22.10.2017

Heavy metal pod Slovenci

Film Železne stopinje Denisa Brnčiča govori o razvoju oziroma prvem desetletju metalskih (z)godb pod Slovenci. Vse to je Denis izkusil neposredno na lastni koži ter se s pomočjo režiserja Jureta Gorjanca samoiniciativno odločil, da nam zgodbo skozi/iz sebe tudi posreduje, empirično in iskreno, z vsem, kar sodi zraven.

Gregor Bauman

Železne stopinje

Nostalgija je vsekakor postala žanr zase. Po eni strani je načrtno dobičkonosna, po drugi pa emotivna kategorija s skoraj fellinijevskim »amarcord« učinkom. V to drugo spada film Železne stopinje Denisa Brnčiča, ki govori o razvoju oziroma prvem desetletju metalskih (z)godb pod Slovenci. Govor je seveda o (pretežno) osemdesetih, ko je v drugem planu – mimo punka, popa in lojtrice domačih – v Novih Jaršah in proti Fužinam vzniknila metalska scena, ki je hitro okužila del mladine in nekaj izkušenih mačkov. Vse to je Denis izkusil neposredno na lastni koži ter se s pomočjo režiserja Jureta Gorjanca samoiniciativno odločil, da nam zgodbo skozi/iz sebe tudi posreduje, empirično in iskreno, z vsem, kar sodi zraven. Tako je film treba gledati tudi kot prgišče povezanih spominov v enotno zgodbo, ki se (s)plete skozi osemdeseta, ko je določen del subkulture poslušal Pomarančo, Lene kosti, Brezno zla, Sneguljčico, Sarcasm ...   

Dokumentarni film Železne stopinje podaja dragocen vpogled v razvoj težkometalske scene v Sloveniji. Marsikaj je zagotovo izpuščeno, a so ohranjeni vsi pomembnejši označevalci, ki so »stisnjeni« v slabi dve uri filma, pretežno v formi govorečih glav.

Pred leti je v Guardianu izšel članek, da se dokumentarne filme na temo heavy metala pregovorno jemlje bolj z rezervo, in to ne glede na posvečenost in obseg metalskega plemena. Kot edini »pravi« ali sprejemljivi model se je navajal film This is Spinal Tap, vse ostalo je bilo bolj ali manj pogrešljivo ali hitro pozabljivo. Vse do leta 2005, ko sta Sam Dunn in Scott McFayden s filmom Metal: A Headbanger's Journey ponudila analitičen uvid v historiat in privlačnost žanra kot takega. Še bolj efektiven in širše prepričljiv je bil tri leta kasneje Sacha Gervasi s tragikomičnim »blockbusterjem«, prepolnim neponarejene ironije, Anvil: The Story of Anvil kot pravim posvetilom neuničljivemu človeškemu hrepenenju, prepričanju in neuklonljivosti duha. Železnimi stopinjami. Za kombinacijo obeh parametrov bi po izhodiščni obliki lahko (ob)veljal film od znoja do krvi predanega fana heavy metal glasbe Denisa Brnčiča, ki skozi pričujoči dokumentarni film v prvi osebi sestavlja prezrto zgodovino heavy metala na Slovenskem. V tem kontekstu je izbiral in (i)zbral tudi ekipo, ki ji ni bilo treba dosti pojasnjevati, o čem naj bi film govoril. In tako so zavoljo plemenske privrženosti klape spontano padale druga za drugo ter (z)gradile zgodbo, ki se je začela leta 1979 v Novih Jaršah in se od tod iz sedanjosti odpravila v prihodnost in čez mejo (Tilen Hudrap: Vicious Rumours). 

Skratka, filma so se lotili poznavalci, ki so imeli na voljo veliko znanja in vsebine, zataknilo se je le pri arhivskem gradivu. Filmi z omenjenim »amarcord« predznakom namreč po oblikovni logistiki zahtevajo pravšnjo mero podložkov, ki povedano oplemenitijo z vidnim in s tem dosežejo pravo razmerje med vidnim in izrečenim. V tem Železne stopinje malce šepajo, saj se je zaradi medijske prezrtosti, kot je v filmu večkrat poudarjeno, ohranilo zelo malo materiala. Filmska ekipa se ni mogla zanesti niti na arhive tistih, ki nastopajo v filmu, kajti niti oni očitno niso dovolj zavzeto dokumentirali svoje kariere. Gledano/videno zatorej temelji na povedanem, kjer se gledalec sooči s kronološkim vpogledom skozi antologijo heavy metala na Slovenskem, kot jo je na lastni koži doživel pripovedovalec. V ospredju nista ne teorija ne analiza, temveč čas in geografija; pa tudi (načrtna?) demitizacija nekaterih uporabnih metalskih klišejev. Tako kot pripovedovalčevo, tudi usode pionirjev heavy metala slišimo iz prve roke, pri čemer izstopa filmski angažma Mija Popovića; saj vsi vemo, kako redka (ali celo nikakršna) je njegova medijska navzočnost. In četudi se film načrtno ne ukvarja s prelomnicami, vseeno ne more mimo nekaterih odločilnih mejnikov (Pomaranča: Peklenska pomaranča, 1981; Sarcasm: Crematory, 1989) in razslojevanj znotraj scene sredi osemdesetih, s čimer se je nekoč enotno pleme tudi pri nas kmalu razbežalo po številnih podžanrih. To izvemo izbrani formi filma primerno, se pravi brez vsakršnega teoretičnega »onesnaževanja«. V tem pogledu je film za širše manevre malce prešibak, saj zahteva čustveno prisotnost, ki je seveda vezana pretežno na sledilce heavy metala. Gre torej za profiliranost, ki pa je naravna in je ne smemo vzeti za zlo. Vsakdo se v njem pač ne more najti; in ne nazadnje, saj ni narejen za vsakogar. Na tem mestu prav tako ne verjamem, da bi Železne stopinje razširile krog gledalcev oziroma gledalk, če bi izdali, da se v filmu pojavita celo Vili Resnik (neposredno) in Dominik Kozarič (posredno).

Dokumentarni film Železne stopinje podaja dragocen vpogled v razvoj težkometalske scene v Sloveniji. Marsikaj je zagotovo izpuščeno, a so ohranjeni vsi pomembnejši označevalci, ki so »stisnjeni« v slabi dve uri filma, pretežno v formi govorečih glav. Kakšne izjave (spoznanja) se skozi različne razlagalce prevečkrat ponovijo in s tem zadušijo ritem naracije, dokument pa bi zagotovo potreboval tudi več glasbenih predahov. Ker gre za film o glasbi, je čistih insertov občutno premalo. Pričakovano film vsebuje nekaj antoloških izjav, na čelu s težnjo po spremembi namembnosti mormonske cerkve v Šiški, kjer je nekoč stal Disko FV. Čisti poltergeist! V takšnem vzdušju je minila tudi premiera v CUK-u Kino Šiška, kjer je bilo moč srečati večino protagonistov in slišati »ekskluzivni« nastop loških trash metal legend Sarcasm. Ker je avtor filmu pripisal tudi izobraževalni značaj, bo po vseh obveznostih svoj »konec« našel na youtubu, kjer si ga bo lahko vsakdo, ki to želi, ogledal brezplačno.