Zvokotok znova v Srži dogajanja

Končno smo ponovno dočakali koncerte v živo in 11. junija že drugič prisluhnili koncertu iz cikla Zvokotok. Glasbo in večer sta zasnovala Tilen Lebar in Domen Gnezda, na programu pa so bila dela Artep (Tilen Lebar), Aures/Tinnitus/Globulis (Domen Gnezda) ter Giri (Tilen Lebar). Zasedba inštrumentov je bila zelo zanimiva, poleg saksofona in klarineta smo poslušali še kontrabas in bobne ob spremljavi elektronike. Občudovali smo vzajemno dopolnjevanje izvajalcev, njihov smisel za prečiščeno izražanje, ki se je tudi v skupni igri ujemalo v pisani zvočni konglomerat, v katerem ni manjkalo najrazličnejših gest. Obenem so se med seboj skladno dopolnjevali in se barvito ujemali. 

Skladatelj Tilen Lebar se je tokrat posvetil prosti improvizaciji, za razliko od Domna Gnezde, ki je ustvaril strukturirano partituro. Slednji je koncert začel s solom na električni kitari, pri čemer je ustvarjal kontrast med visokimi in nizkimi toni. Nadaljeval je s tolkalcem Bojanom Krhlankom, ki je s praskanjem po činelah ustvarjal alternativen zvok, nato pa se jima je pridružil kontrabasist Jošt Drašler, ki je na inštrumentu izvajal glisande in druge bolj inventivne zvoke. Z njimi se je oglasil še saksofon (Tilen Lebar) v kontrastnih skokih. Poleg elektronike je bilo moč slišati razne razširjene izvajalske tehnike ter dihanje. Inštrumentalisti so se izmenjevali v solih in skupni igri, električna kitara je bila zvočni pendant ostalim klasičnim inštrumentom, prav tako elektronika. Zvočnost se je zdaj zlivala v skupnem izvajanju na razne načine, v sprotnih invencijah, drugič spet se je izvila iz solističnega nastopa, v katerem je posamezni izvajalec raziskoval svoje glasbilo. Nekajkrat smo slišali ponavljajoče se geste in v sklepnem delu posneto pesem ob spremljavi. Ta besedni kontekst je bil za poslušalce konkretno vodilo v sicer abstraktnem improviziranju in je nekako umestil dogajanje v neke vrste pripoved. 

Občudovali smo vzajemno dopolnjevanje izvajalcev, njihov smisel za prečiščeno izražanje, ki se je tudi v skupni igri ujemalo v pisani zvočni konglomerat, v katerem ni manjkalo najrazličnejših gest. Obenem so se med seboj skladno dopolnjevali in se barvito ujemali. 

V razmislek nam je bila dana refleksija o vrednosti zvoka solo ali v zasedbi, njegova vloga v improvizirani gesti, ki ujema naključje z naslednjo in se skuša obenem čimbolj skladati z njo. V tokratnem večeru smo bili priče usklajeni intimni individualni kolektivnosti, kar je paradoks. Vsak od nastopajočih, vključno s klarinetistom Szilardom Benesom, je namreč oblikoval svoj diskurz, znotraj katerega je izrazil svoj pristop k individualni igri, ki pa je ostajala povezana z ostalimi v prečiščenem in nenasičenem stilu, z obilico gest, domislic in potez, s katerimi so nastopajoči barvali svoj nastop. Vsekakor je bil ta večer dobra podlaga za razmislek o novih poteh v glasbi in njenem osvobajanju skozi čas.