05.08.2023

Življenje. Smrt. Življenje.

Čeprav korenine debitantskega izdelka Lilamors segajo k jazzu, ga kompozicije v marsikaterem pogledu presežejo.

Nina Novak

When I Am Dead, My Dearest

Lilamors

When I Am Dead, My Dearest

HoutRecords
2023

Četudi When I Am Dead, My Dearest, debitantski izdelek mednarodne zasedbe Lilamors, ki jo vodi pevka Ana Čop, spremljata pa jo nemški pianist Thilo Seevers in elektronski producent Jaka Arh, izhaja iz jazzovskih korenin, kompozicije ta žanr v marsikaterem pogledu presežejo. Prej kot kjerkoli drugje elementi izvirno ameriške glasbe v ospredje stopijo v melodiki večine skladb ali pa se pokažejo v pristopu k interpretiranju. Vendar je jazzovska glasba ves čas tesno prepletena z elektroakustično glasbo, polno eksperimentalnih vložkov in prispevka različnih vej umetnosti. Prednjači spoj avtorske glasbe s poezijo Jamesa Joycea, Emily Brontë, Clare Harner, Christine Rossetti (dve besedili je prispevala Čopova), kar že samo po sebi nakazuje na nujnost celostne obravnave projekta. Arh in Seevers s premišljenimi ambientalnimi podlagami subtilno bogatita skoraj popolno vokalno jedro, tako da se zvočni prostor enakopravno gradi s treh strani in hkrati družno. Ana Čop tako na neki način postaja interpretka izrazito osebnih, intimnih zgodb, s katerimi skuša izdelati svoj svet, po drugi strani pa je ljudska glasnica ali znanilka (morda le ubesedovalka, dokumentatorka) družbenih sprememb, kar je navsezadnje tudi bil eden od primarnih namenov jazz.

Na njem se kot ena vodilnih niti bolj ali manj v vseh pogledih, se pravi v tematiki, sporočilnosti, inštrumentalni spremljavi in vokalni obdelavi, pojavlja povezovanje posameznika s svetom in njegovo umeščanje vanj, torej druženje individualnosti in kolektivnosti. Združevanja poudarjajo posamična zgoščevanja vokalnih linij (She Dried Her Tears), razdruževanja (množice ali posameznika) pa so nakazana s prehodi med peto in govorjeno besedo (Slow Traveller), pri čemer sta v obeh primerih tako vokal kot kompozicijska celota izredno izčiščena in jasna, še najbolj pa v skladbi But Still, She Cries. Arh in Seevers (slednjemu je vloga solista redko dodeljena, denimo v And Now You're Gone) s premišljenimi ambientalnimi podlagami subtilno bogatita skoraj popolno vokalno jedro, tako da se zvočni prostor enakopravno gradi s treh strani in hkrati družno. Ana Čop tako na neki način postaja interpretka izrazito osebnih, intimnih zgodb, s katerimi skuša izdelati svoj svet, po drugi strani pa je ljudska glasnica ali znanilka (morda le ubesedovalka, dokumentatorka) družbenih sprememb, kar je navsezadnje tudi bil eden od primarnih namenov jazza. 

Z roko v roki z njim gre nezadržanost, s katero se obravnavajo nemalokrat zapostavljene, neprijetne teme, kot so smrt, življenje v smrti, smrt v življenju, s čimer s vzpostavlja cikličnost, v kateri vsaki temi sledi svetloba, vsaki noči dan, vsaki smrti življenje. Najočitneje se to odraža v skladbi And Now You're Gone, v kateri je poslušalec, ko to najmanj pričakuje, deležen novega začetka. Z njim pa lahko povežemo tudi sam album When I Am Dead, My Dearest, in sicer zaradi izgube Ulija Rennerta, s katerim sta Ana Čop in Thilo Seevers pred tremi leti ustvarila album ACTS!, na katerem so bili jazzovski standardi interpretirani na inovativen način, sporočilo pa življenje, ki je močnejše od vsega.

Natanko s tem sporočilom se zasedba Lilamors umešča med tiste projekte, na katere velja resno računati, in to ne izključno v glasbenem smislu.