Zvočni opijati ob jutranji skodelici čaja

Tretja izdaja albuma Širom I. se je zgodila 1. decembra letos. Izvirno je plošča na CD-ju sicer izšla pri Klopotcu in ZARŠ-u že leta 2016, vmes tudi na Japonskem, tokrat pa je za vinilno produkcijo v omejeni nakladi 300 izvodov poskrbel Torto editions. Tokratna izdaja ima dva dodatna posnetka, za nov mastering na vinilkah pa je poskrbel Udi Koomran. Krasno izvajanje je slišati kot iskriv in iskren dar poslušalcem. Prav nič se ne prilagaja trendom, nikamor ne sili, samo iz-reka, iz-zvoka in iz-peva ... Pokrajina na trenutke zveni malo orientalsko, bliža se pentatonskih sistemom, ki so zvočni arhetip, vzgib mnogih okolij, repetira mantre, kot bi ozvočili molilne mlinčke, vztraja na temeljih, na zemlji, ne išče sanjskih svetov virtuoznosti.

Širom vztraja kot trio, ki se na vsakem nastopu razmnoži v orkestrsko bogastvo pisanega nabora glasbil, zvočil, muzikalnih predmetov in artefaktov iz konkretnega sveta. Naj jih naštejemo za lažjo predstavo: banjo, bas boben, cevni zvonci, tolkala in balafon zvenijo pod prsti Iztoka Korena, violina, viola, glas, ribab, kalimba, bendir, balafon in tolkala so v rokah in grlu Ane Kravanja, Samo Kutin pa oživlja ukulele, kalimbo, svoj glas, lastnoročno izdelano harfo, jekleni boben, balafon in druga tolkala. Že sama postavitev koncertnega podija je obred; gre za premišljeno oblikovan kvartir, kjer glasbeniki bivajo v času koncerta in se v njem na polno (re)kreirajo. Vsako doživetje njihovega igranja je avantura, za katero ni mogoče napovedati, kam nas bo popeljala. Veliko se gradi na spontanosti, improvizaciji, sprotnem izmišljanju, nevidnem pretakanju po skrivnih kanalih podzavesti, le malo je vnaprej dogovorjenih uzanc. Osnova že mogoče, kasneje pa se vse lahko radostno premeša v novo, drugačno, še nikoli slišano. Širom je glasba širine, odprtosti, nezamejenosti, umetniške svobode ...

Temelj je vedno meditacija, fiksiranje trenutka, ki v novi konstelaciji postane brezčasen. Širom to počne že od začetka, čeprav bi se lahko obregnili ob nesmiselnost šablone, ki sliši na besedo »začetek«, kajti točno slednjega ta kozmikulturna skupina ne pozna. Širom je brez začetka in brezkončen.  Formalno so glasbeniki sicer združili svoje glasbene izraze pred nekaj leti, vendar je več kot očitno, da so vsi trije prinesli v skupino svoje brezmejnosti, zvočne daljice, ki se ne začnejo niti končajo, temveč sobivajo v trajanju. To je tudi temelj skupinskega zvočnega meditiranja na splošno – sestop iz formalnega občutka časa, ki nas determinira, v brezčasno polje trenutka. Širom je zvočni opijat, ki te priklene ali, še bolje, vsrka v svoj kreativni ambient. Občutek, da glasba izhaja iz ničesar in se prepušča samoniklosti, je več kot prezenten; v to okolje se zlekneš brez odpora, brez umskih prekucij, kar tako iz naravne in spontane želje po zvočnih blagostih, kjer strasti in čustva izgubijo svojo primarno pozicijo. Meditacija je osvoboditev od uma in telesa, od emocij in pričakovanj. In tu smo, sredi ničesar, kjer je prisotno vse.

Zato ni odveč spregovoriti o univerzalnosti te muzike, pravzaprav o svojskem univerzumu, ki se napaja z vseh strani. Glasbi kot zvočni kreaciji ni moč ubežati v tišino, slednje še Johnu Cageu ni uspelo z znamenitim komadom 4' 33'', kjer je ponudil tišino kot osnovo vsega. Glasba je del sveta, univerzuma, in imanentna človeku. Širom se giblje prav v tem okolju: poustvarja že slišano, preigrava že ustvarjeno, raziskuje že najdeno, obenem pa stopa pred nas kot totalna svežina, kot jutranja skodelica čaja, ki obredno odpira pot v nov dan. Vsak dan je jutri nov dan, najkrajša skladba na plošči, to naredi slavnostno, brez dolgovezenja. Vstopna koda v nov dan je nov dan, zvočni utrinek, ki bo ta dan začel in končal, da se jutri vse spet vrne na začetek ...

Krasno izvajanje je slišati kot iskriv in iskren dar poslušalcem. Prav nič se ne prilagaja trendom, nikamor ne sili, samo iz-reka, iz-zvoka in iz-peva ... Pokrajina na trenutke zveni malo orientalsko, bliža se pentatonskih sistemom, ki so zvočni arhetip, vzgib mnogih okolij, repetira mantre, kot bi ozvočili molilne mlinčke, vztraja na temeljih, na zemlji, ne išče sanjskih svetov virtuoznosti. In nato presenečenje: ko se prepustiš, se virtuoznost izkaže prav v opojnem zvočnem obredu, ki je kot gurujeva molitev, kot prehod iz sveta prividov v svet resničnosti, »grounda« in prenatalnih občutkov. Ta glasba ima »mood« vseh možnih religioznih sistemov, od budizma do ortodoksnega krščanstva, od indijskih rag do koralov ali šamanskih obredov, je podstat vere vseh ver, nekakšni zvočni panteizem. Če poenostavim, Širom se dogaja na začetku vsega, Širom izvaja prapok sveta, naj se sliši še tako pompozno in pretenciozno, a je res, podobno kot so grleni pevci iz Tuve pevci prvega glasu, so glasbeniki Široma izvajalci prvega zvočnega vzgiba. 

Če se vsaj malo prizemljim: v čast mi je, da sem se obogatil s tem zvokom. Spet sem vesel, kot velikokrat, ko slišim spontanost, primarnost in glasbenikovo dušo, ki se razdaja brez preračunljivosti, ki samo daje in se predaja. Nekje tu se skriva vsa ljudska glasba, v tem podzavestnem iskanju svojega izraza in golega predajanja, s to razliko, da Širom vse omenjeno širi tudi v zavest, v sistem, ki osvaja svet.