Kantavtorske kvante: Otijev Samospev

Otmar Taber je kantavtor, skladatelj in kitarist. Po šestih letih nižje glasbene šole, kjer se je učil harfe, je izobraževanje nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer je študiral jazz kitaro. Po končanem šolanju na konservatoriju je študij kompozicije nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v okviru programa Erasmus pa se je eno leto izobraževal še na Akademiji Franza Liszta v Budimpešti. Njegova mini opera Umetna ljubezen je bila izvedena v SNG Opera in balet Ljubljana.

Oti je njegov kantavtorski projekt, v katerem svojo glasbo opredeljuje kot »maksimalistično zabavno glasbo« in jo umešča v indie rock. Poleg samostojnega ustvarjanja sodeluje tudi z Leyre in njeno zasedbo Leyre and the Moonrooms.

Novembra je v samozaložbi izšel EP Samospev, ki predstavlja doslej najcelovitejši izraz Otijeve avtorske vizije. Štirisledna izdaja prinaša skladbe Orfej, Njen odblesk, Vampir in ILY variacije. V soboto, 14. novembra, bo Oti EP predstavil v Gala hali, kjer bo nastopil v triu z Lukom Dobnikarjem na basu in Alešem Kozeljem na bobnih. Večer bo dopolnil še slatkor, samostojni projekt bobnarja in pevca Zlatka Djogića, člana zasedb Prismojeni profesorji bluesa, AUTO in Dear Annie. Kot posebna gostja se mu bo pridružila tudi Leyre. Po koncertu bo za glasbeni after poskrbel Fejzo DJ.

Od izida vašega prvega singla Barve so minila štiri leta. Ob predstavitvi Samospeva ste zapisali, da je ta precej oddaljen od vaših glasbenih začetkov. Kako bi primerjali ti dve izdaji in kaj se je v tem času najbolj spremenilo v vašem glasbenem izrazu?

V tistem času (2021/2022) sem bil osredotočen na študij kompozicije. Nenadoma se je zaradi epidemije vse ustavilo. Skladbe, ki sem jih komponiral, so ostajale neizvedene, hkrati pa sem ponovno začel poslušati več rock glasbe.

Začel sem obiskovati več rock koncertov in nato dobil idejo, da bi lahko tudi sam naredil nekaj v tem smislu. Tako je nastal singel Barve in z njim alter ego Oti. Še vedno sem hvaležen prijatelju Filipu Jembrihu in vsem sodelujočim, da smo lahko posneli takšen videospot.

Nato sem se znova posvetil kompoziciji. Napisal sem kar nekaj skladb in se usmeril v kariero skladatelja. Sprejeli so me in od fakultete sem prejel najvišjo štipendijo za nadaljnji študij na Trinity Laban. Žal se kljub štipendiji in lastnim težko privarčevanim sredstvom finančno ni izšlo.

Poleg vsega tega so se mi v tem času vztrajno nabirale nove ideje za projekt Oti. Čakal sem na trenutek, ko jih bom lahko udejanjil, a ta zaradi študija in dela ob študiju žal nikoli ni prišel. Ob vsem tem sem pomislil, da imam na voljo še ta projekt in da v njem morda lahko udejanjim svoje glasbene ideje.

Tu je tudi največja sprememba. Če so bile Barve le sprostitev in hec v času epidemije, sem v Samospevu ta medij izbral kot primarno sredstvo svojega glasbenega izražanja.

V Samospevu sem poskušal svoje kompozicijske ideje in zanimanja udejanjiti skozi zabavno glasbo. Forme skladb izhajajo iz klasicizma, harmonije so ponekod atonalne, predvsem pa sem želel doseči glasbeni narativ, torej zgodbo, ki jo pripoveduje glasba sama, brez pomoči besedila. Na primer, izogibam se ponavljanju značilnih štirih akordov v popularni glasbi in poskušam ustvariti tok harmonije, kontrapunkta in ritma na način, ki je še vedno neopazen in nemoteč.

EP ste poimenovali Samospev. Kaj vas je spodbudilo k izbiri tega naslova in ali se navezuje na samospev kot glasbeno obliko? Kakšen pomen ima za vas v kontekstu avtorske glasbe vašega alter ega Oti?

Pravilno ste ugotovili, naslov EP-ja se nanaša na glasbeno obliko. Današnjo pesemsko obliko v popularni glasbi sem želel čim bolj približati samospevu kot glasbeni obliki oziroma ti dve stvari združiti.

Po mojem mnenju sta si obliki tako ali tako sorodni skozi več generacij, a se je sodobna pop skladba žal precej poenostavila v primerjavi z zimzelenimi pesmimi Mojmirja Šepeta, jazz standardi Colea Porterja ali Georgea Gershwina. Če gremo še malo nazaj, pridemo do Schuberta. Osebno so mi najbližji samospevi Huga Wolfa.

Na skladbe na EP-ju gledam kot na samospeve v moderni preobleki. Na skladbe na EP-ju gledam kot na samospeve v moderni preobleki.

Pri ustvarjanju EP-ja ste odigrali številne instrumente, pri snemanju pa so sodelovali tudi drugi glasbeniki. Kako ste studijsko zvočno podobo prenesli na oder in kakšno vlogo ima pri tem vaša spremljevalna ekipa?

Rad bi opozoril, da v živo zvočna podoba ne bo enaka studijski podobi. Ponekod bo prisotna tudi improvizacija.

Na odru bodo skladbe predstavljene v nekoliko bolj intimnih aranžmajih. Izogibam se uporabi matrice. Nekatere aranžmaje za godalni kvartet sem prepisal za klaviaturo, ki jo bo igral bobnar Aleš Kozelj, kadar ne igra bobnov. Skladbe so na koncu še vedno samo pesmi, ki jih lahko odigram tudi v solistični izvedbi, zato sem fleksibilen.

Kje vas lahko poslušalci po predstavitvi EP-ja še ujamejo v živo?

Vse bi rad toplo povabil v Galo halo 14. novembra, ker bo res super večer!

Sicer pa bom 27. novembra igral v Trainstation Subart v Kranju. Dogovarjam se še za druge koncerte, več o tem pa v prihodnosti!