05.02.2018

MENT – koncertni program, II. dan

Poročilo s pohajkovanj po drugem koncertnem dnevu MENT-a Ljubljana.

Luka T. Zagoričnik, Dušan Mijanović, Gregor Bauman

Zala Kralj
Foto: Nejc Ketiš / MENT Ljubljana

V Kinu Šiška se je koncertni večer drugega dne MENT-a Ljubljana na malem odru začel z madžarsko zasedbo Fran Palermo, ki se oglašuje kot spoj folka, pop rocka, objetega v psihedelične odtenke s pridihi latinskoameriških godb. Številčno močno mlado moško zasedbo sodobnega videza, oplemeniteno s tolkali in pihalno-trobilno sekcijo, vodi kitarist, pevec in glavni pisec pesmi Henri Gonzo. Tokratni nastop ni izpostavil kakšnih folkovskih korenin, temveč je prej zaplul v vode popoidnega indie rocka, ki ga v ozadju poganjajo latinskoameriški ritmi in pihalni melodični rifi pleh sekcije. Godba spominja na val britanskih bendov iz devetdesetih, ki so se spogledovali z dediščino psihedeličnega rocka. Vse te sestavine se morda malce preveč sramežljivo spajajo skupaj in dajejo vtis, kot da vse to tli ves čas nekje v ozadju, a zares nikoli ne izbruhne. Fantom je sledil estonski pisec pesmi, pevec, kitarist in elektrofonik Taavi Paomets, ki ustvarja pod imenom Avoid Dave. Njegova muzika izhaja iz sodobnih produkcijskih linij pop glasbe, ki izvirajo iz soula in sodobnih branj dediščine r & b-ja, ter aktualnim sledilcem teh linij v indie elektroniki. Čeprav njegov glas nima izrazite prezence in je glasba po formalni plati precej generična, jo je Paomets ob spremljavi tričlanske zasedbe klaviaturista, bobnarja in spremljevalne pevke s suvereno izvedbo odlično spravil na koncertni oder. 

V letošnjem letu so se v program MENT-a še izraziteje vpele bolj eksperimentalne godbe, svobodno improvizirana glasba v svojih sodobnih odtenkih, vtrta v elektroakustično zvočno polje oziroma v primeru projekta CellF s Širom v polje zvočne umetnosti. V Slovenski kinoteki je ob predvajanju filma Elektro Moskva nastopil eden izmed akterjev filma, znani ruski improvizator in elektrofonik Aleksej Borisov. Ob njem sta v triu nastopila domača vokalistka Irena Z. Tomažin in tolkalec Jaka Berger. Trio je v krajšem nastopu imenitno gradil dinamiko od tihih, na teksturah baziranih zvokov in šumov prek zgoščevanja slojev zvoka glasu, predelane kitare, sintetizatorjev zvoka, predvajalnikov, radijskega sprejemnika, elektronskih pripomočkov, bobnov in prepariranih tolkal do slojevite, občasno hrupne krajine ter gradil na pulzu in repetitivnih vzorcih. Umestitev tovrstnih vsebin se je izkazala za dobro potezo, kljub temu da se težko vključijo v sheme in mreže, ki so pri delu v showcase festivalih. Oba koncerta sta bila namreč maksimalno obiskana.

V navzkrižje eksperimentalnega pristopa k sodobni elektronski glasbi, ki gravitira k trip-hopu in sorodnim žanrom, vstopa avstrijska zasedba H5 HD. Gre za kvintet v sestavi klaviaturista, basista, trobentača in bobnarja, ki izvorno tvorijo sodobnojazzovsko zasedbo Kompost 3, ter pevke Mire Lu Kovac, ki jo poznamo tudi iz zasedbe Schmieds Puls. Skupaj suvereno plujejo po mestoma zasanjanih, počasnih elektronskih krajinah v downtempu, začinjenih z mehkim, a suverenim ženskim vokalom, polnim različnih razpoloženj, karakterjev (te gradi tudi s pomočjo eksperimentiranja z vokalom in efekti) ter čustvenih odtenkov, ki jih dodatno podčrtujejo razvejene melodije, razčlenjeni ritmi, pritajeni pulzi in zvočne teksture, polne čudovitih nians. Gre za drzen pristop k pop glasbi in eno vznemirljivejših koncertnih doživetij letošnjega MENT-a. (LZ)

Kantavtorica Zala Kralj je na MENT-u nastopila kot rezerva, saj je vskočila namesto odpadle skupine. Na njenem prvem nastopu v prestolnici se je v Stari mestni elektrarni zbralo veliko število ljubiteljev glasbe. Zasluga za to gre Valu 202, ki je pred časom promoviral to mlado mariborsko glasbenico, ki zna s kitaro in otožnim glasom pritegniti poslušalca. Odigrala je tudi tri priredbe, a jim je vtisnila avtorski pečat, kar je občinstvo opazilo in nagradilo z bučnimi aplavzi. Štajerski vrabček je rojen!

V Channel Zeru sta se predstavila elektronska producenta GPNGPN in Loutseau, ki sestavljata duo FFX. V Berlinu živeča glasbenika sta s svežimi elektorskimi zvoki pričarala prijetno vzdušje. V Klubu Gromka se je predstavila belgijska skupina SHHT, ki spretno krmari med številnimi glasbenimi žanri in retro vplivi. Pevec tega glasbenega cirkusa glasovne pomanjkljivosti spretno zakriva z modificiranjem svojega glasu. V Gromki je pozornost vzbudila tudi Sequoyah Tiger, za katero stoji Leila Gharib iz Verone. Na popolnoma izpraznjenem odru je skupaj s plesalko, veduto prazne šahovske plošče, projicirane na platno, ter z nalezljivimi novokomponiranimi šlagerji San Rema uspešno tematizirala dolgčas.

V Channel Zeru je nekaj čez polnoč nastopila zagrebška skupina Chui (Čuj), ki je širši javnosti znana po sodelovanju s hrvaško divo Josipo Lisac. Igra mešanico naspidirane space chill džezerije, ki jo je ekipa v drugem delu koncerta s pomočjo zapohanega duba začinila v pravo malo plesno psihedelijo. (DM)

»Ja sam ulični hodač …« je skladba, ki me je pospremila v večer, v katerem sem se odpravil obdelati izbrani urnik drugega dneva festivala MENT Ljubljana. Pesem je bila po občutku izbrana načrtno, line-up bendov ne. Tu je posredi čista loterija in malce logističnega tehtanja za čim krajše razdalje med sprehodi od kluba do kluba. V Orto baru takoj zadetek v polno: Dogs in Kavala. Še danes se tolčem po glavi, da si nisem nabavil njihove kasete. Ja, to je še eno drobceno mentovsko spoznanje: kar nekaj slišanih skupin na MENT-u svojo »promocijo« zganja s kasetami, s čimer potrjujejo pred leti izrečene besede Thurstona Moora, da se bo zanimanje zanje v določenem obsegu vsekakor ohranilo. Ne bom trdil, a rekel bi, da so stroški izdelave CD-jev precej manjši od kaset. Dogs in Kavala se me preprosto navdušili. Pa s tem ne mislim na ironični pamflet »Živela Jugoslavija«, s katerim so odprli koncert, temveč na inštrumentalne vragolije, s katerimi odlično nadomestijo nekoliko šibkejši vokalni del. Morda nekaj tega odpade tudi na tehnične težave, a to v ničemer ne zmanjša prodorne kakovosti tria, ki deluje prijetno sveže in hkrati starinsko, na pragu med garažo in pogledom na blokovska naselja. Pri tem bend poseduje pravo dozo pozitivne nonšalantnosti, ki jo je v tem trenutku moč pripisati tako mladostni razigranosti kot zdravemu odnosu do tradicionalnih vrednot garažnega rocka in (občasno) pop refrenov. Dogs in Kavala so slišni odmev zvoka, ki od prvenca Repetitorja redno polni našo klubsko sceno. In še nekaj je pomembno: znajo razviti pesem/špil in se nadigravati z muzikami, kar smo lahko slišali predvsem v epilogu zadnje skladbe, ki bi se jo dalo podaljševati v nedogled, ne da bi se mi pri tem dolgočasili. 

Precej manj smo dobili od narodnostno pisane milanske zasedbe Pashmak, ki v svojem bistvu združuje rockovsko motiviko z elektronskimi sozvočji. V iskanju »novih« zvočnih kombinacij je namreč premalo spontana in preveč umetna (art). Drugačnost (zasedba je sestavljena iz treh klaviaturistov in enega bobnarja) sama po sebi ni dovolj, potrebno je biti tudi prepričljiv. Nekaj več dinamike je bend dosegel le z uvajanjem (analogne) poliritmije in dodajanjem električne violine, ki je iz spomina priklicala Ultravox. A le priklicala … 

Ali ste vedeli, da imajo Belorusi svoje The Stone Roses? Ne? No, sedaj veste. Kličejo se Weed & Dolphins in dejansko delujejo kot delfin, ki je pravkar spohal eno dobro zelišče. Že prvi vtis je, da se bend postavlja v vlogo outsiderja, kar mu daje ogromno manevrskega prostora za nemoteno provociranje brez vsakršnih predsodkov. Restavracija zvoka vseeno ni v prvem planu, kjer se giblje pevec, ki si s svojo aroganco polni baterije, da vodi shoegazovsko nastrojene kolege za inštrumenti. Tudi ko se jim je pridružila seksi flavtistka, se zgodba ni razvila, temveč pridobila zgolj novi odtis v acid-rockovskemu zvočnem kanvasu. Weed & Dolphins so zapustili zabavno dober vtis, a brez dolgotrajnih posledic. Tega ne moremo reči za nizozemsko žensko postavo Blue Crime, ki je s svojim nastopom preprosto navdušila. Sonični naval, prepoln kitarskih izbruhov v domeni strastnega noise-folka, je zatresel vsa naša čutila. Punce enostavno ne poznajo milosti, »no quarter«, bi rekli čez lužo. Na tej točki bi jim sicer lahko očitali derivatnost, vendar je to le naravno stanje mladega benda, ki se še ne trudi, da bi vse to zamaskiral. Prej narobe: punce uživajo v svoji nedolžnosti in se predajajo čistemu ustvarjalnemu in raziskovalnemu nagonu. Po referencah na spletni strani MENT-a sem veliko pričakoval od ruskega benda Shortparis. Preveč, kot se je izkazalo. V publiki namreč nisem videl Iana, Siouxsie, Petra, Blixe, Nicka … Morda so bili, a so kmalu odšli. Bendu sicer ne moremo oponašati napovedane dekadentne estetike, vendar je ta avra precej oddaljena od iskrene odtujenosti. Shortparis nam je serviral kastrirani presek pretenciozne pompoznosti, ki je prej refleks čustvenega stečaja kot odsev svetlobe v temi. 

V plesno razpoloženje nas je spontano potisnila radijka Mary Anne Hobbs, vešča sukanja različnih materialov in gradnje (crescendo) dobrega vzdušja. Prijeten vtis ob epilogu prvega večera sta napravila romunska elektro-pop psihedelika Karpov not Kasparov. S pomočjo dveh gibčnih mladenk sta predstavila zbirko vešče aranžiranih skladb, ki so tvorile včasih surovo repetitivno zvočno kuliso, drugič pop-spiritualno, a vedno vznemirljivo in privlačno. Znotraj te estetike sta skrila še odtenek krautrockovske subverzivnosti, ki je odlično sovpadla z elektro minimalizmom, da bi v naslednjem trenutku naredila obrat za sto osemdeset stopinj ter nas zapeljala na plesno erotični non-stop kabaret. Spomin na Soft Cell je znova oživel. (GB)

 
Fran Palermo
Irena Z. Tomažin, Jaka Berger, Alexei Borisov
Chui
FFX
Avoid Dave
Mary Anne Hobbs
Shht
Weed & Dolphins
Pashmak
Dogs In Kavala
Shortparis
Blue Crime
Sequoyah Tiger