27.07.2019

Ne za ceno kompromisov

Second Chance Blown goji močne vezi z industrialom in s sintovsko naravnanim elektrom; na novi plošči se z lahkoto pomika od enega k drugemu in se zliva z rockovsko potenco, ki sega v območje sonično nabritega kitarskega hrupa in tankega strunanja v (neo)postpunkovski maniri.

Igor Bašin

Dewy Clothes On Shapes Long Gone

Second Chance Blown

Dewy Clothes On Shapes Long Gone

Grafitti Line
2019

Obalna skupina Second Chance Blown je izšla iz one-man-banda Andreja Vidca in njegove želje po ustvarjanju klenega industriala. S pridružitvijo Aljoše Misleja na basu se je izrazni razpon benda začel širiti k postpunku in indie rocku, ko pa se jima je pridružil še kitarist Primož Mislej, sta se t. i. elektro-industrial in t. i. rock spojila v zvočno-ritmično gmoto rockovskega rifanja, našponanega industriala, elektro poskoka, mračne atmosfere, metalurškega stampeda, jeznih in srhljivih vokalov. In to je bilo obelodanjeno na prvencu izpred petih let. Na novem, drugem dolgometražcu z naslovom Dewy Clothes On Shapes Long Gone so pristrižena krila nasršenosti in surovosti, namesto rušilnega navala bend nastopa s poudarjeno lirično vibro, ki je porinila melodijo v ospredje pesmi. Obrtniško izpeljani komadi so tekoči, kitare in električna mašinerija so uglašeni in enakovredni partnerji v tekoče izpiljenih desetih komadih, ki jih v primerjavi s prvencem odlikujeta všečnost in dostopnost, vendar ne za ceno kompromisov.

Danes je bend kvartet in se z novim članom, kitaristom Erikom Pibernikom, še naprej oklepa industrial izhodišč in gradi na njegovih temeljih, je pa z dvema kitarama okrepil rockovski fluid, a le toliko, da se složno zliva in/ali dramaturško izmenjuje z industrial elementi in mračnimi elektro-pop momenti. Na novem, drugem dolgometražcu z naslovom Dewy Clothes On Shapes Long Gone so pristrižena krila nasršenosti in surovosti, namesto rušilnega navala bend nastopa s poudarjeno lirično vibro, ki je porinila melodijo v ospredje pesmi. Obrtniško izpeljani komadi so tekoči, kitare in električna mašinerija so uglašeni in enakovredni partnerji v tekoče izpiljenih desetih komadih, ki jih v primerjavi s prvencem odlikujeta všečnost in dostopnost, vendar ne za ceno kompromisov.

Zasedba Second Chance Blown je ploščo Dewy Clothes On Shapes Long Gone spet posnela v lastni režiji in tako ohranila nad njo popoln avtorski nadzor ter odgovornost za končni izdelek. In za njim pokončno stoji. Izšel je v digitalni obliki za brezplačni dolpoteg in na veliki vinilni plošči, kar nikakor ni zanemarljivo, saj poslušanje plošče oziroma A in B strani razkrije domišljeni lok komadov. Uvodoma v punk furiji Urban Bear fantje v hipu zagrabijo s sonično našpičenimi kitarami in hreščečim vokalom; podobna štorija se zgodi na začetku B strani, ki jo odpre trdorockovska poskočnica Oh, The Fi()ings. Bend z otvoritvijo obeh plati albuma nagovori in porine k preostalim komadom, ki v nadaljevanju premorejo krepko dozo melanholične atmosfere, kanec grotesknega naboja in zapeljivih preskokov ter gradijo na dramatičnosti vzdušja in izpovednosti. 

Že prvi komad na plošči da z lebdečimi intermezzi slutiti, da je bend v novi fazi delovanja presegel surovi, neomajni udar, s tem da gre zdaj prej kot za omilitev za ustvarjalno poglobitev v samo kompozicijo skladb. Čeprav so kitare res stopile v prvo frontalno linijo, še zdaleč niso prevladale, ampak uglašeno in že skoraj uravnovešeno nastopajo z elektronsko mašinerijo. Skupaj disciplinirano stopnjujejo napetost songov ter brez krčev meljejo in nagovarjajo z izpovedno liriko, ki jo poudarja artikulirani in nezadirčni, prej zadržano kričeči vokal, ki se ne razvname čez rob. 

Second Chance Blown goji močne vezi z industrialom in s sintovsko naravnanim elektrom; na novi plošči se z lahkoto pomika od enega k drugemu in se zliva z rockovsko potenco, ki sega v območje sonično nabritega kitarskega hrupa in tankega strunanja v (neo)postpunkovski maniri. Če se industrial pol razteza od pionirskih časov do vrhunca v devetdesetih letih, od ambidustriala Cindytalk do paradnega konja Marilyna Mansona, pa se rockovski pol vije od Killing Joke do skupin Interpol in Editors, s kitarskim zanosom Sonic Youtha pa nas pripelje do sonične kitarske mladine novega stoletja, na primer No Age. Ob sprogramiranih ritmih in podlagah so fantje za ploščo uporabili tudi bobne, ki jih je odigral Borut Praper, in s tem ojačali rockovski pol, na izbranih mestih pa poudarili ritmično poskočnost. Na koncu ne smem pozabiti na zaključna komada obeh strani plošče, [-Vore] in Kevlar Love, ki s srednjim tempom zaokrožata vsako stran: če se prva zaključi z razvnetim in na koncu rezko odrezanim nabijanjem, ki kar kliče k obračanju strani, se Kevlar Love izteče v melanholijo slovesa in nas z odmevom povleče v meglo krajine na naslovnici.

Na plošči Dewy Clothes On Shapes Long Gone zasedba Second Chance Blown posveča veliko pozornost samim songom, kar jo oddaljuje od radikalnejših pristopov in eksperimentalnih posegov, ki so zaznamovali prvenec. Medtem ko so fantje tam sami sebe razsekali in masakrirali, poslušalca pa presenetili in spravljali v nelagodje, tega na novi plošči ni. Je precej bolj uravnotežena in na trenutke skoraj predvidljiva, a tudi zapeljiva. Kot rečeno, všečna in dostopna je, lahko bi celo rekli radiofonična. A to v slovenski radijski krajini pomeni čisto nekaj drugega.