Zvedava kitarska klasika

Jernej Zoran je izdal že marsikaj za marsikoga in z marsikom. Že bendov je cela vrsta, od Ministra Gregorja do Društva mrtvih pesnikov. Dovolj dolgo je na sceni, nemirno je talentiran, zna posneti tudi udarne single, zna biti kreativen za dušo, a tudi odbit. In predvsem – snema. »V zadnjih osmih letih sem izdal pet samostojnih albumov, kar je kar precejšen ustvarjalni zalogaj po vseh merilih,« je lani povedal za 24ur.com. In nato izdal singel, malo ploščo in zdaj še album. Kar šprica od ustvarjalnosti. Drugačne ustvarjalnosti, za razliko od plošče Stik (2019) tokrat ni vokalov. Album What Happens If I PressThis Button si sam odgovori na zastavljeno vprašanje. Zoran je dejansko pritisnil na gumb, kjer bi kdo obstal le pri retoričnem vprašanju. Rezultat je inštrumentalna klasika, po kateri se kitaro dojema tako tradicionalno kot na svež način.

Že ploščo je naslovil kot zvedavo vprašanje. Kaj se zgodi, če pritisnem na ta gumb? No, Zoran je pritisnil na gumb. In rezultat? Z albumom What Happens If I Press This Button?, na katerem so tudi naslovi skladb v angleščini, je dobil inštrumentalno blues rock epopejo. Še bolj kot za domače predvsem za tuje loge in trge. Že uvodna in naslovna What Happens If I Press This Button? ima vse, skoraj kot »trailer« je, napovednik za album. Od funkovskega uvoda pa tja do pinkfloydovske vesoljskosti in za finale še severnjaško rockovsko poigravanje. Vse z ogromno dozo spoštljivosti. Zoran, ki je letnik 1973, ne deluje, kakor da bi zamudil zlata leta kitarskega rocka. Deluje kot nekdo, ki je prišel malo kasneje, zamudil zabavo, a nima občutka, da bi bil karkoli zamudil, željan je učenja in dokazovanja. Tudi tako, da se je zatekel k mednarodni zasedbi, ki jo je nabral in zbral prek spleta (Darko Vlašić na bas kitari, Brian Petry in Miro Tomšič na bobnih). 

Kar je presežek albuma, je zmožnost, da se že prvi, naslovni komad skoraj prehitro konča (drugi je najdaljši, nobena skladba pa ni daljša od štirih minut), čeprav je imel že sam po sebi domala preveč. In enako se zgodi s Chance Encounters, ko solaža ravno prav zapoje, pa se že zgodi Meet Me at Midnight. Pri čemer kmalu postane jasno, da ne gre za tradicionalno dojemanje albuma. Niti inštrumentalnega. Zoran je vešč pisanja skladb z vokalom, več kot vešč. Zato je drznost tega albuma uperjena drugam. Razkaže vse inštrumentalne potencialne, vse, kar zna. Pa ne domačim logom. O, ne. Skočiti želi čez meje, saj deluje kot portfelj, ne da bi se ujel na pokaži-kaj-znaš past razmetavanja s talentom. Ker najprej se res dokaže kot kitarist, in to organski. Prepričljiv je. Kot da ni ponavljanj, tuhtanj, nasnemavanj, niti popravkov. Kot da je posneto na trak. Znova so mu blizu Pink Floydovci, vendar le blizu, ves čas so tu nekje klasični rock postulati, ki so zajeti v Meet Me At Midnight. Vendar zna tudi na karantenskem albumu, kakor mu pravi, razkazati kantavtorsko plat, ko se v Great White Open prepusti skoraj popreproščenemu triakordnemu rock'n'rollu, čeprav uvod namiguje na vse prej kot to, na čemer pesem sloni, solo kitara pa deluje kot vodič po veliki beli planjavi. 

Zoran ima na tem albumu iz komada v komad pravzaprav soundtrack. Skoraj. Kajti Antares s klaviaturami ponudi nekaj predaha, čeprav ta še zdaleč ni brez svoje moči. Ravno to, kako kitaro na novo prilagaja, oblaga, preklaplja, je dokaz silovitega talenta. Ker deluje, kot bi bil album posnet v enem samem šusu. V studiu in ne na koncertu, čeprav je plošča izrazito studijska tako po pristopu kot produkciji, kar se sliši zlasti z bas kitaro, ki v Antares vodi svojo zgodbo. 

In potem je tu za Zorana tisto, kar ga lahko loči od mednarodne konkurence: MCDN Stadion. Sinkopirana, regionalna, Balkan finta, v kateri takoj razkaže, kaj vse ob že slišanem še lahko ponudi. In od kod izhaja. Ker vse to je njegova »etno« posebnost, če ne kar prednost, saj v celovitem kontekstu albuma ponudi nepričakovani izlet, odmik, eskapizem. Kar nato še nadgradi v poredno podvojeni Astroglider, skoraj filmskem motivu, neke vrste naslovni skladbi stripovskih junakov, in to na način, da je našel rif, ki v sebi nosi zamegljenost sedemdesetih in se rade volje nasloni na svetlobo sklepne doze predoziranega desetletja. Wah-wah solaža samo še razkaže, kaj vse premore njegova vizija novodobne kitare. Astroglider je tako vrhunec albuma, ki z vsako skladbo na novo preseneča in teši željo po novem kitarskem presežku. Kaj še zmore kot avtor, nato razkaže v kratki skladbi Falling From Grace. Kot da bi se umiril, stopil korak nazaj in na praktično noben pedal. Če je Astroglider vrhunec, tukaj Zoran najde svojo podstat in med drugim pokaže, da snema glasbo tudi za vokalno spremljavo, ki bi v tem komadu najbrž bila edina zares dobrodošla. Sklepni del albuma pripade trem že izdanim skladbam z EP-ja Deuce. Totalna drugačnost in raznolikost v Swamp (Oh Yeah), v prvi vrsti že zaradi vokalne slike, ki tvori podlago, na katero nalaga tradicionalne floydovske prijeme. Spet svojevrstna je skladba Blue, še večji odmik, saj je čisto tradicionalno bluesovska. Zoran se opre na nastavljeno bas podlago (Vlahović) in vztraja pri obdelovanju bluesa, ampak je uspešen predvsem zato, ker znova konča, še preden mineta dve minuti. Sklepna skladba Daydreamin' že z naslovom pove skoraj vse. Skoraj. Že na mali plošči je delovala kot odklop, v sklopu polnometražnega albuma pa se Zoran skoraj pokrije z odejo kitarske sanjavosti, ko se budnost in spanec prepleteta nekje v odmevnosti noči. 

Album What Happens If I PressThis Button si sam odgovori na zastavljeno vprašanje. Zoran je dejansko pritisnil na gumb, kjer bi kdo obstal le pri retoričnem vprašanju. Rezultat je inštrumentalna klasika, po kateri se kitaro dojema tako tradicionalno kot na svež način. Je album, ki v malo več kot pol ure še vedno lahko odpre kakšna vrata. Zakaj pa ne?