z Janijem sva igrala predvsem na predmete, ki dajejo zvok, a niso inštrumenti, istočasno pa sva jih začela ustvarjati tudi sama. Zvočna, neidiomatska improvizacija pa se je zame začela v Ljubljani, pred približno desetimi leti. Prijatelji so mi priporočili delavnico v Španskih borcih, ki jo je Tomaž Grom osnoval po vzoru delavnice Eddieja Prévosta v Londonu. To je bil zame velik preskok. Ekipa ljudi je bila povezana in motivirana, sedeli smo v krogu, vsak je igral z levim in desnim sosedom v duetih, tako da si večino časa le poslušal. To je pri tej glasbi zelo važno, s poslušanjem se veliko naučiš.

Iztok: Glasbe do konca osnovne šole sploh nisem poslušal, ob poslušanju sem čutil čuden sram. Kasneje, ko sem se upal prepustiti glasbi, sem ugotovil, da je to bilo zato, ker je zame zelo močan medij. V srednji šoli smo s prijatelji zaštartali bende ŠKM banda, Hexenbrutal in Plüg (post doom metal). Prvi stiki z improvizacijo so se dogajali v bistvu v noiserskem duo Hexenbrutal, ko sva se poskušala z Matejem (Kolmankom, drugim članom zasedbe – op. K. J.) prebijati skozi kaotične pasaže, ko so elektronske naprave nehale ubogati in začele delovati po svoje. Resneje sem se začel posvečati svobodni improvizaciji, ko smo ustanovili Širom.  

 

Kako ste se »zavohali« vi trije?

Samo: Preden sva se spoznala z Iztokom in ko je bilo za nama že kar nekaj različnih projektov, sva se z Ano odločila, da narediva minimalistični duo s kalimbami, Najoua. Iztok naju je slišal, bilo mu je všeč in naju je povabil v Beltince na koncert. Kasneje smo šli Najoua in ŠKM banda na turnejo po Češkem, Slovaškem in Nemčiji. Na tej turneji je prišlo do ideje, da bi poskusili muzicirati v triu. Z Ano sva imela idejo, da bi delali trans muziko, Iztoka pa je bolj pritegnil drone in minimalizem. Ko smo začeli igrati, smo ugotovili, da gre muzika v svojo smer, zato smo opustili pričakovanja. Ni bilo lahko ustvariti glasbe, ki bi zadovoljila vse tri, kar pa se mi zdi ključno, saj je ravno ta presek vseh nas rodil Širom.

Glede na to, da izhajate iz improvizatorskih in eksperimentalnih muzik, kakšne so po vašem mnenju bistvene razlike med improviziranjem, kar sicer počnete v najrazličnejših glasbenih sestavih in kolektivih, in komponiranjem, kot to počnete s triom? Domnevam, da tudi pri Širom do kompozicij pridete z improvizacijo.

Ana: Improvizacija je tvegana, adrenalinska in ulovi duh časa v vsej svoji mogočnosti. Je spontana in izmuzljiva. Medtem ko je kompozicija premišljena in določena. V Širom prepletamo oboje. Včasih iz improvizacije vzamemo kaj zanimivega in to strukturiramo. Ko je komad zgrajen, ga ponovno odpremo in pustimo, da se znotraj njega dogajajo improvizacije in da gre tok lahko spet drugam. Včasih pridemo na vajo z idejami – ko kdo od nas nekaj naštudira ali ko dobi ali naredi nov inštrument in razišče nove zvočne možnosti. Takrat preizkušamo, kako bi se dalo te dele kombinirati z drugimi ali jih vključiti v skupne zvočne slike.

Iztok: Naši ustvarjalni procesi znajo biti včasih zelo težavni, saj smo glasbeno-interesno in karakterno zalo različni posamezniki in zna trajati dalj časa ter zahteva dosti živcev, da pridemo do točke, ko smo vsi zadovoljni, vendar se glede na rezultate splača plačati to ceno.

Svobodna improvizacija je bila, zgodovinsko gledano, verjetno eden prvih načinov muziciranja. Ali se morebiti tako počutite vsakič, ko v roke dobite nov inštrument, ki ga kupite, predelate ali naredite sami? Ali dojemate svobodno improvizacijo kot nekaj »prvinskega«, skupnostnega, sodelovalnega ali kot kaj drugega? 

Samo: Jaz bi se kar strinjal, da vsaka originalna glasba, ki se ustvarja, prihaja iz improvizacije. Če igraš neko vnaprej določeno ali napisano stvar, ji težje dodaš trenutno občutje, če pa je oblika ohlapnejša ali je sploh ni, lahko veliko bolj delaš z dinamiko in trenutnimi občutji. Tudi ko delam nov inštrument, si predstavljam, kako bo slišati, pa me končni zvok večkrat zelo preseneti. Taka presenečenja po mojem delajo glasbo živo in posebno. To, da doma narejeni inštrumenti zvenijo drugače od kupljenih, je eden od razlogov, zakaj jih delam. Takoj ko dodamo nov inštrument v inštrumentarij, se spremeni celotna zvočna slika.

Ana: Če si sam narediš inštrument, imaš drugačen odnos do njega – že sam ti govori zgodbo. Če pa inštrument kupiš, traja dlje, saj ga moraš spoznati, udomačiti. Ravno sem dobila v dar violino, ki ni bila igrana sedem let, pa me zanima, če jo bom lahko uigrala in kako se bo zvok spremenil. Pomembno je, da inštrumenta ne varčuješ, da se ga ne bojiš uporabljati … Kakšen dan, ko nimam časa igrati, grem samo mimo violin in jih malo pobrenkam.

Iztok: Improvizacija je zame iti iz »safe zone«, pogledati, kaj je na drugi strani, ter se tam srečati s tistim delom sebe, katerega običajno skrivaš pred drugimi in najpogosteje tudi pred sabo. Se strinjam, da je na neki način zelo prvinska stvar, po drugi strani pa je lahko zelo (post)moderna, saj ji poseben kontekst in občutenje določajo tudi vse predhodne muzike, ki so bile ustvarjene tekom zgodovine. Improvizacija tako predstavlja poseben, edinstven odgovor nanje.

Derek Bailey pravi, da občinstvo, ki prisostvuje improvizaciji, nanjo lahko zelo vpliva, zato ima možnost večje intimnosti z glasbo kot v katerikoli drugi situaciji.

Samo: Na koncertih improvizacije se zdi jasno, da poslušalci s prisotnostjo in energijo soustvarjajo glasbo, a tudi prostori sami po sebi vplivajo na zvok in občutja.

Ana: Ustvarjaš v trenutku, tisti trenutek dobivaš impulze. Od publike lahko dobiš zelo močno podporo, kot nekakšen steber. Čutiš, da verjamejo vate, zato se počutiš varno in igraš svobodno. Če pa se počutiš nelagodno, se to v improvizaciji zopet lahko izrazi. V strukturirani muziki gre to v neko drugo smer, da kompozicijo odigraš vsakič drugače.

Iztok: Izvajanje komponirane glasbe je na neki način poustvarjanje preteklosti, trenutkov, ko je bila ta glasba ustvarjana, medtem ko je improvizacija zenovsko vztrajanje v sedanjosti. Vsi ljudje ves čas živimo samo v sedanjosti, čeprav se tega mnogokrat ne zavedamo. Samo v sedanjosti lahko dosežemo pristen, iskren stik z drugimi ljudmi. 

Tudi če gre pri Širom za bolj strukturirano glasbo, se zdi, da se občinstvo z vami povezuje na prav posebni ravni. Tudi med drugogodbenim koncertom, kjer je oder verjetno veliko večji, kot ste ga vajeni, se je prej nemirna, klepetava publika posedla po celi dvorani in zbrano poslušala vaš koncert.  

Samo: Na koncentracijo je gotovo vplivalo to, da smo bili tišji od drugih bendov; če igraš tišje, je tudi publika tišja. Hkrati pa so ljudje dojeli, da je to muzika, ki si vzame čas, in da si morajo tudi sami vzeti čas zanjo. Kino Šiška je dober prostor za koncert, kot je naš, saj se vidi vse, kar delamo na odru, kako se premikamo, menjujemo inštrumente. Veliko poslušalcev je naše gibanje komentiralo kot nekakšen performans, čeprav ni tako mišljeno. Že dolgo nismo imeli koncerta, na katerem bi ljudje govorili. Navadno tudi iščemo prostore, ki so primerni za našo muziko in kjer se lahko vzpostavi ta stik.

Ana: Verjetno te kakšen del naše glasbe kot poslušalca tako zvočno preseneti, da hočeš ne le slišati, ampak tudi videti, kaj se dogaja, sploh če zvoka ne prepoznaš in si zato bolj pozoren, radoveden poslušalec. Mogoče je slovenska publika tudi že malo bolj izobražena za takšne muzike. Mislim, da je publiko potrebno izobraževati, glasbeno in likovno. Tako kot v Cerknem, kjer otroci že v šoli poslušajo kompilacije jazza. In tako kot učitelji v večje evropske muzeje vozijo otroke, da spoznajo abstraktno slikarstvo takrat, ko so zanj najbolj odprti.

 

V opisu na vaši strani piše, da ste »acoustic folk trance drone avant-garde experimental band«. Kaj to pomeni? Kako lahko vašo muziko opišete svoji stari mami?

Samo: Imam kar težave na kratko opisati, kaj delamo. Zelo zanimiv opis se nam zdi imaginarni folk, ker velikokrat zveni, kot da ima ta muzika za sabo neko tradicijo, a ne veš, kam bi jo dal. Če pa bi hotel malo bolj na široko opisati, bi dodal še trans ali drone. 

Iztok: Ljudska glasba iz vzporednega vesolja. 

Kako pridete do teh kombinatorik inštrumentarija in glasbenih fragmentov? Zdijo se kot okruški sanj, kot da bi imele vaše sanje soundtrack, in ko se zjutraj zbudite, jih zaigrate.

Ana: Naša glasba ustvarja čustvene pokrajine, morda te zato spominjajo na sanje. Ko sem še slikala vsak dan (ko sem bila na akademiji), sem skušala nekajkrat narisati svoje sanje, ker so bile vizualno zelo jasne. A ko sem jih narisala, to niso bile več te sanje. Zato sem razmišljala, kako bi se lahko temu približala. Ugotovila sem, da se z abstraktno sliko lahko bolj približam temu, kar sem čutila v sanjah. Naša glasba je podobna temu principu.

Samo: Če bi lahko zaigrali soundtrack naših sanj, bi bil verjetno kar odpičen (smeh). Motiv muziki po mojem dajejo zelo različne stvari. Vse, kar se nam dogaja, glasbe, ki jih poslušamo, potovanja in poslušanje tradicionalnih muzik po svetu, ljudje, ki jih srečamo. Včasih se zjutraj še spomnim glasbe, ki jo igram ali slišim v sanjah, tako da so mogoče tudi sanje motiv.

Iztok: Pomembno je, da zaupamo svoji intuiciji in se ji pustimo voditi. Ustvarjanje naše glasbe ni racionalen proces, ne moreš se je lotiti samo z razumske plati, temveč je potrebno vključiti še čustveno raven, telesne občutke, tisto, kar se ti trenutno dogaja v življenju in kar sestavlja tvoj »notranji svet«, tudi tvoje nezavedno, ki hoče butati na plano na najrazličnejše načine. 

Vidim določeno analogijo med tem, kako izbirate imena za komade, in med strukturo komadov, ki je tudi zgrajena iz več delov. Lahko poveste kaj več o tem?

Samo: Ni nujno, da vedno sestavljamo dele skupaj. Smo pa pozorni na to, da skladba teče, pozorni smo na dinamiko in dramaturgijo tako komadov kot cele plošče, na to, da imajo enotne zgodbe.

Iztok: Vseeno pa tudi gre za neke vrste konstruktivizem in raziskovanje različnih, besednih (pri naslovih komadov) in zvočno »barvnih« kombinacij pri glasbi. 

Imate ambicije, da bi sodelovali s kakšnim skladateljem?

Samo: Zanimivo bi bilo dobiti kompozicijo kakšnega skladatelja, da vidimo, kako si nas predstavlja, kaj bi napisal za nas. V Širom smo na neki način sami skladatelji svoje muzike. Obeta se sodelovanje s kitaristom Derekom Gripperjem, sodelovali smo že z glasbenikom Jošiom Mačido, ki je naš prvi album izdal na Japonskem. Z nami je gostoval na Izštekanih, oktobra pa bomo z njim teden dni muzicirali v okviru Dvocikla v Layerjevi hiši. 

Iztok: Jaz bi rad sodeloval s klasiki, s Stevom Reichom ali Arvom Pärtom. 

Ste pristaši principa »manj je več« v glasbi, ali se motim? Kaj vas glede zvočnosti, komponiranja in skupnega muziciranja najbolj zanima?

Ana: Mene na primer preproste stvari, prvinskost, enostavnost. Da je enostavno in močno, da te na tak način zadene.

Samo: Glavna vodila so, da igramo akustična glasbila, da delamo na repetitivnosti in skupnem zvoku. S kombinacijami glasbil vplivamo na kvaliteto zvoka, zato glasbila tudi prepariramo in delamo svoja. Vsak lahko igra preprosto stvar, ampak skupni rezultat je neka kompleksna stvar, ki zaživi. 

Ana: Nismo takoj zadovoljni. Nočemo, da stvari zvenijo že slišano, hočemo drugačen, poseben zvok, ritem, melodijo.

Iztok: Ja, meni se tudi zdi zelo pomembno, da se tekom muziciranja zgodi, da padem v tako posebno meditativno, »trans« stanje. Včasih zna biti hecno – občutek je na neki način izventelesen, kot da bi od zunaj opazoval, kaj same od sebe počnejo tvoje roke, tvoje telo. 

Samo: V procesu ustvarjanja druge plošče smo se lotili še snemanja filma. Ideja je bila, da gremo v naravo krajev, od kjer prihajamo, na prostore, ki so težje dostopni, da vidimo, kako okolje, v katerem smo živeli, in spomini nanj vplivajo na našo glasbeno improviziranje. Šli smo v vrtačo Bukovnik in na Vremščico na Krasu, na planino Kal nad Čadrgom ter v polja oljčne repice v Prekmurju. Film, ki je nastal, je nekakšen dokument tega eksperimenta, eksperiment sam pa je gotovo vplival na ustvarjanje druge plošče.

 

Do kakšnih spoznanj ste prišli?

Ana: Ko vidiš Iztoka, kako hodi čez tisto oljčno repico, točno veš, da je tam doma. Midva sva hodila postrani, da se ne bi preveč umazala od cvetnega prahu, Iztok pa je s tistim stolom hodil tako dostojanstveno, da se mu je še repica umikala. (smeh)

Kako si razlagate uspeh prvega albuma, ki vas je pripeljal na velike odre in tudi do Glitterbeata?

Samo: Če delaš to, kar te veseli, lahko prepričaš še koga. Včasih se mi zdi, da te muzike ne delamo samo mi trije. Vse vpliva nanjo: čas, v katerem živimo, vse, kar se dogaja okoli nas, vsi, ki se družijo z nami. Če ustvarjanju pustiš odprto pot, potem je to del tega. 

Od prvega do drugega albuma je minilo zgolj leto dni. Glede na to, da se je z izdajo mudilo, saj ste imeli načrtovan izid pri založbi Glitterbeat ter s tem v zvezi promocijski koncert na Drugi godbi, je bilo verjetno čutiti kar nekaj pritiska.

Ana: V nekem trenutku nismo več imeli distance do muzike, enostavno ne slišiš več. Delali smo vsak teden, pilili komade. 

In se niste pobili med sabo?

Ana: Skoraj (smeh). Je bilo kar napeto.

Samo: Že v osnovi imamo vsi trije zelo nasprotujoča si mnenja.

Torej konfliktnost med vami tudi rojeva nove muzike?

Samo: Ni to konfliktnost, ki ruši, ampak ta, ki ustvarja nekaj novega, ustvarja presek nas treh. Vedeli smo, da je Glitterbeat velika založba, a se s tem nismo kaj dosti ukvarjali. Nismo se hoteli navezovati na prvo ploščo, poskusili smo se prepustiti drugemu toku. 

Kaj vse se je torej spremenilo v tem tranzicijskem letu? Zdi se, da ste s prvega na drugi album malce spremenili koncept, tudi strukturiranje ter trajanje komadov. In še več.

Ana: Morda je to tudi odsev časa in tega, da bo septembra album izšel na vinilki, ki ima na vsaki strani 22 minut. Naša Trilogija (s prvega albuma – op. K. J.) je na primer dolga 17 minut! Z minutažo se med ustvarjanjem nismo želeli obremenjevati in se nam je na koncu tudi lepo izšlo. Na novi plošči je več vokalov, v vsakem komadu so. Glas doda neko drugo, osebno komponento.

Ana in Samo, živita na ogromnem posestvu oziroma kmetiji s senikom in hlevom, na kateri prirejata glasbene sešne, koncerte in mini festivale (Bučno). Nista mestneža, ki sta se preselila iz Ljubljane, da bi našla mir, tišino ali celo »vaško pristnost«, saj sta odraščala v ruralnem okolju, Samo celo na kmetiji. Imata tudi velik vrt. Kaj imata skupnega kmetovanje in muzika, ki jo ustvarjata? Zdi se, da sta morda bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled.

Samo: Delo z zemljo je lahko zdravljenje, podobno kot muzika. Fizično delo na zemlji te prizemlji, hkrati pa te ohranja v kondiciji. Če grem po celem dnevu fizične akcije igrat, sem ogret oziroma igram drugače, na neki način se lažje poglobim.

Ana: Pri takšnem delu misliš le na tisto, kar takrat delaš. Ta koncentracija je tudi pri glasbi bistvena – to, da se osredotočiš na določen ton v danem trenutku.

Samo: Ali pa se sploh ne osredotočaš. Na koncertu se včasih pet minut pred koncem zavem, da je že konec koncerta, pa sploh ne vem, kdaj je šlo mimo. Začneš špilati in pustiš, da gre muzika po svoje. Podobno, kot če delaš na polju.

Iztok: Jaz sicer trenutno nisem toliko vsakodnevno povezan z naravo, kot sem bil prej, ko sem živel še v Prekmurju. Sedaj sem mestni človek, vendar mi ravno ustvarjanje glasbe pomeni zelo pomembno točko v življenju, ki me drži v ravnovesju, da me moja služba in mestno življenje preveč ne posrkata in preokupirata. Je neke vrste stik s preteklostjo, ki pa ima svoje življenje tudi v sedanjosti.