20.01.2020

CIRIL CVETKO (1920-1990) - glasbenik po duši in srcu.

Ob 100-letnici rojstva in 20-letnici smrti Cirila Cvetka, skladatelja, dirtigenta, pedagoga in publicista.

Franc Križnar

Ciril Cvetko
Foto: © Slovenski gledališki inštitut

Doma iz Prlekije (roj. 8. jan. 1920 v Vučji vasi), se je šolal v Mariboru in Ljubljani. V Mariboru je bil eden njegovih prvih (glasbenih) mentorjev Karol Pahor, v Ljubljani pa je vzporedno ob pravu kot nadobudni pianist na ljubljanskem Državnem konservatoriju – Glasbeni akademiji vpisal klavir (M. Lipovšek), kompozicijo (S. Osterc, L. M. Škerjanc) in dirigiranje (D. Švara). Pravo in klavir je kmalu opustil, kompozicijo pa je pri Škerjancu, ki je leta 1941 zamenjal prezgodaj umrlega Osterca, končal, ko se je leta 1943 vrnil iz internacije, in nato po vojni, leta 1948, še dirigiranje. V vmesnem času je imel eno prvih in najuspešnejših glasbenih karier v slovenskem partizanstvu, in sicer kot harmonikar, organist pianist, dirigent-zborovodja … Ob vsestranski dejavnosti in po izpopolnjevanjih v Pragi in Parizu je zlasti po vojni razvil intenzivno in raznoliko glasbeno dejavnost. Če sta bila njegovo medvojno (1943–45) in povojno delovanje (po l. 1945) še kako povezani s takrat aktualno (umetniško) ideologijo socialističnega realizma, se je pozneje razvijal v drugi smeri. Cvetko se je kot celostni in kompleksni glasbenik trdno držal svoje boginje, glasbene muze. Že med vojno je poskrbel za dve priredbi Bach–Gounodove Ave Marije (za harmonij in orgle), prav tako je znano, da je na partizanskem osvobojenem ozemlju Bele krajine priložnostno igral orgle po bližnjih cerkvah, zlasti v času velikih (cerkvenih) praznikov (božič, velika noč …). Od leta 1945 do smrti je deloval v Ljubljani in Mariboru, in sicer največ kot dirigent, a tudi kot skladatelj, pedagog in publicist. 

Kot ptič feniks je zlasti izstopil v dirigentski vlogi. Ker »nemo propheta in patria« (nihče ni prerok na domačih tleh), je glas o njegovih dirigentskih kvalitetah prihajal zlasti iz Avstrije, Poljske, Belgije, Sovjetske zveze idr. V Ljubljani in Mariboru je bil dejaven predvsem v Operi (in baletu), kasneje, ko je bil do upokojitve (1981) hkrati še dirigent in direktor Slovenske filharmonije, pa se je njegovo delovanje razširilo tudi na koncertno dirigiranje. Ker je prvenstveno stal za operno-baletnim pultom, je bil najbolj doma v izvedbah velikih vokalno inštrumentalnih del, in to doma in na gostovanjih v tujini. 

Morda je malo manj znana njegova publicistična dejavnost. Posvečal se je glasbeni zgodovini in slovenskim glasbenikom, pisal kritike, eseje, uvode in komentarje (npr. Opera in njeni mojstri, 1963; Pogled v glasbeno umetnost, 1964; l. 1983 je pisal o skladatelju Marjanu Kozini; itd.). V sodelovanju s takratnim Slovenskim gledališkim muzejem (danes je to SLOGI, tj. Slovenski gledališki inštitut) je Cvetko izdal operno trilogijo, posvečeno nekaterim najvidnejšim slovenskim opernim poustvarjalcem: opernemu pevcu, pedagogu in organizatorju Juliju Betettu (1990), dirigentu in skladatelju Mirku Poliču (1995), dirigentu Niku Štritofu ter sopranistki Zlati Gjungjenac (1999). Komponiral je nekaj orkestralnih in vokalnih skladb, v katerih je tradicijo povezal s sodobnejšim glasbenim izrazom (npr. Andante patetico za godalni orkester, 1944; Iz krvi rdeče za recitatorja, zbor in orkester, 1951; Trije samospevi za bas in klavir, 1958; itd.). Za svoje delo je bil nekaj malega tudi nagrajen; med drugim je prejel mariborsko Prešernovo nagrado (1954), Levstikovo nagrado (1963) in Župančičevo nagrado (1965) pa zlato odličje Glasbene mladine Jugoslavije (1975), red dela z rdečo zastavo (1981) in Betettovo nagrado DGUS (1984). V glavnem pa se je nanj bolj ali manj pozabilo. Razen nekaj redkih zapisov (Slovenski čas, Gledališki list Opere in baleta SNG Ljubljana ...) se ga s kakšnim memorialnim koncertom niso spomnili ne na Akademiji za glasbo ne v Slovenski filharmoniji. So pa na pobudo Cvetkovega sina, mag. Igorja Cvetka, spomin na dirigenta, publicista, skladatelja in pedagoga obudili v SLOGI-ju s spominskim večerom (Ljubljana, 13. januar) in priložnostno razstavo Odločil sem se za glasbo (na ogled je do konca januarja). Pogovor je vodila direktorica SLOGI-ja, Mojca Jan Zoran.