Zlati zven trobil

Za nami sta odmevna koncerta dveh trobilnih ansamblov, ki sta si na prvi pogled zelo podobna, po drugi strani pa precej različna. V okviru letošnjega Festivala Ljubljana je v petek, 12. julija, v preddverju Križank najprej nastopil Kvartet pozavn Slokar, ki je s koncertom otvoril poletno šolo Akademija Branimir Slokar in obenem obeležil častitljivo 40-letnico delovanja zasedbe. Tri dni pozneje, 15. julija, pa je v Viteški dvorani Križank nastopil trobilni kvintet Festine BRASS, ki ga sestavlja pet solistov slovenskih nacionalnih orkestrov.

Kvartet pozavn Slokar, ki ga sestavljajo štirje uveljavljeni mednarodni pozavnisti (Branimir Slokar, Armin Bachmann, Wassil Christov in György Gyivicsan) je v poletno sproščenem ozračju pripravil koncert lahkotne glasbe. Koncert se je slavnostno začel s Fanfarami za 40 let Jean-Françoisa Michela, ki jih je napisal ekskluzivno za to priložnost. Sledila je lastna priredba uverture k Mozartovi spevoigri Čarobna piščal, ki je že bolje začrtala smernice, po katerih se je odvijal koncert; vrhunsko obvladovanje inštrumentov, homogeni zvok, jasna artikulacija, velik dinamični razpon in muzikalnost dobro uigranega Kvarteta Slokar so navdušili poslušalstvo, pa vendar se je bilo že tisti čas težko znebiti občutka, da je celotni program namenjen zgolj širšim množicam, željnim cirkusantskega nastopaštva in virtuoznih vragolij, ki so jih mojstri pozavnisti tudi demonstrirali, manj pa ljubiteljem, poznavalcem glasbe kot umetnosti – ta je bila na koncertu v izrazito podrejenem položaju. Sledila je umetelna štiriglasna Fuga v g-molu, BWV578 Johanna Sebastiana Bacha, ki je bila prav tako dosledno naštudirana, vendar se je zaradi precej hitrega tempa in polnega, oblitega zvena pozavn v t. i. »Mali fugi« nekako izgubila Bachova značilna kontrapunktična motorika, saj je marsikateri odsek preveč zvodenel.
 

Za vrhunec koncerta lahko označimo izvedbi skladb dveh zgodnjebaročnih skladateljev, in sicer Arie Francese Seconda Francesca Sponge in Pet plesov Michaela Praetoriusa. Obe deli je Kvartet Slokar izvedel z avtentičnimi različki baročnih pozavn, kar je rezultiralo v bleščeče svetlem zvoku, ki je koncertu dal dodatno dimenzijo.

Drugi del je najprej uvedla priredba uverture k operi Moč usode Giuseppeja Verdija. Skladatelj je v svojih operah rad uporabljal polno zasedbo trobil in pihal, saj je črpal iz dolge tradicije italijanskih godb. Priredba Marcela Sauerja se tako vsaj na prvi vtis zdi mnogo boljša in primernejša od Kvartetove priredbe uverture k Mozartovi Čarobni piščali. Celo končni vtis izvedbe tega dela je bil precej bolj naraven od sicer atraktivne izvedbe Mozartove male umetnine, ki je kljub tehnično dobri izvedbi dosti izgubila na umetniški teži. Še bolje sta izzveneli Pariška suita in potpuri The Best of Nino Rota Johna Gleneska Mortimerja, ki je zelo rad pisal za komorne zasedbe pihal in trobil. Prva je njegova izvirna kompozicija, druga pa skupek kratkih glasbenih odlomkov Nina Rote. Prav s tema dvema skladbama in obema »newswingovskima« dodatkoma je zasedba, ki ji je tovrstna, nekoliko lahkotnejša zvrst glasbe pisana na kožo, najbolj prepričala.

Podobno uspešen je bil koncert Trobilnega kvinteta Festine BRASS, ki ga po slišanem lahko brez dvoma označimo za trenutno vodilni trobilni ansambel na Slovenskem. Sestavljajo ga trobentača Jure Gradišnik in Franc Kosem, rogist Mihajlo Bulajić, pozavnist Mihael Šuler in tubist Johannes Ogris. Prav tako kot to velja za kvartet pozavn, je tudi repertoar del za tovrstno zasedbo zelo majhen, posebej če ga primerjamo z repertoarjem del primerljivih pihalnih zasedb. Kljub temu je kvintet Festine BRASS, skupaj deluje od leta 2011, pripravil razgiban program z repom in glavo ter ga tudi vrhunsko izvedel.
 

Za uvod smo slišali priredbo vsem znane orkestrske medigre »Prihod kraljice iz Sabe« iz oratorija Salomon Georga Friedricha Händla. Omenjeni odlomek je v priredbi za trobilni kvintet zaradi svojih specifik (številnih skokov in visokega registra) izvajalsko zelo zahteven, kar pa se v lahkotni in igrivi izvedbi tega značilno baročno razkošnega dela ni poznalo. Sledili sta skladbi železnega repertoarja za trobilni kvintet, Trobilni kvintet št. 2 v Es-duru, op. 6 Victorja Ewalda in Sonatina za trobilni kvintet Eugena Bozze. Pri obeh se je ansambel Festine BRASS izkazal z muzikalnim pristopom, čisto intonacijo in skrbno izdelanimi podrobnostmi, ki so, kot kamenčki v mozaik, prinesle čudoviti, živi izvedbi obeh skladb, ki lahko ob le tehnično zadovoljivi izvedbi in brez kančka glasbenega navdiha hitro izzvenita precej dolgočasno in togo.

Za konec nam je kvintet prihranil nekoliko živahnejše ritme v obliki Plesne suite za trobilni kvintet Leonarda Bernsteina in Spiritualnega valčka Enriqueja Crespa, za dodatek pa si je izbral priredbo glavne glasbene teme iz filma Bilo je nekoč na Zahodu Ennia Morriconeja, ki spada skupaj z Johnom Williamsom v kvalitetni vrh skladateljev filmske glasbe. Ansambel se je s sklepnimi skladbami dokazal tudi kot žanrsko zelo variabilna in prilagodljiva zasedba, ki vsemu navkljub ohranja visoko izvajalsko raven in poglobljen pristop. S sklepnimi izvedbami je ansambel slikovito poustvaril vzdušja in karakter posameznih skladb. Prav tega je morda nekoliko manjkalo v izvedbah Kvarteta Slokar, ki je bolj kot z interpretacijami navdušil z virtuoznim obvladovanjem pozavn.