Živi material, ki ustvarja nove danosti

.abeceda [ansambel za novo glasbo] je nov sestav v okviru Inštituta .abeceda, ki spodbuja razvoj novih skladb ter daje prostor in čas skladateljem za realizacijo njihovih del v izvedbi ansambla. Junija smo v Klubu CD le pričakali koncert v živo in prisluhnili izvedbi šestnajstih skladb avtorja Dréja A. Hočevarja, ki sestavljajo cikel Opus I. _ composition for .meta.

Hočevarjevo glasbo je moč razumeti kot neke vrste živi material, s katerim se poigrava in ustvarja nove danosti. Za osnovo jemlje model, po imenu .meta, ki traja eno sekundo, vsaka skladba pa tri minute. Poleg teh dveh določil avtor izvajalca opremi z navodili in vizijami izvedbe, a ga hkrati ne obvezuje, pravzaprav želi, da bi slednji ustvaril svoj sistem in presegel avtorjeva navodila. S tem se Dré A. Hočevar ukvarja tudi znanstveno in obravnava .meta sistem v okviru svojega doktorskega študija kompozicije na Univerzi v Huddersfieldu. Zanimivo je, da Hočevarjev ustvarjalni opus nastaja kot neke vrste raziskovalno delo, pri katerem skladbe nastajajo vsak teden tako v procesu ustvarjanja, z izvajanjem in improvizacijo, kot obenem tudi s poslušanjem in analizo. Kakor da bi skladatelj hotel pisati skladbo kar na kožo poslušalca in pri tem na novo umestiti vmesnika-izvajalca. Proces postane vsevključujoča in medsebojno povezana interakcija, pri kateri poslušalec ne posega v samo izvajanje, a ostaja čuječ opazovalec in s sprejemanjem obenem spreminja svoj odnos do slišanega. Njegov aktivni doprinos se kaže navznoter, v novem dojemanju vsebine, ki ni več koncertna danost, temveč se oblikuje skupaj z zaznavo in opazovanjem ter posameznikovo odprtostjo do slišanega. Proces postane vsevključujoča in medsebojno povezana interakcija, pri kateri poslušalec ne posega v samo izvajanje, a ostaja čuječ opazovalec in s sprejemanjem obenem spreminja svoj odnos do slišanega. Njegov aktivni doprinos se kaže navznoter, v novem dojemanju vsebine, ki ni več koncertna danost, temveč se oblikuje skupaj z zaznavo in opazovanjem ter posameznikovo odprtostjo do slišanega.

V uvodnem delu se občinstvo sooči s tišino v temi, kar spominja na Cagea. Poslušalci smo bili obrnjeni stran od odra in smo se zazrli v večerno panoramo mesta, nad katerim je kraljeval Ljubljanski grad. Naključni zvoki obiskovalcev in notranji tok misli sta nas navajala k misli, da smo v nekakšnem laboratorijskem terariju. Skladbe so se nizale v mešanici šepetanja, govora, petja, izgovarjanja, krikov, pihanja in zvokov inštrumentov. Posamezni izvajalci so se spremljali zdaj na kontrabas (Gašper Livk), zdaj na saksofon (Brina Kren, Lenart de Bock), violino (Mirjam Šolar), flavto (Neža Zupanc), klavir (Klemen Kocijančič) ali kitaro (Jan Kopač), nekajkrat so nastopili tudi kolektivno z ostalimi (Matej Kastelic, Lovro Korošec, Brina Kren, Sara Žuvela, Neža Zupanc, Gašper Livk, Klemen Kocijančič, Jan Kopač, Gašper Selko – glas). V vsakem od teh primerov je šlo za nekakšen horror vacui, ki ga je izvajalec (ali več izvajalcev) zapolnil z gostim tokom besed, glasov in zvokov inštrumenta. V kolektivnem izvajanju so glasbeniki razvili nekakšno polifonijo, ki nas je z mnogoterostjo mrmranja, vzklikov, govora, šepetanja, pihanja, krikov… spominjala na radiofonsko opero ali na dela Georgesa Aperghisa oziroma Luciana Beria (Sekvence v izvedbi Cathy Berberian), iskali pa bi lahko tudi sorodnosti s Schwittersovo Sonate in Urlauten. Seveda se zavedamo, da so bile te asociacije subjektivne, če je bil avtorjev namen preseči miselno povezovanje z znanimi deli ter poslušalca v celoti odpreti, tako da se kot nepopisani list usmeri v neposredni zvočni tok. Glas kot inštrument je posredoval obilje zvokov in celo prekašal sam inštrument, postal je osrednje zvočilo in neumorno zapolnjeval čas in prostor s svojimi domislicami, se razbohotil v večglasnem izvajanju ali spet izpovedoval prave zvočne akrobacije v monologu. 

Ponovno sklepno umeščanje v tišino in temo nas je vodilo k refleksiji o doživetem na osebni ravni. Vrnili smo se k misli, da smo del eksperimenta na ljudeh, v pozitivno ustvarjalnem smislu. In v tem duhu smo se tudi poslovili.