Zvočno iskrenje Leeja Pattersona in Sama Kutina

Ustvarjalno sodelovanje Leeja Pattersona, rezidenčnega umetnika KUD-a Mreža, ter hurdy-gurdista in improvizatorja Sama Kutina lahko razumemo kot skupni preboj dveh veščih laborantov zvokov iz okolja, ki jim avtorja pridružujeta inštrumentalne. Tako Lee Patterson kot Samo Kutin se ne obotavljata iskati naprej, iščeta nove spoje zvočnih virov ter brišeta meje med inštrumentalnim in naravnim ali umetnim zvokom, uporabljata jih kot vir inspiracije in ustvarjata trenutke, v katerih se naključno druži z iskanim. Plošča The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin je dobrodošla za vse ljubitelje zvočnih okušanj in raziskovanj. Lee Patterson je znan po rabi ozvočenih predmetov in postopkov, zato nam je njegovo ustvarjalno druženje s Samom Kutinom ljubo, saj oba izhajata iz tendenc po novem, po presenečenjih in nepričakovanih interakcijah. Sobivanje ali mehko konfrontiranje posameznih zvočil med seboj povzroča vedno nove zvočne svetove kot sinteze druženja šumov, pokov, zvenov …

Če se Kutin pri tem vrača k svojemu izbranemu inštrumentu hurdy-gurdyu, je Patterson bolj disperzen in raziskuje v več smereh. Pri tem je bistveno, da se ne čutita omejena, marveč prisluškujeta različnim šumom, pokom in drugim zvokom, ki jih družita na vedno nov in neponovljiv način. Plošča The Universal Veil That Hangs Together Like A Skin je dobrodošla za vse ljubitelje zvočnih okušanj in raziskovanj. Lee Patterson je znan po rabi ozvočenih predmetov in postopkov, zato nam je njegovo ustvarjalno druženje s Samom Kutinom ljubo, saj oba izhajata iz tendenc po novem, po presenečenjih in nepričakovanih interakcijah. Sobivanje ali mehko konfrontiranje posameznih zvočil med seboj povzroča vedno nove zvočne svetove kot sinteze druženja šumov, pokov, zvenov …

Skladba The Universal Veil je eksperimentalno zvočenje, ponavljajoč se vzorec z nekaj spremembami, ki pa ne vplivajo na potek in ritem dela. Spremljajoči šumi, trki, pokljanje razbijajo linearnost melodičnega zvoka in mu dajejo poseben akcent. Glass Bridge zveni kot gašperček in curljanje vode hkrati, ki ustvarjata zvočni kontekst, ob zvoku nekakšnega trobila. Mehko sozvočje vseh zvokov se izpoje v inštrumentalni solo in se zaključi kot neke vrste zvočna alkimija. Mantis spominja na pravo zvočno škržatenje in klopotanje ter udarjanje po kovini. Vsi ti zvoki se izmenično ujemajo v umirjen zvočni krogotok, v katerem lahko spremljamo zvoke kot celoto ali pa jih raziskujemo posamič. The Rising Path je najbolj monokromna skladba. Zvok hurdy-gurdya ustvarja utečeno osnovo, ob kateri vzporedno potekajo drugi linearni zvoki. Celota nekoliko spominja na abstrahirano minimalistično glasbo. Travelling Hopefully, Which Is Better Than To Arrive nas spomni na parnik, ki trobi, ko zapušča pristanišče. Iz začetnih signalov se vzpostavi kontinuirani zvočni tok, ki deluje industrijsko opresivno, hkrati pa nas utiri v notranjost zvočnega toka, da mu prisluhnemo in sledimo njegovemu razvoju. Masa zvočnih impulzov se napaja z lastno energijo in si z minimalnimi transformacijami odpira pot v čas in prostor, zajame nas in nas v celoti prežame s specifičnim vzdušjem.

Glede na to, da sta umetnika profilirana improvizatorja in zvočna raziskovalca, lahko rečemo, da je rezultat njunega skupnega udejstvovanja izvirno zvočno zorenje, ki se odraža v raznolikih skladbah, v katerih zasledimo razpon od improvizacije do zvočnih poskusov in druženja posameznih zvočnih entitet. Zato sta zgoščenka in LP dobrodošla zlasti za tiste poslušalce, ki tako druženje cenijo in zmorejo spontano slediti osvobajajočim novim zvočnim paralelnim svetovom.