Zvočni recital življenjske poti Giorgija Gaberščika od očaranja do razočaranj

Če izvzamemo primorski konec, je večina Slovenije za Giorgia Gabra oziroma Gaberščika, saj ima slovenske korenine, najverjetneje slišala šele v zadnjem času. Z gotovostjo lahko trdim, da nepoznavanje pravzaprav ne izgine glede na bližino, temveč je predvsem povezano z nagonskim zavračanjem, hm, obračanjem proč od vsega, kar ne prihaja iz anglosaškega glasbenega lonca. Takšnih krivic bi lahko samo čez zahodno mejo preštevali v nedogled (Lucio Dalla, Fabrizio de Andre, Franco Battiato), vendar to ni namen tega besedila. Še danes pomnim začudenje skupine Koprčanov, ko niso mogli verjeti, da sta dva Gorenjca brez znanja italijanskega jezika pripotovala na koncert Vasca Rossija v Padovo. Italijanska scena popularne glasbe je dejansko izjemno bogata in kakovostna, od vsakodnevnih popevk in italo disca do resnejših vsebin na imenovalcih rocka, šansona, folka in ljudske glasbe. Eden izmed čudovitih elementov v življenju nasploh je nenehno odkrivanje novih/starih stvari in priznam, da sem si – ne glede na to, da sem samo v zadnjem letu kupil preko dvajset albumov zgoraj omenjenih avtorjev + Gianna Nannini, Paolo Conte in Adriano Celentano – Giorgia Gabra znova priklical v spomin pred dobrim letom, ko me je nanj spomnil Drago Mislej – Mef. Kako in zakaj, lahko najdete ravno na straneh Odzvena.  Da je vsebina še kako aktualna tukaj in zdaj, o tem ni treba izgubljati besed; podrobnosti bi lahko opredelili celo kot namerne. Posmehljivka Destra sinistra/Desna leva odlično povzema učinke oziroma posledice nesmiselnih delitev. Gabrovi koncerti, kjer je pravzaprav izvajal neizdane pesmi, ki so šele pozneje izšle na novi plošči, so namreč od druge polovice sedemdesetih dalje odslikavali drugo Italijo, tisto izza blišča San Rema in televizijskih šovov. Enako kot danes prevodi v izvedbi Janija Kovačiča in Mirana Košute odslikavajo tisto drugo Slovenijo …

Odkrivanje lika in dela Giorgia Gaberščika nam je v zadnjem času močno olajšal Jani Kovačič. Koliko na to odpade dejstvo, da je iz druge roke njegovo življenje postalo neločljivo povezano s Trstom, v tem trenutku lahko samo špekuliram, verjamem pa, da bi že zaradi omenjenih slovenskih korenin in besedilno izpovedne odličnosti nekoč že nekako zašel v njegov sposojeni oziroma prirejeni program. Gaberščika, ki je v vsakdanjem življenju ohranil izvirni očetov priimek, Gaber pa rabi v umetniški sferi, so zaradi njegove prodorne neposrednosti in besedilne bistrosti poimenovali vest Italije. Sprva zagrizen socialist, se je z leti namreč prelevil v razočaranega intelektualca brez dlake na jeziku. Nihče ni bil varen pred njegovimi jedkimi zbadljivkami. Zato ne preseneča, da se je v njegovem izročilu našel Jani Kovačič, ki nas je skupaj s Tržačanom Miranom Košuto, prevajalcem Gaberščikovih besedil, v atriju ZRC SAZU popeljal skozi njegov razgibani življenjepis. Poustvarjalca sta skupaj prispevala tudi analitično biografsko besedilo o Gaber(ščiku) v Dialogih s tematskim naslovom Kantavtorji na Slovenskem – Sami svoji mojstri (7–8, 2021), o kateri bomo govorili čez mesec dni. Omenjeni esej lahko beremo tudi kot koncertni list za serijo nastopov, ki so v pripravi. Premiera, vključno s prenosom na youtubu, se je odvila v čudovitem »zatoku« atrija.

Giorgio Gaber je kot vsak najstnik začel z rokenrolom, vendar kmalu spoznal moč zapete besede ter se prelevil v cenjenega izvajalca teatra kancone oziroma celovečernih gledaliških koncertov. Tako se je spreminjal tudi njegov pogled na svet, od lahkotnega popevkarja in gosta sanremskega festivala je šel proti skeptiku z nabrušenim jezikom. Takšna je bila tudi (pretežno) življenjepisno linearna naracija nastopa, ki se je začel z lahkotnejšimi vsebinami, popevčicami (La ballata del Cerutti ali Ceruttijeva balada), naslombami na vzornika Jacquesa Brela (Com'e bella la citta/Lepo mesto je) in se nekje po prvi tretjini nekaj več kot enournega nastopa razvil v resen družbenokritični diskurz (La liberta/Svoboda, Io se fossi Dio/Jaz, če bi bil Bog), vključno z razvpitim »kontroverznim« songom Qualcuno era comunista (Marsikdo je bil komunist). Poznavajoč Janijeve angažirane preference, to seveda ni bilo nič presenetljivega, smo pa na ta način in prek besedil na platnu nad izvajalcema lahko začutili opevano Gabrovo preobrazbo. Songe je Kovačič opremil s komentarjem, s katerim je napev umestil v čas, prostor in družbenopolitična trenja, ki so bila povod za povedi, medtem ko je prevajalec in pianist Košuta nekatere izmed njih v prevodu posodobil, da so z novimi poudarki komunicirali z današnjimi medijskimi fenomeni (La strana famiglia/Čudna družina). Na ta način smo dobili vpogled v to, kaj je pesnika užalostilo, da je zgodnje navdušenje vse bolj zamenjeval za skepticizem oziroma začel na vsa politična prepričanja, ne glede barvni predznak, gledati s precejšnjo rezervo. Da je vsebina še kako aktualna tukaj in zdaj, o tem ni treba izgubljati besed; podrobnosti bi lahko opredelili celo kot namerne. Posmehljivka Destra sinistra/Desna leva odlično povzema učinke oziroma posledice nesmiselnih delitev. Gabrovi koncerti, kjer je pravzaprav izvajal neizdane pesmi, ki so šele pozneje izšle na novi plošči, so namreč od druge polovice sedemdesetih dalje odslikavali drugo Italijo, tisto izza blišča San Rema in televizijskih šovov. Enako kot danes prevodi v izvedbi Janija Kovačiča in Mirana Košute odslikavajo tisto drugo Slovenijo …