Značajska glasba

Intimističnih poskusov v kombinaciji klavirja in vokala je bilo že nešteto, veliko tudi kakovostno izvedenih in prepričljivih, a se prvenec glasbenice Ane Čop v marsičem razlikuje. Res lahko skladbe na prvencu ACTS!, pri katerem je sodelovala z nemškim pianistom Thillom Seeversom, dojemamo kot prepletanje standardov in avtorskega gradiva, vendar osredotočeno poslušanje dokaj hitro razkrije njegovo posebnost: trodelno zasnovo. To nakažejo večinoma krajše zvočne impresije, kakršna je uvodna chamber music I, znotraj katere je v ospredju vokalna linija, dopolnjena z okrnjenimi klavirskimi zvoki. V tej zvočni sliki prevladujejo elementi folk glasbe, značilni na primer za Joni Mitchell ali Joan Shelley, vendar skladbo v tem primeru podpisujeta oba izvajalca. Besedilo je delo irskega klasika Jamesa Joycea, ki je leta 1907 predstavil pesniško zbirko Chamber Music. Iz te je vzeto še eno besedilo, chamber music V. V njej se tradicionalni elementi družijo s sodobno interpretacijo, kar ena osrednjih značilnosti leto in pol delujočega dua. Čopova ponekod skorajda prej deklamira kot poje. ACTS! vključuje različne žanrske usmeritve, od tradicionalnih jazzovskih oblik štiridesetih, petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja do že omenjene poezije in celo vplivov klasične glasbe ter ljudske dediščine. Spoj vsega naštetega prepričljivo naniza njena edina v celoti avtorska skladba, dusk, v kateri se spogleduje z gospelom, in sicer na način, ki spominja na Lizz Wright.

Tovrstno interpretiranje besedil oziroma dramatizacija skladb opredeljuje pevko, katere začetki segajo k pouku klasičnega klavirja. Ana Čop je nanizala več uspehov kot pianistka, a se je po končani srednji šoli odločila za vokalno izražanje in na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana obiskovala ure petja pod mentorstvom Nade Žgur. Pozneje je v Gradcu končala študij jazz petja v razredu Dene DeRose. Čopovi so v največji izziv avtorski projekti, med katere poleg pričujočega albuma sodijo še I remember Ella, izveden v sodelovanju z Big Bandom Grosuplje oziroma kvartetom ob stoletnici rojstva legendarne Elle Fitzgerald, pa repertoar slovenske glasbe V iskanju sanj, znotraj katerega se je predstavila tudi kot aranžerka, in glasbeno-izobraževalni performans Čuk se je oženil v Ameriko, s katerim najmlajše uči osnov jazzovske pismenosti ter sprejemanja drugačnosti.

ACTS! vključuje različne žanrske usmeritve, od tradicionalnih jazzovskih oblik štiridesetih, petdesetih in šestdesetih let minulega stoletja do že omenjene poezije in celo vplivov klasične glasbe ter ljudske dediščine. Spoj vsega naštetega prepričljivo naniza njena edina v celoti avtorska skladba, dusk, v kateri se spogleduje z gospelom, in sicer na način, ki spominja na Lizz Wright. Pevka nas vpelje v skladbo, sčasoma pa vrzeli te slikovite pripovedi zapolnijo klavirski vložki, dokler se vloga na sredini ne zamenja in klavir prevzame vodilno vlogo, medtem ko se pevka umakne v prosto vokalno improvizacijo. Z njo se prvi sklop, skupek intimno obarvanih skladb, sklene. Sledijo dramsko naravnane interpretacije, ki se večino časa prepletajo s spevnimi klasičnimi linijami. Takšen primer sta, denimo, osrednja in najživahnejša, krožno zasnovana avtorska skladba pianista z naslovom dear friend ter standardno aranžirana every time we say goodbye Cola Porterja. Več pozornosti vzbudi osrednji del, in sicer že s samim načinom (po)ustvarjanja. Zdi se namreč, kot da bi glasbenika standarde the music that makes me dance Jula Styna in Boba Merrilla, wives and lovers Burta Bacharacha in Hala Davida ter show me Fredericka Loeweyja in Alana Jaya Lernerja dobesedno razgradila, da bi nazadnje lahko izhajala izključno iz njihovih temeljnih elementov ter te dopolnila s sodobnimi postopki, kot je na primer motivično kolažiranje. Vokal novomeške pevke odlikujejo čiste, jasne linije, zato je v jedru njenega izražanja čustvo. Bržkone ravno zato številne odseke raje deklamira ali kako drugače poudari. Vrhunec pevka doseže v wives and lovers, kjer v nekem trenutku celo zamenja barvo vokala, le hip zatem pa se vrne k svoji naravni barvi in v ospredje stopi vokalna atmosferičnost, medtem ko se vloga klavirja tako pomensko kot jakostno stopnjuje. Enako razgibana je someday my prince will come (Frank Churchill, Larry Morey), najkrajša dramska slika, ki predstavlja mejnik med drugo skupino repertoarja in že omenjenimi klasičnimi izvedbami.

Ana Čop se za razliko od številnih vokalistk mlajše generacije, ki v teh dneh na različne načine poskušajo pritegniti pozornost, ne posveča ničemur drugemu kot visoki (glasbeni) umetnosti. Žal pa je ta vrlina oziroma značajska lastnost hkrati njena največja slabost, saj doseže manj poslušalcev, ki zato seveda ne vedo, kako prijetno glasbeno izkušnjo zamujajo.