Lepa belina, da se cedijo sline

Združene moči Hedere Vento in Milana Kamnika so spod Uršlje prinesle eno najbolj zanimivih literarno-glasbenih del v zadnjem času. Prežihov duh se med ljudmi še sprehaja; te dni najbrž ne več s tako močjo, kot se je še med našo generacijo, a njegova literatura ostaja aktualna, žmohtna in zanimiva za generacije, ki prihajajo. Svet namreč ni nič manj trd, zgolj nianse so drugačne. Projekt Otroci izpod Uršlje je pomembno poglavje v zgodovini domačega samospevstva, sploh v letu, ko je pred nami ali za nami kar nekaj častitljivih jubilejev domačih pisateljskih in pesniških imen. Ni odveč pripisati, da se v zadnjih letih samospevska malha lepo polni s takimi in drugačnimi ploščami ter knjižicami mlajše in srednje generacije, ki za seboj ne pometa vsega od prej, pač pa s spoštovanjem izročila raziskuje svoj lastni umetniški izraz, ki ne ostaja vselej ob robu dogajanj.

Tudi glasba Milana Kamnika prihaja iz tega sveta. To je glasba, s katero je že dolga desetletja med najvidnejšimi povezovalci besede in glasbe pri nas. Nase je opozarjal na festivalih in s ploščami, med drugim v duu Kora in nato kot samohodec in samospevec, vedno s čutenjem koroške pokrajine in ljudi, ki morajo stati in obstati. Za pričujoči »Vorančev« album je prispeval tri svoje starejše pesmi: Slovenec sem, Šleka pac in Levi devžej, ki jih v izvirnikih najdete na albumih Je še kdo srečnejši kje?, Prežih in jaz in Ibržnik. Posebej za Otroke izpod Uršlje pa je napisal pesem Greh na Odoru. Člani Hedera Vento so napisali sedem preostalih pesmi. Mojca Kamnik iz zasedbe Hedera Vento je povedala, da je bil pričujoči album sprva zasnovan kot neposredna uglasbitev Prežihovih zgodb o ljudeh izpod Uršlje, nato pa so začeli prebirati njegova klasična dela, med drugim Solzice in Boj na Požiralniku in se zanimati za otroške glasove, za usode in življenja otrok iz Prežihovih del. Tako so začele nastajati avtorske pesmi po motivih iz Prežihovih zgodb. 

Ohraniti so želeli minimalistični tip pisanja in so pesmi povezali z veznim tekstom Toneta Partljiča, ki naj bi deloval kot Prežihov glas. Partljič je bil zadnja leta globoko v Prežihu, izšla je že njegova prva tozadevna knjiga, Voranc, ki se začne s Prežihovim pogrebom in sega v čas po prvi svetovni vojni. Minimalistični pristop, ki se naslanja na izročilo t. i. »acid folka« in ljudske pesmi, temelji na večglasju, brenkalih in violini. V Krikih samorastnikov slišimo tudi tolkala in klaviature. Baladno vzdušje, podprto z nekaterimi kontekstualnimi zvočnimi učinki (šumenje, zvonjenje), je glede na tematiko osrednje vzdušje albuma (Mati, solzice, Zadno bart, Kriki samorastnikov), vendar so bluesovsko izročilo in nekatere hitrejše folkovske pesmi, četudi s trpko tematiko, prav tako esencialne (Šleka pac, Štako trpl'e'je …) za razumevanje zasnove albuma. V Hederi kljub elegičnosti slehernika ostajajo duhoviti in kljub koroški jezikovni naravnanosti razumljivi za povprečnega poslušalca. Septembra 2025 so na avdiovizualnem nastopu med poslušalce razdelili tudi knjižice z besedili. V intervjuju za Večer je Mojca Kamnik povedala, da marsikdo težje razume koroško narečje, zato so natisnili knjižice, dediščina Prežiha in koroške preteklosti nasploh pa ostaja pomembna tudi za mlajše generacije, ki zdaj sicer živijo precej drugače kot nekoč.

Ne glede na to, ali smo »rojeni krivi«, »samorastniški«, pod Uršljo ali drugje, je spoznavanje opusov velikih ustvarjalcev še vedno ključnega pomena za razumevanje lastne zgodovine in okolja, v katerem živimo. Projekt Otroci izpod Uršlje je pomembno poglavje v zgodovini domačega samospevstva, sploh v letu, ko je pred nami ali za nami kar nekaj častitljivih jubilejev domačih pisateljskih in pesniških imen. Ni odveč pripisati, da se v zadnjih letih samospevska malha lepo polni s takimi in drugačnimi ploščami ter knjižicami mlajše in srednje generacije, ki za seboj ne pometa vsega od prej, pač pa s spoštovanjem izročila raziskuje svoj lastni umetniški izraz, ki ne ostaja vselej ob robu dogajanj. Ogled katerega od prihodnjih nastopov zasedbe Hedera Vento in Milana Kamnika s Prežihovim duhom priporočamo že iz literarno-glasbenega vidika, kaj šele iz čistega užitka, ki smo ga deležni, ko v živo slišimo vse te pesmi.