Zvok kot filozofija

Tilen Lebar je nenavadno razmišljujoč mladi umetnik, ki se poglablja v zvočne fenomene z modrostjo izkušenega skladatelja, kar tudi je. Na akademsko ustvarjalno pot je stopil z vpisom na Akademijo za glasbo, kjer je diplomiral iz saksofona ter opravil podiplomski študij pri prof. Mihi Rogini in prof. Matjažu Drevenšku. Obenem je pri prof. Urošu Rojku neformalno študiral kompozicijo, s čimer je nadaljeval na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Njegovo delo ni ostalo neopaženo in leta 2017 je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Na pričujočih zgoščenkah se mu je pridružil klarinetist Szilárd Benes, ki je s Tilnom sodeloval že v sklopu impro koncertov Brezmejna disonanca #2 skupaj z Gabriele Drab. Szilárd Benes se je izobraževal na Madžarskem, študij klarineta pa zaključil pri prof. Stefanu Schillingu v Gradcu. Sodeloval je na glasbenih festivalih, kot so Wien Modern, Tage Neuer Musik Graz, Steirischer Herbst, Internationale Ferienkurse für Neue Musik Darmstadt ipd. Udejstvuje se tudi kot komponist. Tilen in Szilárd se posvečata improvizaciji, ki jo nadvse mehko pozicionirata v prostor rotunde. Subtilnost improvizirane igre in poigravanja z alikvoti se lepo ujema s siceršnjo tišino v rotundi, ki zvokom daje polnost in je bistvena pri njihovem dojemanju. K tej bivanjski meditaciji prispeva tudi sam genius loci rotunde v Selu. Zvok v njej dobi obel izraz in se lahko polno izrazi, seveda pa pri tem ne gre spregledati niti poglobljene tišine, ki sobiva z njim. Ravno ta tišina daje zvoku pravi pomen in tehtnost, brez nje bi ga ne dojeli v celoti.

Skladbe na novi zgoščenki z naslovom Bijna Samenhangend In Rotunda: Constant Coaxing nas vodijo k ponotranjenosti posameznih zvokov, pri čemer se osredotočamo na polnost zvoka samega, ne glede na to, ali izvira iz klarineta, saksofona ali plastične cevi. Prav to druženje oblega zvoka klarineta, prodornega saksofona in nizko zvenečega bobnenja cevi nas vrača k bistvu: poglobimo se v zvok, mu sledimo, ga spremljamo in analiziramo, ponotranjimo in se ga lotimo z intuicijo in intelektom. Kot razumemo avtorja, je zvočnost zanju pravi non plus ultra, razvijata jo kot filozofsko misel in izpeljeta do bistva skozi posamezni zvok, ki postane središče njunega zanimanja. In kot filozofsko misel zvok dojemamo tudi sami, neke vrste meditacijo, ko zvok sam po sebi dobi pomen, se oplaja v sebi ter izhaja iz sebe in zase. Posamezni zvoki sobivajo, nekateri zvenijo vzporedno drug z drugim, spet vmes se pojavi zvok plastične cevi, ki razbije to sobivanje, a ne bije izven harmonične celote, marveč se vanjo vklopi.

Tilen in Szilárd se posvečata improvizaciji, ki jo nadvse mehko pozicionirata v prostor rotunde. Subtilnost improvizirane igre in poigravanja z alikvoti se lepo ujema s siceršnjo tišino v rotundi, ki zvokom daje polnost in je bistvena pri njihovem dojemanju. K tej bivanjski meditaciji prispeva tudi sam genius loci rotunde v Selu. Zvok v njej dobi obel izraz in se lahko polno izrazi, seveda pa pri tem ne gre spregledati niti poglobljene tišine, ki sobiva z njim. Ravno ta tišina daje zvoku pravi pomen in tehtnost, brez nje bi ga ne dojeli v celoti. Ta spremna tišina mu daje možnost, da se razvije v celoti in da mu docela prisluhnemo. Tudi ko zvok inštrumenta spremlja zvok plastične cevi, ki relativizira njegovo podobo s svojim raskavim nizkim gromenjem.

Druga zgoščenka Tilna Lebarja in Szilárda Benesa nosi naslov Bijna Samenhangend In Rotunda: Garrulous Quietness in je namenjena klarinetu in altovskemu saksofonu. Zgoščenki sta si po razpoloženju in preizpraševanju blizu. Na drugi imamo opraviti zgolj s klarinetom in saksofonom, pozornost, namenjena zvoku, pa se osredotoča na več različnih tonov oziroma iskanje alikvotov s prepihovanjem. Od prvih dveh skladb se razlikuje zadnja, outside ali zunanja. Posneta je na prostem in spominja na zvočne razglednice s črički in vmesnim zvonjenjem zvona. Ti konkretni zvoki se prepletajo z inštrumentalnimi in obe glasbili mehko umeščajo medse, da skupaj nevsiljivo sobivajo. Inštrumenta vstopata in pojenjata premišljeno, v odnosu do naravnih zvokov, in nam dajeta gradivo za premislek in spraševanje o biti zvoka. Morda nam je prav zaradi teh interferenc in povezav skladba posebej ostala v ušesu kot nekaj specifičnega in izjemnega. Blizu nam je zaradi zvokov iz okolja, ki pričarajo vzdušje in so nekakšen žanrski portret okolice rotunde, obenem pa naravna podstat za kultivirane inštrumentalne zvoke. Oboje vodi k sprostitvi in odmišljanju banalnosti vsakdanjega sveta ter nas navaja k poglobljenemu prisluškovanju slišnim fenomenov. S pomočjo inštrumentalnega zvoka pridemo do filozofske distance, ki jo vzpostavimo po predhodnem poistovetenju z zvoki iz okolice in vživljanju v naravno okolje, ki je realni okvir dogajanja. Tako dobimo tudi bolj vizualno predstavo samega dela. Premišljeno kombiniranje in preplet obeh svetov nam na neki način ponudi novo entiteto, ki jo avtorja posredujeta v čutno in intelektualno obravnavo.

Učinkovito in hkrati občuteno poglabljanje v zvočni prostor in zvok sam nam omogoča celostno občutenje in vživetje v skladbe, tako da se poenotimo z njimi, jih podoživimo in ponotranjimo, hkrati pa nam služijo kot podstat za refleksijo. Vsekakor poživljajoče in izvirno delo.

* Kmalu bo izšla še tretja plošča dua, vse tri skupaj pa bodo nato izšle tudi kot skupna izdaja.