Zvenenja Slovenije

Akademski pevski zbor Tone Tomšič so v njegovi 90-letni zgodovini vodili priznani dirigenti in zborovodje: France Marolt, Radovan Gobec, Janez Bole, Lojze Lebič, Igor Lavrič, Marko Munih, Jože Fürst, Jernej Habjanič, Stojan Kuret, Urša Lah in Sebastjan Vrhovnik. Dosežkom ni videti konca, tako da naj med doseženim omenim le dvakrat osvojeni evropski zborovski grand prix leta 2002 pod vodstvom Stojana Kureta in leta 2008 pod vodstvom Urše Lah.

Slavnostni letni koncert ob 90. obletnici ustanovitve Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, tokrat prvič pod vodstvom Jerice Gregorc Bukovec, je bil praznik za nekdanje in sedanje pevce, dirigente in skladatelje, ki so prepevali, dirigirali ali pisali za ta izvrstni zbor. Večer je bil simbolno zaznamovan s trikotnikom: zbor, skladatelj, dirigent, kar je bilo razvidno v scenskih odrskih elementih in v samem poteku koncerta.

Prvi del koncerta je bil zasnovan v umetniškem dialogu med instrumentalno in vokalno glasbo brez vmesnih aplavzov. Za instrumentalne vložke- preludije ter njihovo dramsko in vizualno zamisel je poskrbela skladateljica Bojana Šaljić Podešva ter glasbeniki Nina Volk (oprekelj), Matevž Bajde (tolkala) in Urška Arlič Gololičič (sopran). Preludiji so nastopali kot vodniki k posameznim pokrajinam, iz katerih nesnovnih dobrin so črpali skladatelji, naj bo to ljudska glasba ali avtorske pesmi domačijskih poetov. Odrski gib Urške Arlič Gololičič je večkrat pritegnil pozornost k sebi, nekoliko proč od izvirnega koncepta povezovanja in usmerjanja med posameznimi novitetami predvsem z zvočnim kombiniranjem opreklja in tolkal. Smo pa od sopranske solistke pričakovali, da nam bo naklonila kaj več kot le kratko solistično melodijo.

Zbor je koncert začel z noviteto Riba Damijana Močnika, ki je bila napisana na ljudski motiv ribe Faronike v prepesnitvi notranjskega poeta Jožeta Udoviča. Zborovski stavek se v njej prepleta z ljudsko melodiko in po skladateljevih besedah uteleša »sobivanje ljudskega in umetnega, arhetipskega in sodobnega«. V izrazno močni skladbi je zbor izjemno lepo zazvenel, še posebej izenačeni moški glasovi. Skladba je bila interpretacijsko izdelana in je izzvenela kot ena najboljših novosti, predstavljenih na koncertu. V nadaljevanju smo slišali skladbo Galjot zamejskega skladatelja Patricka Quaggiata na besedilo Josipa Jurčiča. Dramatično izredno bogato skladbo so pevci odlično izvedli, motil je le glas recitatorke, ki je bil kar za nekaj dinamičnih stopenj preglasen. Sicer gre za izjemno in pretresljivo skladbo, ki bo prav gotovo dočakala svoje ponovitve na repertoarjih drugih zborov. Lirična skladba Srečal sem jo Ambroža Čopija na besedilo Srečka Kosovela bi zahtevala večjo tonsko zgoščenost, izčiščenost harmonij, izdržanost posameznih fraz ter ostrejšo dikcijo, da bi res zazvenela v vsej svoji polnosti in barvitosti. Andaira Petre Strahovnik je napisana na odlomke iz pesnitve Ariadna pomurskega avtorja Edvarda Kocbeka. Skladateljica se je poigrala s premetavanjem črk v naslovu in z izvajalskimi zmožnostmi. Izjemno zahtevno partituro bi morda skladateljica raje namenila kateremu od profesionalnih ansamblov za sodobno glasbo, saj so pevci z njo imeli največ težav (slušalke v ušesih za ohranjanje intonacije); v naboru novitet je vsekakor delovala posebno in je izstopala iz programa. Pretresljivo izpovedno besedilo Samotarec izseljenca Karla Mauserja je Andrej Makor uglasbil v intimno pripoved Samotarca, ki ga uvede veter kot nosilec spominov iz domačih krajev ter kozarci kot ustvarjalci intimne atmosfere – samotarčevega notranjega sveta. Tenorski solo nas uvede v prvoosebno izpoved, ki s ponavljajočimi se motivi, postopno gradacijo in zgoščevanjem v goste harmonije doseže višek boleče osamljenosti. Mir pa najde v verzu »… z obrežja h koči greva le še jaz in Duh« in v prepletu z ljudsko melodijo pesmi Prelepa je Selška dolina.

Drugi del koncerta je bil zastavljen veliko bolj tradicionalno. Na odru so se zvrstili nekdanji dirigenti, ki so vsak s svojim načinom in pristopom vplivali na zvok zbora. Dirigente je uvedla Jerica Gregorc Bukovec s pozdravno skladbo Dober večer Mihaela Rožanca. Za njo so nastopili Marko Munih z rezijansko ljudsko pesmijo Jnjen čeṷa jti gna' Pavla Merkùja, Jože Fürst s skladbo Pričakovanje Jakoba Ježa, Sebastjan Vrhovnik in Urša Lah pa sta za svoj prispevek h koncertu izbrala Lebičevi skladbi Kako kratek je ta čas in Visoki rej. Skladatelj in nekdanji dirigent Lojze Lebič je bil na koncertu zastopan s kar tremi skladbami. Zaključek koncerta je prav tako pripadel aktualni APZ-jevski dirigentki Jerici Gregorc Bukovec: slišali smo občuteno in nekoliko počasnejšo interpretacijo pesmi Če rdeče rože zapade sneg Josipa Pavčiča, živahno Marko skače Sama Vremšaka, v kateri je dirigentka pokazala tudi nekoliko bolj sproščene dirigentske prijeme, v dodatku pa smo prisluhnili pesmima Dajte, dajte Alda Kumarja in Petelinček je zapieu Hilarija Lavrenčiča. Tradicionalno je za konec koncerta zazvenela Lipa zelenela je v priredbi Lojzeta Lebiča, ki je že devetdesetič prinesla pomlad v deželo in vse navzoče spomnila na veliko vlogo Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani včeraj, danes in jutri. Čestitke mladim pevcem in dirigentki ob uspešnem koncertu in naj se slovenska pesem še dolgo razlega po svetu!