29.10.2017

Kantfest bo še lepši, še bolj seksi, še glasnejši in še bolj diverzantski!

Pred prihajajočo jubilejno, 15. izvedbo festivala Kantfest 2017, ki bo ta vikend potekal v Rušah in Mariboru, smo se pogovorili s Petrom Andrejem, ki je motor te prireditve in seveda tudi sam kantavtor.

Viktor Škedelj Renčelj

Peter Andrej
Foto: Arhiv Kantfesta

Pred prihajajočo jubilejno, 15. izvedbo festivala Kantfest 2017, ki bo ta vikend potekal v Rušah in Mariboru, smo se pogovorili s Petrom Andrejem, ki je motor te prireditve in seveda tudi sam kantavtor. Festival se je v vseh teh letih razvil v častitljivo platformo kantavtorskega predstavljanja, ki je bila za marsikaterega uveljavljajočega se barda pomembna odskočna deska v prepoznavnost, na primer za Boštjana Narata, Tadeja Vesenjaka, Marka Groblerja ... 

Kako se je začelo? Od kod ideja, kako se je realizirala in se z leti spreminjala, tako vsebinsko kot organizacijsko?

Kot sem že enkrat nekje rekel: »Vse pravljice se začnejo z nekoč … in vse v njih je res.« Torej: bilo je nekoč, pred … leti. Bili so kantavtorji, odlični, a brez svojega festivala. Razdrobljeni so se utapljali v poplavi estradne muzike! In malo so furali safer, bi rekel N'toko. Potem pa ti pride poletje, Petkovškovo nabrežje. Leto 2000. In Ksenija Jus, ki si za malo denarja in z organizatorsko spretnostjo ob baru Čarli ob Ljubljanici izmisli Kanta-fest, na katerem so se v prestolnici od prvega avgustovskega ponedeljka do petka izmenjavali različni glasbeni ustvarjalci (med njimi Andraž Polič, Peter Andrej, Dušan Hedl itd.). In smo modrovali, kako bi bilo fajn, če bi ... Nekaj časa je ostalo pri željah, potem pa sem leta 2003 začel delati v Cezamu Ruše in uspel takratnega šefa Miho Kranjčevića navdušiti, da bi to lahko bila naša zgodba. Malo sem spremenil Kanta-fest – v Kantfest, si izmislil parodijo na nagrade v obliki kante in nahecal Adija Smolarja, Janija Kovačiča, Bojana Sedmaka, Roka Juriča, kasneje pa še Draga Mlinarca, Xenio ..., da bi naredili žirijo, ki daje izboru festivala težo. Saj jih ni bilo treba kaj dosti hecat, so vsi od iste muze doma! Kasneje se je žirija seveda malo spreminjala in so prihajali novi: Jure Potokar, Urška Čop Šmajgert, Gregor Bauman, Katarina Juvančič, Teja Klobčar ... Poti festivala pa so se tudi začele napletati in začeli smo vedno več hoditi naokoli. Ne glede na naše vagabundanje pa je treba priznati, da sta hrbtenica (že naštetih imen) in trden organizacijski sistem, ki so ga s sofinanciranjem podrli Ministrstvo za kulturo, zavod Cezam, razne civilne iniciative, Klub KU KU, Klub Nomadi in drugi, omogočila, da je festival rastel. In z njim mi. Naučili smo se prijavljati projekte, poiskati partnerje, ki so znali vrniti sodelovanje, najti vsaj minimum sponzorjev, podpornikov, da je festival šel naprej. Drugam. Eden takih najzvestejših podpornikov je g. Boris Žunko, ki vsa leta prispeva razvpite nagrade festivala, kante. Z njimi še vedno žanjemo nasmehe, in kaj je lepšega! On je bil tudi tisti, ki je Kantfest proglasil za edini, citiram, »izvozni artikel Ruš«. S tem nam je nakopal veliko navdušenja in fovšije na lokalnem nivoju, ki pa ju na globalnem ni toliko čutiti. Teh petnajst let je v bistvu minilo kot kafra in zdaj smo tu, na prelomnici. Kar je bilo, je bilo. Ne bo več. Ministrstvo, lokalna skupnost in Cezam festival vse manj sofinancirajo. Prišli smo na prelomnico. Tudi konceptualno.

Kako ste organizatorji festivala zamejili svoje polje? To je, kdo je za vas kantavtor?

S tem začetnim, rahlo ciničnim sloganom: »Avtor, na kant ali v kanto?«, s katerim je Kantfest štartal s glasbene scene, je že precej povedano. Mislim, da se v avtorja, ki se dojema kot tak, v temelju položi huda dvojnost, zaradi katere je potem vseskozi v precepu. Ali kot avtor delaš stvari, ki grejo, ali pa delaš stvari za inat, kot rečejo bratranci Srbi – iz upora, navkljub? Nekaj stvari bi lahko povedal. Ali naj to naredim, kot mi leži na duši in kot zares mislim, ali pa naj to naredim tako, da bo bogu inu publiki všečno; ali pa še bolj sofisticirano: da bo kritiki všeč? Če že moraš izdati katero od načel, sebe ne smeš izdat! Pa če prideš na kant. Samo malo jih ima jajca ali jajčnike to počet, malo.

V razpisu, ki ga festival objavi enkrat na leto, smo izenačili avtorske pristope, napisali smo: »dela izvedena s klasičnimi kantavtorskimi postopki, kakor tudi drugi glasbeni pristopi (računalnik, posneta glasbena podlaga), ki jih izvedete solo ali največ v dvoje«. Pustili smo odprto, pomembna je zgodba. Polje je široko.

Kantfest je spotoma postal mednarodni festival, in sicer na dva načina: nanj ste začeli sprejemati tudi prijavljence iz tujine, poleg tega pa so v Beogradu zagnali tako rekoč franšizni festival. Nam lahko poveš kaj več o teh festivalih, koga izpostaviš itd.?

Kantfest je od leta 2010, ko se je predstavil na 1st EU songwiters workshopu v Innsbrucku, do leta 2014, ko smo z različnimi kantavtorji iz vse Evropske unije delovali pod streho projekta Playing for Integration in v The Songwriting Collective, prepotoval vso EU in zraven popeljal naše odlične kantavtorice in kantavtorje: na Irsko, Dansko, Poljsko, v Nemčijo, Romunijo, Avstrijo, in sicer Katarino Juvančič in Dejana Lapanjo, Vasjo Eignerjana, Marka Groblerja, Andreja Tomšiča, Bojana Sedmaka, Petra Andreja idr. Vmes je teklo sodelovanje s Sarajevom, Mostarjem, Reko, Beogradom, kjer se je v devetletnem sodelovanju predstavila še druga plejada kantavtorjev: Adi Smolar, Jani Kovačič, Boštjan Narat, Toxsick, Dani Bedrač in drugi. Vmes smo se preko projekta Združene države poezije odločilno povezali še s pesniki: Admiralom Mahićem, Dinom Porovićem, Goranom Simićem, Tamaro Čapelj itd., s svojimi naravnimi zavezniki. To se mi zdi najboljši odgovor na večno vprašanje, kako razumeti drug drugega, ne da bi se izgubili v prevodu.

Gotovo je vaš festival vplival na vznik še nekaterih drugih kasnejših kantavtorskih festivalov, kot so KantOut Tolmin, MAK, S.O.S. Maribor – Sounds of Streets itd. Kakšen odnos imaš do tega, kako pogost gost (v vlogi obiskovalca) si na njih?

Mogoče je koga navdahnil, čeprav: če te tišči ... Mislim, da je fante drugih festivalov tiščalo in bi slejkoprej naredili, kar so. Na KantOut Tolmin in  S.O.S. Maribor sem nastopal.

Zakaj je sploh potrebno imeti toliko kantavtorskih festivalov v Sloveniji (zanimivo, ne da bi bil kak v največjem mestu!) in ali je kantavtorstvo v Sloveniji v čem posebno v primerjavi z razmerami drugod? 

Je fajn, da so, da bomo čim več nastopali. Tako kot je fajn, da je več dobrih kantavtoric in kantavtorjev, da ni samo eden. Je pa res, da bi eden sam imel ogromno dela in bi živel v bogatiji. Tudi festival, haha.

Kakšno je po tvojem mnenju trenutno stanje na tej sceni?

Nismo nobena specifika, razen dvojine. V regiji Balkana je ogromno kantavtorjev, in na Danskem, in že samo v Berlinu, in vsi so tako frdamano dobri, da si moraš nujno iti tja ego ranit do obisti. In potem prideš nazaj v solzno dolino in ukaš in juckaš, da se Triglav trese, hehehe. Ampak šalo na tnalo: še premalo sodelujemo. Premalo organizirano se upiramo za svoje vrednote.

Kako bo izgledal Kantfest naslednjih petnajst let?

Še lepše, še bolj seksi, še glasnejše, še bolj diverzantsko!

Kako mediji sledijo tej sceni? 

Neverjetni so, mi pomignemo s prstom in dinozaver skoči. In to se lahko zgodi samo iz pristne ljubezni. Težko bi si želel kaj lepšega.

Vsi seveda poznamo Pengova, Kovačiča, Breclja, Kreslina, Svetlano Makarovič, Ježka itd. A nam lahko zaupaš nekaj imen, ki jih širša publika ne pozna, a bi jih po tvojem mnenju morala?

Bojana Sedmaka, Toxsicka, Katarino Juvančič, Andraža Poliča, Vikija Babo – Bruslija, Marka Groblerja, Tadeja Vesenjaka, Gorazda Lampeta, Tomija Lorberja, Aphro Teslo, Moonshine Alko-ta, Mojco Prejac, in ne bodimo šalobarde: Davorja Matoševića, Saro Renar, Edina Džambića – Dječka iz vode ...

Tudi sam si zelo cenjen in priznan kantavtor. Lahko našim bralcem opišeš svojo glasbeno pot?

Uf, od fuzbalista do solista, hehe. Kitarski samouk, ki ga je poezija prisilila, da stopi pred druge in se oboroži s kitaro. Prvinski skok v brezno muzike so mi dobesedno (skok naglavačke) ponudili sovrstniki zloglasnega legendarnega benda Lauženki iz nahkstla. Oni so diplomirali, jaz pa delal plošče in dva krasna otroka. Ponosen sem na besede, ki so mi jih na zavihek mojih plošč napisali mojstri: Bojan Adamič na Pohorske poti, Milan Dekleva na Povabilo na čaj, Jure Potokar na Libero, Boris A. Novak na Glasbeni špetir Rege ali žabje frke, poetesa Erika Vouk na Valovanje … in še je tega.

Kaj lahko od tebe v avtorskem smislu pričakujemo v prihodnje?

Pravkar se zgoščeno dogaja in bliža izid pesniške zbirke Skoz zvočni zid, mjuzikal Mali princ s Cvetko Bevc in album uglasbene poezije Erike Vouk Zatópató. Uf, tesno bo.

 
Drago Mlinarec
Jani Kovačič
Drago Mislej Mef
Sandra Erpe
Nika Perunović
Davor Matošević
Adi Smolar in brata Hostnik
Brata Hostnik (Drajnarjuva vampa) in Jani Kovačič
Olivera
Edin Džambić- Dečak iz vode
Kantu ti kantam