29.09.2026
Festival TO)pot 2026 se druži s tišino
Festival TO)pot se letos posveča tišini in nosi podnaslov Hoditi-s tišinami. Tej so se z različnih zornih kotov posvetile umetnice in umetniki, med njimi tudi Urška Savič, Bojana Šaljić Podešva in Boštjan Perovšek.

Festival TO)pot se letos posveča tišini in nosi podnaslov Hoditi s tišinami. Tej so se z različnih zornih kotov približale umetnice in umetniki ter nekaj predavateljev. Na zvočnih sprehodih in večernih dogodkih smo se z njo srečevali tudi mi; pridružila se nam je pri hoji, pri razmišljanju o poslušanem v okolici in o njej smo razmišljali tudi med predavanji, ki so odpirala nova obzorja v odnosu do nje. TO)pot širi območje, v katerem se srečujemo s tišino, na zapuščene industrijske cone, v naravo, na meje urbanega in nam s tem odstira poetično raven teh krajev. Kot je čudovito zapisala Irena Pivka, je »tišina lahko lastnost krajev in okvir, ki omogoči, da se razmerje med mislijo, telesom, prostori in poslušanjem na novo artikulira«. Zavedamo se, da smo doživeli le delček festivala, ki je skrbno in kompleksno zasnovan v duhu tišine. Tišina ima še kako aktualno vlogo v sodobni družbi kot govorica, kot umik, kot meditacija, kot sporočilo, kot vrednota in še bi lahko naštevali. Festival TO)pot nam je vsekakor lahko v poduk, sicer pa nam je tudi v majhnem odmerku ponudil veliko snovi v razmislek in obilo estetskega užitka.
Uvod v festival je bil poznopopoldanski sprehod z zvočno umetnico Urško Savič (poznamo jo tudi pod imenom Sava šumi), ki je sprehod naslovila Odjek strela, osredotočila pa se je na nekdanjo tovarno Rog. Njena večplastna pripoved se dotika vseh socialnih slojev nekdanje tovarne in odločitve ljubljanskega župana o rušenju prostora, zato da bi se zgradil novi center Rog. Pripoved je sestavljena iz citatov uradne politike in razmišljanj o namenu arhitekture v postindustrijski družbi, v kateri je ta podrejena spodbujanju večje potrošnje, vzporedno s tem pa teče nit o ozadju dogodkov na prizorišču stare tovarne vse od ustanavljanja iniciative Ohranimo tovarno Rog do 19. januarja 2016, ko so mestne oblasti s pomočjo varnostnikov in posebnih policijskih enot izgnale tamkajšnje prebivalce ter podrle tovarno. Pripoved se prične s kratko zgodovino kraja in njeno nacionalizacijo po vojni, obenem pa vključuje spomine njenih prebivalcev o starih predmetih, vratih, ob katerih si razbiješ nos, in vse do otrok migrantov in karavane izbrisanih. Avtorica spretno spleta vsebino skozi plastenje posameznih pripovedi, ki razgrinjajo kompleksnost prostora in kaj vse je pomenilo rušenje tovarne Rog. Pronicljivo povezovanje pripovedi tamkajšnjih prebivalcev s parolami o najlepšem mestu na svetu izpostavlja situacijo v tovarni ter soočenje nasprotnih strani ob usodnem prevzemu tovarne, ki je sprožil nasilje, pri čemer se spleta ravno prav zračno, da nam pove vse in se obenem v pravem trenutku spremeni v molk zamolčanih epilogov in konfliktov do končnega rušenja. Naslov izhaja iz odjeka strela, ki se nanaša na grafit rožnate pištole na zidu stare tovarne Rog, ki jo je upodobil umetnik Blu kot svojo interpretacijo boja. Strel slišimo trikrat med sprehodom, ki je zasnovan kot neke vrste arhiv dogodkov, le delno nakazanih in deloma zamolčanih. Aktualnost in pereča polemika izbrisa vsega, kar ne ustreza načrtom mesta, je prikazana po eni s pomočjo posnetkov poročanja v živo s strehe nekdanje tovarne ob času prevzema, in z nizkofrekvenčnimi pulzi iz kleti. Sprehod nas vodi okoli novega poslopja, kot nekakšen duh, ki se vrača na prizorišče ter predstavlja opomin na življenjske zgodbe vseh, ki so prostor za vedno izgubili. Dogajanje povezujeta zvok kontrabasa in pripoved avtorice, poslovi pa se z glasbo palestinske pevke, ki vzpostavi povezavo med aktualnim dogajanjem in rušenjem Roga. Pri tem je v opomin tudi Park izbrisanih, ki že sam opominja na tragične usode ljudi zaradi političnih odločitev.
Prav oprijemljivo podajanje pripovedi, fragmentarno nizanje informacij o dogajanju ter dokumentarno javljanje s strehe prizorišča v živo na usodni dan nam daje vse potrebno za refleksijo. Pripoved postane senca novega objekta, preteklost, ki je ni moč izbrisati kljub izginulim pričevalcem te preteklosti, pa naj gre za ljudi ali poslopje, prisotna ostaja kot del prostora samega. Prav na te drobce preteklosti nas je opozoril sprehod okoli nove stavbe Rog. S pomočjo Urške Savič so oživeli in dobili svojo vsebino ter prav tam, kjer besed zmanjka, s tišino povedali največ.
Še isti večer smo se podali v Cukrarno, kjer se je odvijalo odprtje festivala TO)pot, in se srečali s subtilno bioakustično zvočno strukturo Neslišno – slišno, med netopirji. Netopirjeve ultrazvočne glasove je zvočni umetnik Boštjan Perovšek prestavil v polje nam slišnega z binavralno postavitvijo na slušalkah in s pomočjo kvadrofonske postavitve v prostoru, za katero je poskrbel Matej Tomažin. Samo delo je nastalo na gradu Rihemberg kot združitev materialne in nematerialne kulturne dediščine, torej arhitekture in zvoka. Po opustitvi gradu so se v njem namreč naselili netopirji in njihovo specifično sporazumevanje je Boštjan Perovšek prenesel v naše polje slušnega, v stiku z njihovim habitatom. Pri tem je predvidel tudi pronicanje okoljskih zvokov skozi slušalke, ki s tem postanejo sooblikovalec notranjega sveta posameznika. Njegovo subtilno zvočno sporočanje nas kljub temu, da nismo na gradu Rihemberg, popelje v ta specifični habitat in nas vpelje v svet netopirjev, skoraj kot v pravljici, kjer lahko zaradi čudežnega pokrivala nenadoma razumemo govorico živali. Ta ostaja abstraktna, vendar sugestivna in nadvse pisana, tako da nas brez težav popelje v povsem drug svet notranjih odzivov na to zvočno čebljanje, ki je v popolnem sožitju z zvoki grajskega okolja, notranjostjo in širšim gozdnatim okoljem. Tudi v prostoru Cukrarne smo se zlahka vživeli v ta čudoviti svet, ki nam sicer ostaja nedosegljiv, in si na podlagi neznanih zvokov ustvarili lastni privid fascinantnega sveta, tako neposredno prisrčnega in raznolikega kot tudi neznanega.
Večer je zaključila skladateljica Bojana Šaljić Podešva z delom Kri je voda (z okusom), ki so ga poustvarili violinist Matjaž Porovne, violist Tilen Udovič in violončelistka Alja Mandič Faganel. Njena kompozicija zajema osemkanalne lo-fi zvočne posnetke vode različnih virov (reke, morje, jezera), ki si jih poslušalci pretočijo preko telefonov in sestavljajo del celote, v katero so vključeni že omenjeni trije glasbeniki, ki prispevajo tone, da se mešajo s šumi. Njihovi minimalni in pritajeni potegi po strunah se tako združujejo s posredovanimi posnetki v nekakšno dvoplastno zvočno magmo, ki nas kot organska gmota preplavi in posrka v svoj zvočni svet. V njej začutimo nekaj prvobitnega in obenem sublimnega, kot zgoščeno, a transparentno pripoved, ki nas sprošča, zaposluje in osvobaja hkrati.
Zavedamo se, da smo doživeli le delček festivala, ki je skrbno in kompleksno zasnovan v duhu tišine. Tišina ima še kako aktualno vlogo v sodobni družbi kot govorica, kot umik, kot meditacija, kot sporočilo, kot vrednota in še bi lahko naštevali. Festival TO)pot nam je vsekakor lahko v poduk, sicer pa nam je tudi v majhnem odmerku ponudil veliko snovi v razmislek in obilo estetskega užitka.







