Življenje zunaj glasbe je žalostno

Slovenska matica je v zbirki Spomini in srečanja letos izdala imenitno knjigo o Dejanu Bravničarju, violinistu svetovnega formata, ki jo je napisala muzikologinja in glasbena urednica Veronika Brvar. Naslov Vdih lepote je poetičen, tako kot je bila po svoje poetična, a delovno trda pot slavnega violinista. Letos mineva pet let od njegove smrti (1937–2018). Pri predstavitvi je sodelovala Bravničarjeva druga žena, profesorica Sadika Smailović Bravničar, ki poučuje violino v Glasbenem ateljeju Tartini, na nastopu pa smo lahko prisluhnili njeni učenki Tari Bregant, ki je zaigrala Preludij, krasno delo Matije Bravničarja, in mladim violinistkam Sari Fortunat, Lari Križnič in Evi Veroniki Miklavič iz razreda profesorice Mojce Križnič iz Glasbene šole Tolmin. Veronika Brvar je opravila veliko delo. V knjigo strniti toliko vsebin je težak posel, za katerega je potrebne veliko potrpežljivosti, predvsem pa iskrene želje po osvetlitvi mojstrovega življenja in dela. Brez dvoma je bil razlog za to tudi v samem violinistu, ki je bil ljubezniv, mil človek.

Predstavitev knjige v Glasbeni šoli Tolmin, ki je potekala 24. oktobra, se je zdela logična: tako skladatelj Matija Bravničar, violinistov oče, kot tudi  avtorica knjige, Veronika Brvar, sta prva leta življenja preživela v Tolminu. Kraj ju je hočeš nočeš po svoje zaznamoval, rovtarski okoliš, kjer živijo iskreni, skromni in pošteni ljudje, je pustil pečat. O tem smo lahko prepričani predvsem pri volji do dela, vztrajnosti in pogumu; oba sta prepoznavni osebnosti slovenske glasbene scene.

Dejan Bravničar se je rodil v Ljubljani, študij violine pa je začel pod pokroviteljstvom očeta, prav tako violinista. Začetek je bil skokovit, nekateri kritiki so ga označili celo za čudežnega otroka, saj je že z devetimi leti nastopil kot solist v Vivaldijevem koncertu. In potem je šlo strmo navzgor. Kot edini predstavnik takratne Jugoslavije je bil sprejet na moskovski konservatorij, in sicer v razred legendarnega Davida F. Ojstraha. Kaj si mladi glasbenik sploh še lahko želi! Ruska šola je bila takrat nadvse uspešna, iz njenih učilnic so prihajali največji glasbeni poustvarjalci, in Dejan Bravničar je tam dobil temelj, ki mu je nudil trdno osnovo za vse življenje. Ob vstopni točki na konservatorij je za hip podvomil vase, videl je, v kakšno garanje in odpovedovanje ga trdo delo pod Ojstrahovo »diktaturo« pelje, a je v sebi začutil klic, željo, tisti čarobni dotik umetnosti, ki te za vedno omreži – sebe dajati drugim (in sebi), bi lahko dodali. Prava umetnost ne more biti preračunljiva in načrtovana, to je stvar talenta, vzgiba, želje in močne strasti do izražanja. Ni omejena s samostalnikoma, kot sta ustvarjalnost ali poustvarjalnost, saj umetnost v končni fazi vedno daje in se predaja za druge. Kasneje je izjavil: »Meni je v življenju vedno bila pomembna prisotnost sreče, zadovoljstva in ljubezni. To je sicer vse možno, vendar le s trdim delom.« 

Zgornji citat nas uvaja v knjigo. Veronika Brvar jo je zasnovala pregledno. Prvi del ima značaj pričevanja, marsikaj izvemo o družini Bravničar, predvsem pa veliko o študiju na moskovskem konservatoriju. David Ojstrah je opravil svoje delo. Kot razberemo iz knjige, je Ojstrah vso svojo pedagogiko gradil na pristnem in osebnem odnosu s študenti, v nobeni od glasbenih prvin pa ni popuščal. Prepriča nas pričevanje Dejana Bravničarja o načinu poučevanja velikega učitelja in vzornika, ki sta ga objavili Veronika Brvar in Danica Dolinar v dokumentarnem filmu Žametna kantilena; takole je pojasnil bistveni Ojstrahov učiteljski kod: »Slabega ritma, recimo, ni dopuščal. Pa tukaj ne govorim zdaj o metronomskem ritmu, kjer je vsaka nota točno časovno na svojem mestu. To še ni ritem. Umetniški ritem je tisto, da ga poslušalec začuti. Potem ni dopuščal, recimo, mrtvih mest, mest, ki ne pojejo. Na to je bil tudi zelo občutljiv. Skratka, učil nas je neke glasbene higiene in skušali smo se približati njegovemu načinu razmišljanja. In nikakor ni trpel intonančnih zdrsov.« Ta navedek pravzaprav pove vse. Bistvo poustvarjanja je kreativna svoboda, lastna interpretacija dela, ki niti za hip ne popusti zgolj tehničnemu delu, pač pa vedno skuša odkriti svojo pot, seveda ne na račun slabe izvedbe in pasusov brez izraznosti, ampak v korelaciji med perfekcijo in osebno noto. To je bistvo umetnosti in na tej točki se v polnosti srečata obe plati izraznosti glasbe, ustvarjanje in poustvarjanje, ki sta enakovredni kreativni sili. Iz knjige je lepo razbrati, da je Dejan Bravničar to bistvo zapopadel v najglobljem pomenu besede. Vse je podredil osebnemu muziciranju in se v glasbi naselil za vedno kot človek in umetnik. Ne čudi, da je nekoč izjavil: »Življenje zunaj glasbe je žalostno.«

Knjiga, v kateri je še veliko zanimivih detajlov, med drugim o Bravničarjevih violinah, se zaokroži z obsežnim seznamom koncertov in repertoarja (kot zanimivost omenimo, da je praktično vse znal na pamet, preko 40 violinskih koncertov itd.), diskografije in drugih stvarnih podatkov, kar je pomemben del knjige predvsem za bodoče analitike Bravničarjevega ustvarjanja. Veronika Brvar je opravila veliko delo. V knjigo strniti toliko vsebin je težak posel, za katerega je potrebne veliko potrpežljivosti, predvsem pa iskrene želje po osvetlitvi mojstrovega življenja in dela. Brez dvoma je bil razlog za to tudi v samem violinistu, ki je bil ljubezniv, mil človek. Avtorica knjige lepo pojasni začetni vzgib za pisanje monografije: »Navdih za pisanje monografije je bila glasba. Pri delu so me spremljali zvočni zapisi, glasbeni spomini s številnih koncertov in ob koncu še posebej topla beseda, s katero me je portretiranec, violinist Dejan Bravničar, prvič sprejel na svojem domu.«