Zgodba o nekem časopisu (in njegovem odnosu do glasbe)

So zgodbe o ljudeh in so zgodbe o zgodbah, ki jih ustvarjajo ljudje. To je ena od slednjih. In ena od tistih, ki nimajo srečnega konca, kakor smo sicer vajeni iz hollywoodskih filmov. A časi za medije, katerih raznolikost je eden od ogledal zdrave demokratične družbe, niso rožnati. Pravzaprav niso ne črni ne beli, temveč sivi. In v tej megleni sivini, v kateri tavajo (in posledično mi z njimi), ni nobenih zagotovil. A začnimo na začetku. Tako se začne zgodba o nekem časopisu. In vlogi, ki jo je v njem igrala glasba. Lahko bi napisal, da je to moja zgodba, a kaj, ko ni samo moja. 

Enkrat spomladi leta 2007 sem se iz občasnega freelancerja, ki je tu in tam napisal kaj o glasbi, sicer pa sem bil z glasbeno sceno povezan širše, odzval na povabilo časnika Žurnal, ki je bil takrat še tednik in mu je urednikoval Dejan Steinbuch, da bi urejal pop kulturo – recenziral albume, delal intervjuje, vnesel nekaj svežine, strokovnosti. V veliko pomoč pri uvajanju in privajanju na nov, drugačen način dela mi je bila takrat nekdanja novinarka Maja Ogorevc, sicer zagrizena rokenrolovka. Istega leta so začeli Žurnalov projekt širiti: dobili naj bi še dnevno edicijo, ki bi se imenovala Žurnal24, poleg tega pa naj bi v novi in konkretnejši formi zaživela tudi spletna stran zurnal24.si. Manjšo uredniško-novinarsko ekipo, ki je ustvarjala sobotno edicijo in je lahko sestankovala za eno mizo, je dopolnila znatno večja ekipa. Novinarji in uredniki so prihajali z Dnevnika, Financ, Dela, nacionalne RTV Slovenija in takrat že ukinjenega Direkta. Bilo nas je res veliko, projekt je bil zastavljen ambiciozno in še do danes velja za najdražji projekt avstrijske družbe Styria. Dobili smo tudi novega odgovornega urednika, Gorana Novkovića, ki je v svojem novinarskem delu dotlej pokrival predvsem gospodarstvo. Njegova namestnika sta postala Luka Dekleva in Borut Hočevar. Vsi trije so težili k delovanju zunaj okvirov tradicionalnega novinarstva, in tako je poleg politike svoje pomembno mesto, dostikrat celo na naslovnici (kar je za dnevni časopis v naši državi nekaj nenavadnega), dobila tudi glasba oziroma (pop) kultura. Glasba, film, gledališče, knjiga in vse druge podzvrsti kulture in pop kulture so dobile skupni imenovalec Scena. In tako smo jo začeli ustvarjati. 

Veliko je bilo prostora za eksperimentiranje, imeli smo domala proste roke, mlade pisce se je spodbujalo, ne držalo nazaj, kakor je sicer navada v slovenskem medijskem prostoru; dobre ideje so vedno padle na plodna tla in dobile zeleno luč s strani odgovornih. Glasbena scena je z lokalnimi napovedniki (na začetku smo namreč tiskali pet različnih regijskih izdaj, kjer so določene strani in naslovnice mutirale) lahko natančneje pokrivala lokalno dogajanje, tako da so na svoj račun prišle tudi manjše, manj znane zasedbe in dogodki. Zaradi zavidljivega dosega (v najboljših časih je imel tedenski Žurnal približno 290 tisoč naklade in več kot 400 tisoč bralcev, dnevni Žurnal24 pa okoli 120 tisoč naklade in več kot 300 tisoč bralcev – vir: Nacionalna raziskava branosti, NRB) so potencial kmalu opazili tudi organizatorji, glasbene založbe in glasbeniki sami. Če je v goste prišla glasbena zvezda svetovnega kova in je medijem obljubila le en intervju, sta tega dobila Žurnal ali Vikend (priloga Dela in Slovenskih novic), če ne štejemo televizije (naveza Pop In/24ur.com).

Od izpostavljanja alternative do afere Čista nota

V tiskani ediciji smo se trudili izogniti bolj rumenim vsebinam in nekako stvari držati nad gladino. Včasih je bilo težko, saj smo bili brezplačni mainstream medij, namenjen najširšemu bralstvu. A ker je že Žurnalova spletna stran (magazinski del) iskala predvsem klike prek lahkotnejših vsebin, smo si lahko na straneh Scene v tisku privoščili »resnejši« pristop, in tako sva s sodelavko Tino Bernik v ospredje velikokrat postavljala alternativne izvajalce in teme, pomembne za razvoj scene, ki sicer v tovrstnem mediju nikoli ne bi dobile prostora. Novice o tem so potovale hitro, telefoni so neprestano zvonili, e-mail sem imel vsak dan tako zabasan, da sem ga moral redno čistiti. Žurnalova tiskana Scena je ustvarjala uravnotežen miks tem, ki je deloval tako, kot da bi, če malo karikiram, na istih straneh brali prispevke Radia Študent in Lady. Morda bizarno, vendar je delovalo. In sporočilo je bilo jasno: ne moreš spremeniti smeri letala, če se vanj sam ne vkrcaš. Vsaj na začetku (nekateri so to držo ohranjali do samega konca) je bila konkurenca do nas nezaupljiva, ker smo bili brezplačnik. In če je nekaj zastonj, je pač slabo – tako je zakoreninjeno v naših glavah. Ne glede na to, da imajo brezplačni časopisi v razvitejših državah oziroma metropolah že dolgoletno tradicijo in so del vsakdanjika vsakega aktivnega urbanega državljana. In to naj bi se šli tudi mi – urbani časopis, namenjen urbanemu bralstvu, aktivni populaciji, ki ima za branje časopisa vsak dan maksimalno pet, deset minut. Ob kavi. Na avtobusu. Kjerkoli v »movingu«, samo ne doma (za to je bila rezervirana sobotna edicija, ki je tedensko prihajala v nabiralnik). A konkurenca je Žurnalove ekskluzivne zgodbe kmalu opazila in jih začela razvijati; včasih so vir navedli, drugič jih je bilo treba na to opozoriti. Sprva jim je šlo to težko z jezika, kasneje pa so se kar navadili. Ena izmed zgodb, ki so jo povzele vse druge medijske hiše (od nacionalke do konkurenčnih časopisov in Pop TV-ja) je bila afera iz glasbenih vod, ki sem jo poimenoval Čista nota (oktober 2010). Kar se mi je takrat zdelo nadvse zabavno; nekoč me je zaradi tega imena na neki zabavi ustavil Branko Čakarmiš in mi povedal, da se je domislici nasmejal do solz. Šlo je za razkritje plagiatorstva že domala ponarodele pesmi Na božično noč skupine Pop Design, pri čemer mi je pomagal Artur Švarc. To se je v glasbenih krogih šušljalo oziroma vedelo že leta, a bistvena osvetlitev te zadeve je bila ta, da sta bila v Sazasovi bazi kot avtorja pesmi navedena Tone Košmrlj in Miran Rudan. Košmrlja sem poklical in ta mi je v pogovoru prepis skladbe oziroma krajo pesmi celo priznal in dodal, da originalnega avtorja do danes še ni našel. No, jaz sem ga našel brez večjih težav – nemška avtorja Grant Stevens in Micki Meuser sta pesem z naslovom Man of the World v okviru skupine The Window Speaks izdala že leta 1987, torej dve leti pred skupino Pop Design, ki je Na božično noč izdala leta 1989 na albumu Slava vojvodine Kranjske. Meuser mi je takrat v pogovoru, ko smo mu poslali posnetek komada, povedal, da je »Na božično noč stoodstotno, noto za noto kopiran original Man of the World«. Dodal je, da niti registrirana avtorja v Sloveniji (Tone Košmrlj in Miran Rudan) niti skupina Pop Design niso nikoli spraševali ali dobili dovoljenja za uporabo tega dela: »Od leta 1989, to je 21 let, Tone Košmrlj in Miran Rudan nedovoljeno pobirata prihodke, ki pripadajo nama (Mickiju Meuserju in Grantu Stevensu), pravima avtorjema. Gre za nesporno kršitev avtorskih pravic. Kot prava avtorja bova vsekakor iskala zadoščenje za neplačane pravice tako v preteklosti kot v prihodnje.« In tako se je začelo. Kakor vem, se je končalo z zunajsodno poravnavo. Meuser me je lani, ko je prek Facebooka ugotovil, da sem v Berlinu, po nekaj letih celo kontaktiral in me povabil na pijačo, da se mi osebno zahvali, ker sem jima pomagal rešiti ta problem. 

Internetna generacija, rojena v svet brezplačnih informacij

»Z ukinitvijo Žurnala so odšli tudi mladi bralci, to so bili tvoji bralci,« mi je pred nekaj meseci v Kopru, kjer sva bila z Matijo Stepišnikom gosta na okrogli mizi oddelka za Medijske študije Fakultete za humanistične študije, rekla medijska strokovnjakinja Sandra Bašič Hrvatin. In imela je prav. Pred tedni sta se spet pojavila ideja o tiskani glasbeni reviji in vprašanje o tem, zakaj je Slovenija nima (več). Sam se, denimo, navdušujem nad uspešno izvedenim projektom hrvaške edicije revije Rolling Stone. V osnovi gre seveda za vsem dobro znano dejstvo, in to je, da mladi ne kupujejo več časopisov. Žurnal24 je imel izjemno visok odstotek mladih bralcev, veliko višjega od konkurenčnih dnevnih časopisov – predvsem zato, ker je bil brezplačen. Internet je tisku vzel mlade bralce, ki imajo drugačne bralne navade. Navajeni so na brezplačnost informacij, in to jim ponuja splet. Sam spadam še v tisto generacijo, ki je odraščala v časih, ko je bilo treba za informacijo plačati. 

Na dnevni bazi pokrivati glasbeno sceno in biti sito je odgovorna naloga, mi je nekoč dejal Igor Leonardi. In zagotovo je. Včasih se tega bolj, drugič manj zavedaš. Vsekakor pa sem vedno menil, da bodo koncerti Nine Badrić in podobnih tako in tako polni. Imajo svojo zvesto publiko, ki ima svoje kanale, preko katerih pride do potrebnih informacij. Zakaj torej tovrstne koncerte na veliko napovedovati in delati s temi izvajalci intervjuje, če lahko v ospredje porineš kaj boljšega, zanimivejšega, bolj svežega, kar je pomembnejše za razvoj (in obstoj) domače scene, ki jo je treba iz dneva v dan soustvarjati in skrbeti, da ne ponikne? Če z intervjujem z nekim obetavnim novim bendom, ki bo naslednji teden igral na Metelkovi, dosežemo to, da se bo tam namesto 50 pojavilo 250 ljudi, je namen dosežen. In trdno sem prepričan, da je glasbena scena z ukinitvijo Žurnala24, kot bi z ukinitvijo kateregakoli povsod dosegljivega časopisa, ki dnevno spremlja in dnevno podpira dogajanje na domači glasbeni sceni, izgubila veliko.

Nazdravljam na teh sedem let in vesel sem, da sem bil lahko del te zgodbe – zgodbe o časopisu, ki je imel kljub svoji mainstreamovski naravi posluh tudi za alternativo. Nekdanjim novinarskim sodelavcem, ki so se odločili iz pepela te zgodbe ponovno zagnati Žurnalov brand, a tokrat le v obliki spletne strani, pa želim veliko sreče.