Zvočna eksotika Vzhoda v Zahodnoevropski glasbeni tradiciji

Ni veliko koncertov, ki bi imeli tako smiselno zaokrožen program kot otvoritveni koncert že trinajste sezone cikla Sozvočje svetov in »njegovega« ansambla, Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, ki prav letos praznuje okroglo, 20. obletnico začetka delovanja. Na uvodnem dejanju koncertnega cikla 15. oktobra v steklenem atriju Narodne galerije je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije nastopil pod umetniškim vodstvom violinista Janeza Podleska, na sporedu koncerta pa so bila dela Arva Pärta, Peterisa Vasksa, Gije Kančelija in noviteta Nane Forte.

Po tradicionalni predigri v koncert, polurnem predavanju – tokrat je umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc govoril o umetnosti na začetku in koncu 20. stoletja – je Komorni godalni orkester SF koncert otvoril z Mantro za godalni orkester, novim delom Nane Forte, ki ga je posvetila prav omenjeni zasedbi in na željo glasbenikov navdih iskala v kulturi oddaljenega »čarobnega Vzhoda«. Skladateljica se je pri komponiranju omenjene skladbe bolj kot na katero izmed oprijemljivih glasbenih form oprla na ponavljanje posameznih ritmično-melodičnih celic, nizkih ostinatnih tonov in na nalaganje številnih harmonskih tvorb, ki so napele oblikovni lok skladbi. Ta višek doseže v intenzivnem fortissimu in se nato izteče v umirjeni zaključek, nekakšno reprizo začetka. Že z izvedbo prve skladbe sporeda je godalni ansambel pokazal veliko energije, agilnosti in želje po navdahnjenem muziciranju; tako ni le slepo sledil napotkom iz partiture, temveč je iz glasbenega dela napravil čvrsto, logično povezano in smiselno zaokroženo celoto.

Intenzivnemu delu Nane Forte je sledila karakterno popolnoma kontrastna skladba, občutljiva in razmišljujoča Uspavanka za Ano (Ninna nanna per Anna) gruzijskega skladatelja Gije Kančelija, ki je v predelani skladbi solistični part namenil flavti, večinoma podporno vlogo pa je namenil godalom. Kančeli je delo prvotno, leta 2008, napisal za kvartet godal in flavto ter ga nekoliko pozneje preinstrumentiral v aktualno zasedbo. V primerjavi s predhodno noviteto ima »uspavanka« precej bolj prosojno, razredčeno, počasneje razvijajočo se teksturo, ki jo le občasno prekinejo kratki plesno satirični odseki. Izvedba je bila v celoti, če izvzamemo redke tehnične spodrsljaje, zelo solidna, celo nadpovprečna. Komornemu godalnemu orkestru Slovenske filharmonije se je na odru pridružila solistka, flavtistka Alja Velkaverh, in skupaj z orkestrom pristno poustvarila sentimentalno vzdušje sna. Pri tem so izstopali flavtistkin lepo zaobljeni, polni, v vseh registrih svetli ton, njen prezentni nastop in vmesni glasbeni dvogovori s koncertnim mojstrom Podleskom, ki je s čudovito odmerjenimi flažoleti dopolnjeval flavtistko. Velja pa se obregniti ob posamezna jakostna razmerja, saj je preveč odmevajoč prostor botroval številnim zvočnim nesorazmerjem med solistko in ansamblom (ta je sicer v samo igro in prilagajanje jakosti vložil kar nekaj napora), zato je končni rezultat precej zbledel. Še eden številnih dokazov v vrsti, da preveč akustičen prostor, četudi estetsko ustrezen, lahko popači še tako dobro glasbeno izvedbo in pokvari celostni vtis koncerta.
 

Akustične hibe so se najmočneje odrazile pri baročnemu dodatku. Solistka Alja Velkaverh je skupaj z ansamblom izvedla sklepna stavka, Menuet in Badinerijo, iz Orkestrske suite št. 2 v h-molu, BWV 1067 Johanna Sebastiana Bacha. Izbor je precej presenetil, saj gre v splošnem za dobršen odmik od koncepta sporeda in posledično glasbene tradicije, ki jo predstavljajo Pärt, Kančeli in Vasks. Bistvo Bachove glasbe je v tem primeru v stiliziranih baročnih plesih, ki se v Bachovi obdelavi odražajo v strogo homofoni teksturi, jasni artikulaciji, sekvencah in številnih ornamentih. Izvedba obeh stavkov je bila energična, živahna, a v tehničnem pogledu tudi nekoliko površna, saj je med drugim solistki (poleg že omenjenega akustičnega problema) iz hitrih pasaž in sekvenc zadnjega stavka sem in tja odletel kakšen ton, premalo ostrine je bilo tudi v artikulaciji.

Naslednja na sporedu je bila izrazito dramatična kompozicija Arva Pärta z naslovom Vzhod in Zahod (Orient and Occident). V njeni teksturi se prepletata dva kontrastna sloga, vzhodnjaška monodija in zahodnjaška vertikalna harmonija, dvojnost v delu pa najdemo tudi v minimalističnih nastavkih na eni in gostih harmonskih tvorbah na drugi strani. Dva sloga se skozi delo vse bolj in bolj pleteta ter se na koncu združita v eno, kar je nazorno pokazala izvedba Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije. Ansambel je delo podrobno naštudiral in z izdelanimi detajli podal pristen zvočni rezultat. Za piko na i je morda zmanjkalo le nekaj lahkotnejšega glasbenega poleta in jasneje artikuliranih kontrastov med posameznimi glasbenimi odseki.

Godalni ansambel je najboljše prihranil za konec, ko je zaigral skladbo Musica dolorosa, prav tako delo baltskega skladatelja, in sicer Latvijca Peterisa Vasksa. Ta je Musico doloroso napisal ob smrti svoje sestre Marije in jo označil za »najbolj tragično delo, edino, v katerem ni ne optimizma ne upanja – samo bolečina«. Zdi se, da je ansambel sklepno delo najbolje razumel, se z njim popolnoma poistovetil in za sabo pustil močno, emocionalno nabito in v mirnejših odsekih pretanjeno izvedbo, ki jo je še dodatno oplemenitil gibek in razigran solo violončela.

Čarobni vzhod, uvodni koncert trinajste sezone cikla Sozvočje svetov, je tokrat potekal sočasno s sklepnim koncertnim dejanjem bolj renomiranega Festivala Slowind. Oba dogodka na skupni imenovalec postavlja visoka izvajalska raven, čeprav glede programske zasnove koncertov ne gre enačiti, saj se Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije za razliko od Festivala Slowind praviloma ne približuje radikalno sodobni glasbi, temveč ostaja v zmernejših vodah, kakršna je denimo tudi pričujoča zvočna eksotika Vzhoda v sodobni zahodnoevropski glasbeni tradiciji. Zasedba pod vodstvom Janeza Podleska predstavlja jedro godalne sekcije našega vodilnega državnega orkestra in kar precej izstopa iz bolj ali manj sivega povprečja godalnega korpusa Orkestra Slovenske filharmonije. Kljub temu še vedno obstaja prostor za nadgradnje, predvsem kar zadeva umetniško interpretacijo skladb.