26.07.2017

Impulzivna tvornost in senzibilna zadržanost

Zlatku Kaučiču se tokrat preko improvizacij in kompozicij pridružujeta legendarni britanski basist, improvizator in skladatelj Barry Guy in njegova partnerica, violinistka, improvizatorica in specialistka za baročno glasbo Maya Homburger.

Luka Zagoričnik

Without Borders...

Zlatko Kaučič, Barry Guy, Maya Homburger

Without Borders...

Fundacja Słuchaj
2017

Zlatko Kaučič v svojem ustvarjanju na različne načine tematizira vprašanje mej, migracije, evropske socialno-politične realnosti in temeljnih premis humanizma in ga s svojimi zvočnimi praksami prevaja navzven že več kot desetletje. Jedro tega njegovega pristopa je njegova osebna zgodba, zgodba mladega izseljenca, glasbenika, umetnika, njegovega življenja, seljenja in muziciranja po različnih predelih Evrope ter vrnitve domov na obmejno območje, kjer je (in še vedno) z ustvarjanjem, pedagoškim delom in organiziranjem festivala in koncertov širil ideje brezmejnosti. Meje so v njegovih krajih načeloma padle z vstopom Slovenije v EU, a so hkrati ostale in formirale so se nove. Kaučič jih je bolj eksplicitno tematiziral na izjemni solistični plošči Emigrants iz leta 2011, odtlej pa se ta vprašanja vtiskujejo tako v njegov festival Brda Contemporary Music Festival kot v Orkester brez meja (zadnja plošča na primer nosi naslov Schengen) ter trio Disorder at the Border. Migrantski koridor je v Brdih dejansko prisoten že precej dlje kot zgolj od zadnjega velikega migrantskega vala. Kaučičev angažma lahko razbiramo kot čustven, oseben, empatičen, a obenem aktivističen, čeprav relativno »skromen, ponižen doprinos«, kot skupno muziciranje, zabeleženo na novi plošči, označi njegov tokratni sošpilavec, legendarni britanski basist Barry Guy, ki se jima pridruži njegova partnerica, violinistka, improvizatorica in specialistka za baročno glasbo Maya Homburger. Skupna razmišljanja o begunski krizi in novih geopolitičnih razmerah so se tiho vtkala v serijo improvizacij in razprtih kompozicij, ki jih je trio v različnih formacijah utelesil na skupnem koncertu v Cankarjevem domu leta 2016, za naša ušesa pa jih je skrbno zabeležil Iztok Zupan, ki je v njih ujel bistvene detajle in širša prostorska odzvenevanja, robate, intenzivne silnice skupinskih improvizacij in bolj prefinjena sozvenenja kompozicij za violino, bas ter violino in bas, razširjenih z razpršenimi ritmi in pretanjenimi zveni tolkal. Objavljene so na plošči Without Borders ..., ki je izšla pri poljski založbi Fundacja Słuchaj iz Varšave (nasploh Kaučič v zadnjih letih veliko izdaja pri poljskih založbah in tam nastopa, kar ne čudi, saj je poljska scena zadnja leta eno od osrednjih prizorišč sodobnih jazzovskih godb, založb, klubov in festivalov).

In ravno v tem tiči moč pričujočih duetov in tria – v Kaučičevi sposobnosti in prožnosti, umeščeni med impulzivno tvornostjo, kot jo izpričujejo dueti z Guyem, ter senzibilnim, potrpežljivim barvanjem in punktuiranjem vnaprej komponiranih skladb.

Z njo se Kaučič še intenzivneje podaja v »namišljeno geografijo« svobodno improvizirane glasbe, po eni strani »brezmejno«, saj je zanjo značilno sodelovanje in soočanje z različnimi improvizatorji in improvizatoricami, ki pa po drugi strani vedno pripadajo določenim lokalnim, regionalnim, celo nacionalnim scenam. Barry Guy je prvoborec britanske veje, ene prvih, ki je pionirsko formirala zgodnje estetike svobodno improvizirane glasbe. V zgodnjih časih je muziciral v triu Iskra 1903 (s kitaristom Derekom Baileyjem in pozavnistom Paulom Rutherfordom) ter v zasedbah tolkalca Johna Stevensa, nadaljeval je s svojimi orkestrskimi improvizacijskimi iskanji skupaj z Barry Guy London Jazz Composers Orchestrom in New Orchestrom, bil je tudi del tria pihalca Evana Parkerja (preko njega se Kaučič v duetu in v triu s pianistom Agustijem Fernandezom intenzivneje sooča z zvenskim in tonskim drobljenjem »britanske šole«, ki pa ga presnavlja v svojstveni maniri z iskrivostjo, intenzivnimi zvočnimi iskanji in premenami). Guy je obenem klasično izobražen čelist (v zgodnjem obdobju je bil član številnih orkestrov, na primer londonske Sinfoniette), ki v svojih improvizacijah in kompozicijah preči melodičnost in harmonske okvirje z iskrivimi in intenzivnimi izstopi iz njih. To je razvodno tudi na pričujoči plošči v skrajno dinamičnih, zvensko nasičenih improvizacijah v duetu s Kaučičem v seriji štirih skladb, po Beckettu naslovljenih Footfalls. Te tvorijo en pol plošče, nervozen in sunkovit, hiter, impulziven, večkrat surov, ritmično skrajno razpršen in kompleksen, prepleten s prehodi v številnih tehnikah igranja, ki prečijo ton in ritem, a hkrati z občutkom spet vstopijo vanju skozi posamične zvene činel, z upognjenimi, drsečimi glissandi in rezkimi ritmičnimi punktuacijami. Kaučič večkrat poseže po svojih električnih citrah, glasbilu, ki ga je v zadnjih letih dodal k svojemu vedno spreminjajočemu se tolkalsko-bobnarskemu kompletu in ki ga vodi v vmesje zvena in perkusivnosti ter v polje surovega, ojačanega elektronskega kovinskega zvoka, v katerem tli svojstveno pregneten odmev ljudskosti.

Guy v spremnem besedilu to serijo improvizacij okarakterizira kot »notranje pretrese beguncev, ki jih doživljajo v svojem iskanju svobode«, a obenem doda, da je ta interpretacija zgolj ena od možnih, saj pravi, da ne gre za »zvočne slike«, torej zvočno preslikavo neke čustvenosti. Skozi improvizacije prej vejejo intenzivne silnice, v katere so te misli vpete, ne da bi se vanje naselile, tja jih zanaša le odmev konteksta. Obenem s svojo zvočnostjo ne posegajo po ustaljenih zvočnih in glasbenih izrazih za različna čustvovanja, ki prej morda nehote zvenijo iz kompozicij na plošči, pa čeprav so bile te napisane iz drugih vzgibov. A tole je že moj osebni razmislek ob plošči, ko v improvizaciji prepoznam potencial, da se vanjo vpenjajo odmevi širše družbene situacije, tenzije, neznosnosti šuma na meji jasne artikulacije in vpenjanja v pomenskost. Vsekakor omenjeni Guyev umetniški credo podčrta zaključna izvedba skladbe Art pokojnega ameriškega pihalca Steva Lacyja (z njim, s pevko Ireno Aebi, ki jo poje v izvirniku, in z basistom Jean-Jacquesom Avenelom je Kaučič sodeloval v preteklosti), nastale po poemi Hermana Melvilla. Trio lepo ujame njen elegični, melodični značaj, ki ga tokrat v toplem zvenu nosi violina kot emotiven splet jazza in klasične glasbe, Guy in Kaučič pa ga nežno ritmično lomita. Poema, ki jo trio izpusti na plano, pooseblja vero v moč umetnosti po sanjanju (in snovanju) drugačnih svetov. Nenazadnje je Melville avtor izreka »umetnost je upodobljeno čustvo«, s čimer se lepo ponazori dvojnost v pričujoči glasbi.

Kaučič je v preteklosti že sodeloval z godalci, denimo z violinistom Alexandrom Balanescujem, čelistom Tristanom Honsingerjem, godalnim kvartetom Al Capone Štrajh Trio, godalnim orkestrom Rara Roža in drugimi,  še bolj pa je zagrizel v razne forme, ki so izrastle iz dediščine klasične glasbe, v svojih sodelovanjih z Ljubljanskimi madrigalisti pa opernim pevcem Robertom Vrčonom, Mešanim zborom RTV Slovenija itd. Ta soočanja so bila velikokrat gonilo intenzivnosti in kreativnega iskrenja v vmesnih prostorih improvizacije ter bolj komponiranih, aranžiranih del, razpetih med svobodno improvizacijo, jazz in free jazz ter komorno glasbo, zborovsko glasbo na sledi ljudske pesmi ali poezije ter odmevi opere. Tudi na pričujoči izdaji je delno prisoten ta duh, vendar se intenzivneje vpenja v skupni zven, ki temelji na subtilnem vraščanju v tkivo kompozicij. V njih pride do izraza Kaučičev drugi pol, njegova kreativna empatija, ki se zna zliti v raznotere skrajno osebne zvočne izraze, kot jih na primer na navzkrižjih improvizacij, sodobne klasične glasbe in stare (baročne) glasbe nosijo kompozicije Guya in Homburgerjeve. Kaučič je v dveh duetih, v skladbi Celebration z Mayo Homburger (izšla je na albumu Ceremony pri znani založbi ECM v izvedbi za osem nasnetih violin) in v skladbi Peace Piece z Guyem, postavljen v dialoško, kontrapunktično relacijo napram komponiranemu delu, melodičnim in atonalnim, teksturnim in barvitim konturam violine in kontrabasa, ki jih Kaučič imenitno zapolni z mehkim ritmičnim drobljenem in zvensko prefinjenostjo. Posebej izstopa skladba Celebration, ki pa s svojima »zeitgenossiche« zvenu in motiviki morda deluje nekam preveč zategnjeno in formalno. Kot trio se lotijo sedmih krajših kompozicij z naslovom The Seeker and The Search (skladba Shadow Fragment je z intenzivnim in nervozno trzajočim zvenom strun postavljena kot uvod v ploščo in tudi v improvizacije Guyega in Kaučičevega dvoigranja), izvorno pa spadajo v cikel duetov za violino in kontrabas z naslovom Tales of Enchantment, kjer sodelujejo tudi tolkala. Trio tu pokaže vse svoj potencial, čeprav je Kavčič deloma v podrejeni vlogi, ki pa jo odigra odlično in da z njo skladbi poseben pečat in karakter. 

In ravno v tem tiči moč pričujočih duetov in tria – v Kaučičevi sposobnosti in prožnosti, umeščeni med impulzivno tvornostjo, kot jo izpričujejo dueti z Guyem, ter senzibilnim, potrpežljivim barvanjem in punktuiranjem vnaprej komponiranih skladb. Kaučič se v teh dveh modusih vpenja v nove (z)godbe in jih kot glasbenik z lastno zvočno govorico temeljno zaznamuje, hkrati pa se mu posreči vanje vnesti svoje lastne zgodbe, ritme in angažmaje, ki so bistveni del njegove ustvarjalne poti.