25.11.2019

Kositrni dvojec s krmarjem

Plovemo je melanholična plovba Tretjega kanuja med letnimi časi (nad)človeške narave. Na tem albumu gostujoči potniki krmarijo skupaj s kanuistoma, ki ploveta najbolje, kadar zaveslata skupaj.

Jaša Lorenčič

Plovemo

Tretji kanu

Plovemo

samozaložba
2019

Splavitev simbioze. Tako smo zapisali pred dvema letoma, ko sta Anja Pavlin in Jan Medle gor po Krki iz Novega mesta poslala Tretji kanu. Takoj se je izkazalo, da je v simbiotičnem, zasanjanem in kreativnem kanuju (prosto po novi, prirejeni dolenjski legendi) prostora več kot le za uigrani dvojec – in kar trojico producentov ter prvoligaške goste. Tretji kanu je (ne)hote zazvenel kot skupina. Kar tudi je. In to ne samo zaradi spremljevalne trojice iz skupine El Kachon niti zato, ker na drugem albumu Plovemo že takoj in še bolj skupinsko nagovori v množini: »Stopi brat na naš oblak / mi plovemo.« Plovemo je melanholična plovba med letnimi časi (nad)človeške narave, kjer gostujoči potniki krmarijo skupaj s kanuistoma, ki ploveta najbolje, kadar zaveslata skupaj.  Plovemo prinaša Tretjemu kanuju še več širine, globine, višine in daljine, in to zlasti za koncerte, kjer se lahko ne le dvojec, temveč celotna zasedba izpopolnjuje ter izkoristi vse dimenzije kreativnih voda.  

Tretji kanu je zdaj kositrni dvojec s krmarjem. Ujel je še pravi tajming, saj sta dve leti po izidu albuma najbrž ravno dovolj, da se kar tri popevke tedna na Valu 202 uležejo, vendar ne tudi pozabijo. Nadgradnje osnovne želje Medleta, da bi imel pošten akustični indie pop rock bend, v katerem bi Pavlinova pela le spremljevalne vokale, ni težko pozabiti, ker ima svojstven, prepoznaven in zdaj že zelo zvest zvok. Že res, da objema zveste osnove produkcije, ampak Plovemo ves čas tudi ve, kako zaviti po svoje, da Tretji kanu ni in ne more biti mainstream, komercialna viža. 

Naslovna in uvodna pesem Plovemo je morda najsvetlejši komad na že tako večinoma svetli plošči. Ne terja ničesar, kar takoj potrdi: »Ne sprašuj, ne omahuj, / mi plovemo, mi plovemo, / nič več sam, v zavetju sanj, / mi plovemo, plovemo«. Predvsem pa še bolj kodrastih las, sproščenih kitarskih akordov in popotniške harmonike ter z ravno prav preveč reverba nakaže še bolj zasanjano, domišljijsko verzija Tretjega kanuja; nemara tudi zavoljo violin Ane Novak

Če je bil prvenec V vesolje (2017) pastelna fotografija, ki nas je spomnila, zakaj smo nekoč tako radi kupovali in listali cedeje, je Plovemo post retro povabilo, »stopi brat, pod istim soncem plovemo«, in odkritosrčna predanost z »dam ti srce, dam ti vse, / dam ti telo, vzemi moj dom«. Zvok je temu primerno poln in barvit, tako da se lahko celoti sledi tudi iz prizme posameznega inštrumenta, začenši z basom, na katerem prede Dejan Gerbec Radaković – Sondža. Plovemo je vabljiva in polifonična skladba, ki že na začetku razkrije skoraj preveč. 

Ampak izkaže se, da je uvodna skladba le intenzivno vabilo za nadaljnje potovanje. Ne nujno zgolj naprej, saj Nekaj je ponudi reminiscenco, spomin, reprizo trojice popevk, s katerimi je Tretji kanu (p)ostal favorit nacionalnih radijskih postaj. Ko je Anja Pavlin tako vseprisotna, bodisi v prvem planu bodisi v spremljevalnih vokalih, ima Tretji kanu hite, v katerih se prostora zaveda še bolj kot časa. »Naša glasba ima vseeno težo in zato je morda komercialke še niso zagrabile,« je ocenjevala Pavlinova ob izidu albuma Plovemo za Delovo prilogo Vikend. Kaj to pove o glasbi dvojca, naj si vsak misli svoje, je tehtno dodala. Nekaj je ni tako oddaljen od propulzivnih tujih pop hitov, kar vnašajo bogate izkušnje sodelujočih: Janija Haceta (kitare, bas), Mihe Renčelja, Davorja Klariča (klaviature), Igorja Ilića (glasba, klaviature, producent) ter Stephana Emiga (bobni). Morda je včasih manj lahko več, vendar Nekaj je kot singlica dobro stoji sama zase, ne da bi klonila pred puhlostjo časa. Niti slučajno.

Da Tretji kanu ponuja tudi pogumnejše, bolj progresivne aranžmaje, se potrdi v skladbi Atom, kjer prvič več prostora pripade Medletu, kar morda nima bistvenega ali prepričljivega učinka v verzu, a zato toliko bolj pokaže, da je bistvo albuma vokalno sodelovanje, saj ko se pridruži Anja Pavlin, postane dvojec v bendovskem zvoku najmočnejši del, elektro-akustika pa napredek, zaradi česar se Atom na svojevrsten način celo poklanja lokalnemu izročilu kakega Društva mrtvih pesnikov

Da je Plovemo še bolj samozavesten od prvenca, pokaže Dežnik narobe. Skriti biser albuma, ki morda ne bo večno tako skrit (zaenkrat še ni bil kandidat za popevko tedna in po štirih singlih iz deseterice skladb ne kaže, da bo). Vokal Pavlinove se kot med po žlici pretaka na očitno deževni dan. »Včeraj sem razbila sonce / in stopila na obzidje / mojih in tvojih sanjarjenj / obrnila sem dežnik narobe da bi vanj lovila bisere z dreves na poti brez poti«. Izbira akordnega padanja in zlasti zvoka sklepnih klaviatur se kakor poklanja skupini The Beatles in Strawberry Fields Forever.

Podobno, le še izraziteje Kositri skoraj obvezno delujejo kot sodobna postklasika, poklon starim časom, pri čemer se znova pokaže, kako lahko dvojcu vseeno koristi, če v pesem spusti zunanje izvajalce. Kitara Boruta Peršeta je še bolj tankočutna, Sekulović je na bas kitari zvesti razlagalec motiva, medtem ko se Emig izkaže v vlogi preprostega razlagalca ustvarjalnega ritma. In nad vsem je Klarič, čigar klaviature se podajo h godalnim aranžmajem Emanuele Montanič. Kositri, ki zaradi Pavlinove tankočutno vodijo pod površje in »daleč od aprilskih šal«, imajo zatorej vse, morda celo preveč, ko ptice tako oddaljeno potujejo daleč stran. 

Morda se zato le zdi toliko bolj varno zavetje, ko Umakni se kot singlica znova poudari osnovni dvojec in se produkcija Petra Penka spet zateče k stilsko prepoznavnemu zvoku. Zato je Plovemo na tej točki album, ki očitno plove med različnimi zavetji, vendar begajoče sledi sporočilu »umakni se od tu«, kar poudarijo Čuvaji rek, kjer vokalno linijo znova in zelo uspešno prevzame Medle. »Več ne zebe nas na tleh« je preprost, sporočilen, bazičen refren, s katerim se pokaže, zakaj (in kako) avtor obenem žaga tudi v punk bendu 4-je

Nemogoče je zatorej oceniti, kdaj je Tretji kanu (naj)bolj, no, Tretji kanu: ko se Pavlinova pridruži Medletu ali obratno? Je pa dejstvo, da prav takrat, ko zapojeta skupaj, kanu plove najbolje. Pesem Čuvaji rek je tako še en nesluteni adut albuma, kjer si v njegovi drugi polovici vodilna avtorja podajata veslo, zaradi česar ima tudi skladba Tu je zima alternativni potencial. Predvsem zato, ker ritem sekcija spremljevalcev El Kachon prepušča prostor besedilom, ki jih tako klasično poudarijo igrive kitare. Take pop (brit) rockerske. 

Ker je Tretji kanu nastal kot akustični dvojec, je Na tem mestu vrnitev k osnovam in očiten začetek konca plovbe. Cilj je vse bližje z verzi »ko so mislili, da spim, / sem se spremenila v orla, / ko so mislili, da mirujem, sem letela, / na tem mestu so zdaj vodnjaki, cvetoče rože, / kjer so poprej prebivali samotarji, ki niso našli luči.« Orglice Andreja Barbiča – Krta le še bolj razgibajo skladbo, Na tem mestu pa s tem postane tista skladba, kjer velja skozi melodijo slediti besedilu, saj z branjem šele zares dojamemo, kaj je tisto, kaj bo zraslo. Mižeči štirje letni časi. Šele zvesto sledenje verzom razloži sklepno sporočilo Ko te počešem, ki ga izrazito svetlo skleneta Pavlinova in Medle ter se, kar je kompliment, nehote znova poklonita največjim (tudi do Dear Prudence ni tako daleč). 

Pred dvema letoma smo po prvencu zapisali, da bi bilo dobro, če bi Tretji kanu izdal več kot dva albuma. Takrat predvsem zato, ker bi bilo škoda, če bi bil to le še en »projekt«. Zdaj pa druga plošča pušča dovolj odprtega prostora za nadaljevanje zgodbe, ki je prerasla osnovno idejo in projekt, in to ne glede na to, da drugače kot projektno danes na sceni praktično ne gre, kar vesta tako Jan Medle kot Anja Pavlin, ki je bila letos še bolj zasanjana v Nikrmani zasedbe Indigo. Plovemo prinaša Tretjemu kanuju še več širine, globine, višine in daljine, in to zlasti za koncerte, kjer se lahko ne le dvojec, temveč celotna zasedba izpopolnjuje ter izkoristi vse dimenzije kreativnih voda. Nekaj je in Kositri sta skladbi, ki pokažeta, kaj prinašajo prvoligaški gostje, ampak album Plovemo je vseeno najmočnejši takrat, ko Tretji kanu zapoje v dvoje.