19.11.2019

Meditacija o mineštri

Vsestranski kitarist Vitja Balžalorsky je pri založbi Zvočni prepihi izdal težko pričakovani solistični prvenec.

Muanis Sinanović

The Law Of Attraction

Vitja Balžalorsky

The Law Of Attraction

Zvočni prepihi
2019

Po kar nekaj poslušanjih prvenca Vitje Balžalorskega mi še vedno ni ravno jasno, kako naj pišem o ploščku. Njegova zvočna magma ostaja v mojih ušesih in duhu nestrjena, še vedno izrazito odprta za nove prisluhe. Nedvomno je to tudi smisel impro in eksperimentalnih muzik – izogniti se konceptom in diskurzom ter stopiti v avtonomno motrenje, meditiranje zvoka, a tudi v intenzivno telesno izkustvo. Vendar se The Law of Attraction še bolj kot navadno upira moji zmožnosti jezikovnega zajetja poslušalske izkušnje. Zato se bom raje kot zaokroženega kritiškega poskusa lotil popisovanja drobnejših, fragmentarnih vtisov. Morda Law of Attraction predstavlja tisto, zaradi česar je res vredno ohranjati in skrbno gojiti družbeno marginalne umetniške ter tudi kulturne prakse, vključno s fringe političnimi prepričanji. S svojo nezajemljivostjo, nedoločljivostjo razbijajo velike kategorije, na katerih se utemeljujejo mainstreamovski spopadi, ki so v svoji kiklopski okornosti prav toliko komični, kolikor so tragični.

***
Gotovo bi plati lahko pripisali neko klasično lastnost, dramaturški lok, ki poteka od mirnejšega k polifonemu zapletu in potem prehaja v razpuščajoče se dromljanje. A zanimivo je to, da je ta potek ves čas prežet s hrupom.

***
Nadalje v vsem skupaj opažamo dvoumno pridušenost. Če opazujemo sočasno gibanje hrupa in drame, drame in hrupa, je vse to zajeto v težko opredeljivo eleganco, v nekakšno umerjenost, kot bi bil iz brzostrelke izstreljen rafal z uporabo dušilca. Izogibamo se neprevidni rabi vojaških metafor, a se tu zdi zelo primerna, če jo mislimo prvenstveno skozi njeno sonično plat (ki pa je ne moremo čisto ločiti od simbolnega imaginarija).

***
Znova v tem gibanju, zajetem v pridušenost, opažamo skrajno visceralnost, ki je morda značilna za spiritualnost impro jazza. Spomnimo se, recimo, na klasiko Alber Ayler Tria, Spiritual Unity. Gre za izrazito telesno muziko, ki obenem že z naslovom poudarja spiritualnost. To gre v nasprotju z novoveškim dualizmom, ki strogo ločuje duh in telo, prav tako kot hrup in harmonijo. Takšne muzike nas učijo, da so sodobni kulturni boji morda utemeljeni na zmotnih binarnostih, in to včasih ne glede na to, kako se v diskurzu eksplicitno opredeljujejo tvorci muzik. Recimo, slovensko glasbeno podzemlje se lahko pogosto eksplicitno utemeljuje na materialističnih in radikalno subverzivnih diskurzih, a vendarle poslušalec, kot sem sam, ki izhaja iz metafizične perspektive, v samem zvoku zazna nekaj drugega.

***
Tu lahko izpostavimo klasično glasbeno ozadje Balžalorskega in pridemo do precejšnjega messa in sinkretizma. Naenkrat v diskurzu povežemo evropsko buržoazno tradicijo, afroameriško tradicijo, slovensko alternativo ... Toda ali so te razmejitve res tako enostavne? Evropska buržoazna glasbena tradicija je navsezadnje povezana z arabsko-andaluzijsko glasbeno kulturo, Adorno pa tudi v jazzu vidi reprodukcijo klasične glasbe. Ta se z Zornom nadaljuje tudi z nekakšno postmoderno adaptacijo judovskega izročila.

***
Law of Attraction, zakon privlačnosti. Ideja, ki se pojavlja v gibanju new age. Dvoumnosti se nadaljujejo. Kako new age spojiti s historičnim materializmom, ki zaznamuje slovensko alternativo? Tovariša Strmoglavljenega, čigar prakse bi lahko na neki način povezali z new age gibanjem, katerega ime pa izhaja iz gibanj, utemeljenih na historičnem materializmu? 

Kako lahko, navsezadnje, razumemo podobo odstriženih dreadov, ki jo najdemo na naslovnici albuma? Gre za aluzijo na osebno življenje Balžalorskega? Obenem rastafarijanstvo sodi med nove svetovne religije in je, kar ugotavljamo, če beremo dokaj monumentalni roman A Brief History of Seven Killings Jamajčana Marlona Jamesa, še kako vpeto v moderne politične boje, zaznamovane z nasprotjem med komunizmom in globalnim kapitalizmom.

***
Zakon privlačnosti lahko beremo tudi drugače. Uporabimo obrabljeno metaforo enolončnice. Predstavljajmo si kuhanje te jedi, kroženje različnih sestavin, njihovo raztapljanje v vodi, mešanje in ohranjanje distinkcij v obliki monolitov posameznih kosov zelenjave. Imamo kitarske monolite, ki se spajajo z začimbami kitarskih efektov, se mešajo z elektronskimi loopi; imamo vrenja in segrevanje. Privlačnost, utemeljena na razliki.

***
Poleg vplivov klasične glasbe, improvizacije in novih povojnih avantgard se seveda ne moremo ogniti niti popularni kitarski muziki, vplivom metala, njegovih doomerskih in droneovskih odvodov.

***
Morda Law of Attraction predstavlja tisto, zaradi česar je res vredno ohranjati in skrbno gojiti družbeno marginalne umetniške ter tudi kulturne prakse, vključno s fringe političnimi prepričanji. S svojo nezajemljivostjo, nedoločljivostjo razbijajo velike kategorije, na katerih se utemeljujejo mainstreamovski spopadi, ki so v svoji kiklopski okornosti prav toliko komični, kolikor so tragični. Glasbene in poetične oblike – ni naključno, da je poezija kot taka prav toliko marginalizirana kot improvizirana in »eksperimentalna« glasba – so pomembne tudi zato, ker segajo onkraj diskurza, v prostore tišine, obenem pa v telo, v organskosti, kjer se onkraj ratia dogajajo skupna telesna doživetja. Soočajo se na mestih, ki so precej bolj neizčrpna kot diskurz. Pri tem pa lahko povratno vplivajo na kritiko v njeni krizi – izogniti se sodbi ali jo narediti bolj implicitno, pisati kritiko, kot se piše pesem ali improvizira glasba, narediti pojme bolj neobvezne in tvoriti nove.