Zgodba o Buldožerjih

Pri Američanih cenim, kako znajo lepo pripovedovati zgodbe o lastnem okolju in lastni zgodovini. To se dogaja na vseh ravneh umetnosti, izražanja in ljudskega izročila. Značilnost velikih narodov ali preprosto skupnosti je, da znajo pripovedovati zgodbe. To se dogaja tudi v glasbi, in sicer tako skozi medijske kanale kot skozi ljudsko izročilo. Denimo, v dobi pred internetom je bila govorica od ust do ust ob tradicionalnih medijih, ki seveda niso bili nikoli najhitrejši posredovalci novic, eden glavnih kanalov za posredovanje informacij, in to ne le o novostih, pač pa tudi za obravnavanje zgodovine. Bolj kot mediji so velike, nekoč spregledane bende iz pozabe in obskurnosti iztrgali ravno glasbeniki, ki so svoje navdušenje brez zadržkov predstavljali v intervjujih in ga tako prenašali na svoje poslušalce. Seveda, zraven je vsa velika medijska mašinerija, ki podpira glasbo in zgodbe, ki jih ta proizvaja. Pri nas ni prav veliko tovrstne samorefleksije.

Zgodba o Buldožerjih je ena največjih slovenskih, nadnacionalnih, jugoslovanskih glasbenih zgodb. Kadarkoli se o slovenski kulturni dediščini pogovarjam z glasbeniki iz Juge – in gre za različne generacije, dobra primera sta, denimo, še zlasti Koja iz Discipline Kičme, ki je zares ljubitelj benda, in Miki iz Straight Mickey and the Boyz –, so ravno Buldožerji tisti bend, ki se ponavlja vedno znova in ki očitno uživa izjemen ugled in spoštovanje. Buldožer seveda ni bila le slovenska skupina, pač pa tudi jugoslovanska. Predstavlja zametek alternativne yu zgodbe in je vezni člen med hipijevsko, post hipijevsko in punk sceno ter krasen primer kultrakulturne miselnosti in umetniškega izražanja. S svojo pronicljivo zbadljivostjo in duhovito provokativnostjo je skupina okužila vrsto glasbenikov v poglavitnih urbanih centrih nekdanjega skupnega političnega, gospodarskega in kulturnega okolja. Vpliv njenega duha lahko zasledimo v norčavosti Let 3, pri sarajevskih novih primitivcih, pri ljubljanskih punkerjih, pri celjski zasedbi Strelnikoff, pri beograjskem novem valu …

Katalog fotografske razstave Prepovedano plakatiranje, ki je ob letošnji razstavi v galeriji Photon in v Kinu Šiška razveselil Ljubljančane, ima na radovednega sprejemnika najboljši možen učinek – ustvari namreč željo, da bi šel znova poslušat celoten opus skupine. Katalog je sijajno oblikovan, z velikim občutkom za podrobnosti. Opazimo skrb pri izbiri papirja, materiala za platnice in slogu vezave. Grafično je poudarjena kombinacija dveh simbolno močnih barv, črnih in rdečih črk, hkrati pa je pri postavljanju teksta dovolj beline, ki vendarle niti na enem mestu ne vpije z bolečo praznino, kot se to prepogosto dogaja v domačih tiskanih medijih. Knjižica predstavlja uravnoteženo kombinacijo črno-belih in barvnih fotografij, ki so pri Buldožerju izjemno pomemben del celostnega umetniškega izraza. S teksti Mihe Colnerja (ta je tudi urednik kataloga), Igorja Bašina in Momčila Rajina ter kopijami arhivskih člankov presega izraznost preprostega spremljevalca fotografske razstave, ki bi sicer nujno morala obiskati še druge kraje dežele. Teksti v slovenščini in angleščini so ravno prav informativni in razmišljajoči in se zgledno dopolnjujejo. Colner, ki se sklicuje na številne vire, ponuja kratek biografski pregled delovanja Buldožerja, Rajin z zgodovinskim spominom piše o pomenu skupine v času, ko se je pojavila in aktivno nastopala, medtem ko Bašin razmišlja o vrednosti ustvarjanja Buldožerjev v sedanji družbi. Izbor fotografij pa nas vrže v središče zgodbe.
 

Fotografi Željko Stojanović, Tone Stojko, Vojko Flegar in Miro Mele so pomembno prispevali k sporočilnosti skupine. Njihove fotografije živo prenašajo karakter skupine. Stojanović je člane globinsko portretiral, Stojko je znal izpostaviti komponento tovarištva, Flegar je užival v provokaciji in izzivanju javne morale, Mele, ki je avtor legendarne fotografije Mama z dojenčkom in Kolaža, pa je užival v sarkastičnem nadrealizmu, ki so ga Buldožerji tako prepričljivo ustvarjali. Vsebino knjižice zaokrožujejo izseki iz časopisov z izvirnimi teksti o skupini, med katerimi najdemo sila zanimive dokumente, denimo oceno prvenca, ki jo je za Džuboks napisal književnik Momo Kapor, in del pogovora z Ivico Račanom o fenomenu rock glasbe.

Prepovedano plakatiranje je zgledno ustvarjen dokument o delovanju enega najpomembnejših slovenskih in jugoslovanskih bendov, ki bo, upam, prišel do čim večjega števila ljubiteljev glasbe. Če boste po branju te knjižice in poslušanju diskografije Buldožerjev želeli še več, boste kmalu potešeni. Ekipa, ki je pripravila knjižico, že dela film o bendu. To je prava stvar. Kar zadeva zgodbo o bendu – ta še vedno ostaja odprta.