Zrel pogled na legendo skozi mlade oči

Dober mesec dni nazaj so vse poti vodile v Ilirsko Bistrico. No, vsaj tistim, ki se jim je Mladinski klub Nade Žagar, ali krajše, popularnejše MKNŽ, zgodil ali dogajal skozi leta. V njem se namreč že več kot pol stoletja kujejo velike zgodbe (in veliko zgodb) majhnih ljudi, ki so prosti čas, voljo in razmišljanje namenili (sub)kulturam – zagovarjajo jih na vsakem koraku, tudi na okopih, če je treba. Sedem dni na petdeset let podlage, kolikor je trajal praznik, smo se tako spominjali, veselili in že kovali nove ideje in priložnosti za naslednjih petdeset let, ki bodo ujete na nekem drugem filmu, v nadaljevanju dokumentarnega vpogleda v prvo petdesetletko. Aktualno sta na »filmski« trak zabeležila in zmontirala vizualna antropologa Manca Filak in Žiga Gorišek. In še preden pomislite, da gre za kak tak ljubiteljski ad hoc dokumentarni film, vas moram opozoriti, da sta avtorja nalogo vzela še kako zares; sestavila in posnela sta dokumentarno refleksijo, vredno (kulturne) zgodovine in »arhitekture«, ki sta jo brez vsakršne pionirske treme obravnavala z načrtno izbranimi ter naključnimi gosti. Naslov projekta, Mlada Nada, bi na izhodišču izbranega termina »upanje« z varne recenzentske razdalje brez slabe vesti razširil; po videnem se namreč ne nanaša le na »nado«, povezano z društvom in klubom kot takim, temveč upanje vzbuja tudi mladi režiserski tandem. Skromno izražam upanje, da bo filmski dokument našel priložnost(i), da se predstavi tudi še kje drugje, ne le na jubilejnem DVD-ju.

Praktično sta avtorja že z drugim kadrom (long shot), ko kamera spremlja prihod kitarista na vajo in zraven oko za trenutek vrže še na vzporedne dejavnosti, zaobjela bistvo vsega, bistvo pripovedi in bistvo MKNŽ-ja: dolgoživost. Klub je od ustanovitve šel skozi različne faze, bil je na trenutke v vzponu, dosegel je vrh, se začel spuščati do naslednje generacije, do naslednjega vzpona. V tem času se je vedno našlo dovolj entuziastov, ki so iz zatišja naredili hrup, ki so stanje mrtvila oživili z novimi in na trenutke tudi drugačnimi vsebinami. Klub (društvo) je živi organizem, ki predvsem od znotraj potrebuje impulze; tudi zunanji, in sicer negativni, pa znajo prav tako priti prav. Iz njih se namreč rodi kljubovanje, in MKNŽ je eden izmed simbolov tega procesa, sicer ne bi bil aktivni sooblikovalec underground scene že celih petdeset let in več. S prvim vtisom torej dobimo bežen vpogled v funkcijo in funkcionalnost MKNŽ-ja, od tod pa se nato pripoved v štirih točkah v linearni obliki sprehodi od leta 1966 v današnji čas. V prvem poglavju (Mesto priložnosti) spoznamo osnovne motive nastanka kluba in njegovo vpetost v regijo v širšem smislu, saj ne smemo pozabiti, da so bili to neki drugi časi, z drugimi in drugačnimi vrednotami. MKNŽ je takoj postal pomemben igralec na relaciji med Koprom (Trstom) in Reko, kamor je na plese zahajala okoliška mladina. Akcija iskanja prostora in (samo)organizacije mladine je dosegla svoj namen tudi z nabavo prvih instrumentov, ozvočenja in plošč. Žive in doživete so pripovedi takratnih protagonistov, ki so MKNŽ postavile na zemljevid. V drugem poglavju (po legendarnem grafitu poimenovanem Danas nisam ništa jeo) se že pojavijo prve oblike revolta in iskanja sebi lastnega prostora pod (drugačnim) soncem, kjer si je mladina po prvih organizacijskih »luknjah« in razsulu po odhodu prejšnje generacije morala izboriti svoj prav. MKNŽ je na ta način (iz)oblikoval in negoval novonastale družbene odnose. Ta del filma osvežijo nekateri teoretični vpogledi dr. Rajka Muršiča, ki videno poveže v obče razumljiv analitični okvir.

Tretje poglavje, kot pove že naslov Samosvoji, razčleni rezultate prej omenjenega revolta oziroma, če uporabimo pri nas precej razvrednoten pojem, osamosvojitev. Trma je še vedno vodilo, a organizacija ima rep in glavo, točno se ve, kdo kam sodi in kaj je komu storiti, kar nas skozi plodna devetdeseta, ko je MKNŽ za nekaj časa prevzel lento najpomembnejšega underground kluba v naših okoljih, pripelje do dandanašnjih dni – in v prihodnost, ki še ni napisana, ima pa že jasne obrise, le da ti niso determinirani, temveč bodo prepuščeni sprotnemu in odprtemu prilagajanju trendom časa; sprva je bila to skate subkultura, danes pa raznovrstne otroške delavnice. Četrto poglavje, Večno mladi, je logičen epilog (filma, seveda), kjer na trenutno postavo odpade tudi velika odgovornost, saj je postala legitimni upravljavec stavbe na Bazoviški 26. Devetdeseta v MKNŽ-ju bi pravzaprav zahtevala svoj film, saj je klub v tistem času utripal kot svetilnik drugačne kulture tako na lokalni kot vseslovenski ravni. Razloge zakaj je bilo tako, precizno podajajo Igor Bašin in klubski aktivisti. Da o legendarnem koncertu Partibrejkersev iz leta 1992 niti ne izgubljamo besed!

Mlada Nada je aktiven, fino zmontiran in nič kaj dolgočasen vpogled v polstoletno zgodovino MKNŽ-ja in v njegovo prihodnost. Avtorja izbrani talking heads model lepita s številnimi arhivskimi posnetki (vključno z nikoli prežaljeno Polsko malco) in pred kamero vabita tuje goste, ki so v klubu nastopili v času snemanja in priprave filma. S tem dobimo tudi primerjalni model, kako se takšnim stvarem na tem nivoju streže in ne streže drugod po svetu. Skratka, dokument ne v spomin in opomin, temveč v vednost in vzpodbudo za naprej.