08.10.2018

Mrvice spomina: Drago Dellabernardina

Ob njegovi nedavni smrti smo se vsestranskega umetnika spomnili tudi z glasbene plati.

Dušan Mijanović in Viktor Škedelj Renčelj

Drago Dellabernardina (in Janez Bončina - Benč)

Drago Dellabernardina (1948 - 2018) je v letih 1967-1970 študiral slikarstvo na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Kot likovnik je ustvarjal konceptualna dela in sodeloval z avantgardno skupino OHO. Kot likovnik se je širši publiki gotovo najbolj vtisnil v spomin s svojimi posegi v javni prostor, na primer, ko je leta 1968 na železniški nadvoz nad Celovško cesto v Ljubljani obesil napis Ta podvoz razstavlja Drago Dellabernardina. Šo bolj poznana in odmevna je bila OHO-jevska akcija, ko so se skupaj z Milenkom Matanovičem in Davidom Nezom v Kongresnem parku postavili v "živo skulpturo" z naslovom Triglav. Kot odličen kitarist se je kasneje odločil za študij klasične kitare na glasbenem konzervatoriju Luigija Cherubinija (Conservatorio di Musica Luigi Cherubini) v Firencah, a ga je po treh letih opustil. Mnogo je potoval, tako po Evropi, kot po Indiji. Sredi 90-ih se je vrnil v domačo Postojno in se odločil za slikanje portretov, krajin in tihožitij v realističnem slogu. Kasneje se je posvetil računalniški grafiki in fotografiji. 

Poleg vsega naštetega je Dellabernardina pustil neizbrisen pečat na (prebujajoči se) slovenski rockovski sceni, saj je po mnenju takratne glasbene publicistike konec 60-ih in na začetku 70-ih veljal za enega najboljših solokitaristov v celotni Jugoslaviji. Deloval je v uveljavljenih bendih, kot so bili Sinovi, Danilo in Novi Kameleoni itd. Med drugim je igral tudi v znameniti skupini The Generals, kjer je kot vokalist deloval Janez Bončina - Benč, ki smo ga prosili za nekaj besed, v spomin Dragotu kot glasbeniku: 

"Drago je bil posebne vrste človek in kitarist, bil je inovator. Imel je zelo razvit občutek za ustvarjalnost, za ton. Prav on je bil eden prvih izmed naših kitaristov, ki je imel to, čemur bi lahko rekli,  svetovni zvok; s tem mislim na značilne pojoče blues kitare, jazzovske kitare. V rock je vnašal jazz elemente. Bil je eden prvih pri nas, ki se je ukvarjal z raziskovanjem instrumenta (tj. kitare) kot zvočila. Ko so se pojavili prvi kitarski sintesajzerji, se je Drago precej ubadal s temi stvarmi. Kot glasbenik je bil izreden, ker ja pač študiral tudi klasično kitaro v Firencah. Midva sva bila tudi kolega na likovni akademiji, saj je bil v osnovi likovnik, vsestranski človek. Med drugim je bil član znamenite skupine OHO, ki je za tiste čase ustvarjala zelo nenavadne projekte.

In tak je bil Drago tudi v glasbi. Že kot mlad fant je začel v domači Postojni. Najprej v lokalnih komercialnih bendih. Ampak njega je vedno zanimalo predvsem raziskovanje. Zato je tudi njegov sloves je prišel na dan zelo kmalu; bil je namreč hitro opažen, saj je bil drugačen kot ostali. Po tej plati nas je najprej šokiral s skupino Sinovi. V tistem obdobju (konec 60-ih, op. a.) smo z Mladimi levi igrali za plese v Hali Tivoli in ob tem sodelovali z raznimi drugimi skupinami. Tam sem ga jaz prvič videl v polni luči, v polni barvi. Oni so bili prvi, ki so imeli ojačevalce Marshall v dveh »nadstropjih«, poleg tega pa je res svojevrstno igral. S tem se mi je močno vtisnil v spomin. V tem obdobju sva se precej zbližala, saj sva bila glasbeno precej podobno misleča. Kjer smo takrat imeli Mladi levi nekakšen zametek svojega studia, sva v njem pogosto skupaj ustvarjala in postavljala razne kompozicije, ki so bile potem kasneje uporabljene za marsikaj. Takrat je prišla na dan ta ideja po skupni skupini, kar pa sva lahko realizirala šele čez kaki dve leti. Jaz sem takrat namreč odšel za nekaj let v Nemčijo in Švico s skupino The Generals. A ko smo se z Genaralsi dve leti kasneje vrnili v Jugoslavijo, je bil organiziran znameniti program poimenovan Adriatic Show, v katerega so bile udeležene vse ključne rock skupine tedanje Jugoslavije, od Korni grupe do Indexov, vse kar je bilo takrat pomembno. Nas kot The Generals so organizatorji smatrali za skupino iz tujine, čeprav smo bili jugoslovansko-italijansko mešana ekipa: Tihomir Pop Asanović, Braco Doblekar, Massimo Vita, Čarli Novak in jaz. In ko smo se odpravljali na to turnejo, sem jaz predlagal, da je sedaj zelo primeren moment, da se 'spoprimemo' z res dobrim kitaristom. Šlo je seveda za Dellabernardino, ki je lahko igral ob boku Asanoviću in to so bile res prave 'tekme' v soliranju; imela sta neskončne solaže, bilo je pač obdobje progresije. Bila sta prav pisana drug drugemu na kožo in kot nori smo uživali v njuni medsebojni soigri.  Noro, kot da bi poslušal The Cream! In ko smo že pri superskupinah; v tistem času je imela revija Mladina akcijo, v kateri so bralci in strokovna žirija izbirali oziroma sestavljali svojo superskupino. Zasedbo so poimenovali Super »m« skupina, vanjo pa smo bili izbrani: Drago Dellabernardina kot kitarsit, jaz kot pevec, Tulio Furlanič kot bobnar, skladatelj Jani Golob kot basist in kot klaviaturist Vasko Repinc od Belih vran. Posneli naj bi tudi album in takrat so prišle v poštev tudi tiste pesmi oziroma osnutki, ki sva jih par let prej zastavila z Dragotom v studiu Mladih levov. Žal je ta dobro zamišljeni in napeljani ter s strani medijev podprti projekt potem nekako razvodenel in ni prišlo nikoli do realizacije .. zaradi mladostne frfotavosti. Naj omenim še, da je bil Dellabernardina zaradi svoje virtuoznosti in svoje inovativnosti takrat razumljen za enega najboljših kitarsitov v Jugoslaviji, postavljali so ga ob bok Slobodanu Kovačeviću (Indexi itd.), Josipu Bočku (Korni grupa itd.), Vedranu Božiću (Roboti, kasneje Time itd.). Ornk kitarska zverina je bil!

No, po Generalsih sta se najini poti razšli. Iz Generalsov sta sicer nastali dve skupini: Srce in Time, a Drago je odšel po svoje – mislim, da ponovno v Italijo na študij klasične kitare. Tako je začel potem tudi bolj intenzivno gojiti ta stil, žanr. Srečaval sem ga potem le še občasno, ko je kje igral sam s kitaro in orglicami svojevrstne recitale. Nato je imel tudi nekakšna – recimo temu –  'zamegljena obdobja' oziroma kot so to poimenovali njegovi Postojnčani. Ker je bil precej duhoven človek, se je zbližal tudi z gibanjem Hare Krišna. Še kasneje sem ga srečal v Dubrovniku, kjer je kot slikar delal komercialne portretrete … Glede na to, da je bil zelo radoveden človek in inovator, je bil tudi eden prvih, ki jih poznam, da se je začel ubadati z računalniki. In takrat ga muska niti ni več zanimala, ker ga je računalništvo bolj potegnilo. Potem se je za njim spet nekako izgubila sled … Zadnjič sem ga videl na festivalu Zmaj 'ma mlade, kjer smo igrali z neko ekipo in nas je Drago pač prišel pozdravit. To je bilo moje zadnje srečanje z njim ... Žal. Ne vem pa, koliko je ostalo glasbenega za njim. Vem da so Sinovi posneli en zapis Moji sovražniki, a kdo ve, kje je ta trak. Obstajal je tudi posnetek zadnjega koncerta Generalsov v Hali Tivoli, ki ga je posnel Aco Razbonik, a traku ne najdemo. Žal močno sumimo, da so zgoreli v nesreči, ki je leta 1993 uničil studio Tivoli."

(Benču se iskreno zahvaljujemo tudi za posredovano arhivsko gradivo.) 

  Drago Dellabernardina (in Janez Bončina - Benč) Drago Dellabernardina (in janez Bončina - Benč)