23.09.2026
Hribarjev upor in smrt v zvočni podobi
Zavod CONA je v okviru festivala TO)pot kot uvod v festival uprizorila zvočni sprehod z radijsko igro Ivan Hribar, ljubljanski župan.

Zavod CONA je v okviru festivala TO)pot kot uvod v festival uprizorila zvočni sprehod z radijsko igro Ivan Hribar, ljubljanski župan Vinka Möderndorferja v režiji Saške Rakef. Prostorski sprehod se je zgodil v nedeljo, 20. septembra, torej še pred radijsko premiero na programu Ars. Ta zanimivi pohod po središču Ljubljane je razkril točke, kjer se je odvijala njegova življenjska nit, potem ko mu je italijanska oblast predlagala mesto župana. Dogodek je obenem obeležil 175. obletnico njegovega rojstva. Ivan Hribar je moderniziral Ljubljano in jo povzdignil na raven sodobnega svetovljanskega mesta z vizijo, da se bomo Slovenci v takšnem mestu lažje bojevali za svojo neodvisnost. Zastopal je ideje zedinjene Slovenije in je želel v svoji Ljubljani imeti vse poglavitne stavbe političnega, kulturnega in gospodarskega življenja. Ljubljano je obnovil po katastrofalnem potresu leta 1895, zato so jo imenovali kar Hribarjeva Ljubljana. Na tem sprehodu smo se zares lahko vživeli v Hribarjevo življenjsko zgodbo, zlasti zadnje obdobje, se soočili s kraji, kjer se je odvijalo njegovo pozno življenje, in sledili interpretaciji njegovih osebnih misli kot modrovanju človeka, ki se resda poslavlja, a pušča za seboj zgodovinski pečat. Sama glasba ima v zasnovi sprehoda manjšo vlogo, a je nevsiljivi ilustrator in naš spremljevalec po fizični in miselni poti Hribarja.
Sprehod se je pričel s Hribarjevimi mislimi o državi južnih Slovanov in njegovim razpredanjem o vlogi umetnosti v občinskem svetu. Pri tem je dal vrednost Aškercu, Ketteju in Gregorčiču in je bil zaslužen tudi za to, da je Aškerc dobil službo mestnega arhivarja. Med hojo proti magistratu smo poslušali Hribarjevo modrovanje, v mestni hiši pa njegov dialog z ostalimi občinskimi velmožmi. Sprehod se je nadaljeval s Hribarjevim razpredanjem misli o neoslavizmu in uporu proti Nemcem v Avstro-Ogrski. Hribar je znal videti dlje in ni imel nič proti ustanovitvi nemškega gledališča v Ljubljani; Tavčarju je na primer dejal, da bodo v njem kmalu Slovenci. Zelo se je tudi razveselil pobude, naj postane veleposlanik v Pragi. V pripoved je bil obenem zajet njegov odnos do življenjske sopotnice Marije in hčerke Zlatice, ki sta bili srčika njegovega zasebnega življenja. Hribar je obžaloval, da jima ni posvetil več časa, a sta ga razumeli in podpirali v njegovih političnih ambicijah in načrtih. Ko je zavrnil mesto župana v okupirani Ljubljani, se je iz obupa še zadnjič sprehodil ob Ljubljanici, kamor je vodila pot tudi nas. Hribar je Mariji in Zlatici zapustil pismo s pojasnilom, nato pa odšel od doma, se vrgel v reko in umrl. Obžaloval je svet po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije, objokoval smrt Tavčarja, Aškerca, Kobilce in drugih sopotnikov, sam pa si je želel živeti slovanstvo. Prepiral se je z ljubljanskim škofom Antonom Jegličem, ki se je razburjal nad novim Prešernovim spomenikom, saj ga je krasila muza brez bluze, zagovarjal pa je Cankarja ter predvsem Aškerca in Gregorčiča. Trdil je, da umetnost naredi obraz naroda dober in večen. Sprl se je s Fabianijem, saj je želel dati prednost izgradnji mestne ubožnice in ni bil presenečen ob novici, da se je Fabiani vpisal med fašiste.
Ivan Hribar je bil vizionar in Vinko Möderndorfer je v svoji radijski pripovedi poudaril predvsem njegov odnos do kulture, umetnosti in umetnikov. Pri tem je izpostavil Hribarjevo vero v umetnost kot »edino hrano narodove duše«. Sam sprehod je bil v prvi vrsti pripovedne narave in je izpostavil Hribarjevo razmišljanje v usodnem dnevu, ko je storil samomor, z ekskurzi v čas pred tem. Zgodba je postavljena v zvočni okvir, v katerem diha in ki podpira njeno težo in pomen. Kot je povedala Saška Rakef, so igro posneli na terenu in zvočnemu delu namenili vlogo razpoloženjskega elementa ter dodajanja muzikaličnosti interpretaciji s premolki, vdihi, izdihi in medmeti.
Na tem sprehodu smo se zares lahko vživeli v Hribarjevo življenjsko zgodbo, zlasti zadnje obdobje, se soočili s kraji, kjer se je odvijalo njegovo pozno življenje, in sledili interpretaciji njegovih osebnih misli kot modrovanju človeka, ki se resda poslavlja, a pušča za seboj zgodovinski pečat. Sama glasba ima v zasnovi sprehoda manjšo vlogo, a je nevsiljivi ilustrator in naš spremljevalec po fizični in miselni poti Hribarja. Vsekakor gre za sprehod, ki nam je s pomočjo Möderndorferjeve interpretacije približal podobo Hribarjeve Ljubljane skozi oči samega Hribarja. Zelo doživeto in strnjeno, kot hommage temu velikemu županu.







