04.01.2018

Portret nove glasbene generacije: Nejc Škofic

Tokrat se nam razkriva (predvsem) jazzovski (predvsem) pianist, ki ima kljub svoji mladosti za sabo že precej impresivno ustvarjalno kilometrino.

Tanja Benedik

Portret nove glasbene generacije: Nejc Škofic
Foto: Sara Ros

Nejc Škofic, rojen 15.12.1993, je svoje formalno glasbeno izobraževanje začel v Glasbeni šoli Franca Bernika v Domžalah, kjer ga je pod okrilje sprejela profesorica Mila Živulović. Glasbeno nadarjeni fantič je pred tem prepeval v pevskem zboru »Domžalčki« GŠ Domžale in se pri prof. Živulović pripravljal na sprejem v glasbeno šolo. Gospa Mila je s svojim znanjem in tankočutnostjo Nejca vpeljala v svet pianistične igre in ga pri tem vodila do osvojitve zlate plakete in tretje nagrade na državnem tekmovanju Temsig leta 2004. Že v času obiskovanja nižje glasbene šole se je sam pričel učiti kitaro, nato pa kmalu nadaljeval s formalnim izobraževanjem ob mentorju Miru Novaku.

Po zaključeni nižji glasbeni šoli se je vpisal na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani smer jazz-klavir pri profesorju Veljku Glodiću. V drugem letniku se je vzporedno vpisal tudi na smer jazz-kitara, kjer se je naslednji dve leti izobraževal pri profesorju Alešu Strajnarju. Tekom srednješolskega izobraževanja je začel pridobivati tudi prve izkušnje z nastopanjem. Občasno s kitaro na ljubljanskih ulicah, s prepevanjem zimzelenih pesmi avtorjev iz 60-ih in 70-ih let, kot klaviaturist pa se je kalil ob preigravanju funka z bandom Grooveapartement.

V tem obdobju se je ob formalnem šolanju dodatno uril pri mojstru jazz kitare, Primožu Grašiču.

Leta 2011 je uspešno opravil sprejemni preizkus na Koroškem deželnem konservatoriju za glasbo v Celovcu (Kärntner Landeskonservatorium Klagenfurt). Študij jazz-klavirja je uspešno zaključil v letu 2015, njegov mentor v tem času je bil profesor Rob Bargad. Sočasno je zaključil tudi študij glasbene pedagogike. Prav tako se je vpisal v študij klasičnega klavirja pri prof. Sylviji Taubmann in redno nastopal na študentskih matinejah.

Tekom bivanja v Celovcu je nastopil v okviru raznih okoliških festivalov. Leta 2013 je bil prek avdicije izbran za nastop na festivalu Marianne Mendt v St. Pöltnu. Naslednje poletje pa se mu je na festivalu Generations v Frauenfeldu, Švica,  ponudila priložnost strokovnega izobraževanja pod mentorstvom  glasbenikov kot so Seamus Blake, Louis Nash in Don Friedman.

V letih 2008 do 2014 se je kot kitarist in pianist udeležaval jazz kampa Kranj in tam nabiral znanje pri  mentorjih Primož Grašič (kitara), Emil Spanyi, David Gazarov (klavir).

Udeležil se je tudi nekaj tekmovanj. Leta 2016 je na tekmovanju Temsig v Kopru v kategoriji jazzovskih komornih skupin s skupino Škofic trio (Nejc Škofic, Aljoša Struga in Vid Ušeničnik) osvojil prvo nagrado, zlato plaketo, posebno priznanje za doseženih 100/100 točk ter EMCY nagrado (European Union of Music for Youth) za izjemen nastop. V letu 2017 pa je na tekmovanju Temsig v Škofji Loki kot samostojni izvajalec osvojil zlato plaketo in tretjo nagrado.

Tekom umetniškega ustvarjanja je vedno rad sodeloval s slovenskimi in tujimi glasbeniki. Stilsko se ne omejuje, saj meni, da kvaliteta ni pogojena le na glasbene zvrsti »muzejskega« staža, temveč se jo išče in najde tudi v popularni glasbi.

Izkušnje je pridobival kot član zasedbe Soul Jazz in jaz pod vodstvom Anje Hrastovšek, s katero sodeluje že več let. Sodeluje je tudi z multi-instrumentalistom Boštjanom Gombačem, skupino Areia, bobnarjem Ratkom Divjakom, basistom Željkom Zuberjem, pevcem Blažem Vrbičem ter z nekaterimi drugimi glasbeniki (Femi Temowo, Michael Olatuja, Igor Leonardi, Aldo Kumar, Kornelije Kovač, Nermin Puškar, Caroline de Rooij, Philippe Geiss, Igor Lumpert, Jani Šepetavec, Lovro Ravbar, Jani Moder, Miha Petric, Žiga Kožar, Jan Gregorka, Anže Žurbi, Tomi Purič, Nina Merkoci, Blaž Celarec, Uroš Buh, Jošt Drašler, Miha Koren, Denis Beganovič, David Morgan, Matej Kužel, Gašper Peršl, Matic Mikola, Borut Rampih, Rok Nemanič, Trkaj, Nipke, Nina Pušlar, Ana Erčulj, Boštjan Korošec, Darja Švajger, Anja Strajnar, Maja Bevc, Veronika Kumar, Ajda Stina Turek, Maša But, Peter Savizon, Ana Čop, Špicikuc, Wicked Nation, Big band Krško, Big band Dom, godba Domžale, pevski zbor Adoramus in drugi).

Prav tako se udejstvuje v svetu gledališča. Morda mu pri tem pomagajo tudi izkušnje iz sveta filma, leta 2006 je namreč odigral glavno vlogo v mladinskem filmu produkcije RTV SLO Temna stran lune (režija Franc Arko), v letu 2009 pa je igral v kratkem filmu Tolažnik (režija Uroš Zavodnik, produkcija RTV SLO.) Prvič je na gledaliških odrih stal v okviru glasbeno-gledališke predstave Cole Porter story v dvorcu Castelvecchio v Veroni. Sodeluje z Mestnim gledališčem Ljubljanskim (MGL) kot klaviaturist v muzikalu Rent, ter z Anjo Strajnar in Tomažem Lapajnetom v predstavi Grand Pok, kot korepetitor gledališkega petja pa sodeluje z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT).

Nejc je za nas takole strnil misli: »Morda se sliši nekoliko patetično, vendar si življenja brez glasbe ne znam zares predstavljati. Ena boljših stvari je, da skozi glasbo spoznaš mnogo ljudi s katerimi se v njej dopolnjuješ, si izmenjuješ različne ideje, poglede...in to te oplemeniti. Verjetno bi si težko našel kaj bolj zabavnega in nekaj, kar me hkrati tudi izpopolnjuje. Za to, da si z glasbo (danes še, jutri ne) lahko »služim kruh«, sta v prvi vrsti zaslužna moja draga starša. Ves čas sta me pozorno spremljala in me v odločilnih trenutkih usmerjala na pravo pot in za to jima bom večno hvaležen. Seveda ne gre pozabiti tudi na vse ljudi, ki so mi kolikor je bilo mogoče razširili glasbeno obzorje, z njimi se srečujem vsak dan. V zadnjem obdobju je bila ena takih izkušenj zagotovo snemanje prvega albuma pevca Blaža Vrbiča, kjer mi je bila dana priložnost sodelovati z glasbeniki svetovnega kova. Vsak snemalni dan je bil » šola za naprej«  in veselim se končnega izdelka. Če me občutek ne vara bo o Blaževem prvencu, za katerega skladbe je napisal sam, slišati mnogo dobrega. Ta projekt me je v nekem smislu tudi »brcnil v rit«, češ, da naj tudi jaz končno ustvarim nekaj, kar bo čisto moje. Nekaj je sodelovati v bandih/projektih, ki so zrasli na pobudo drugih in si ti samo člen v verigi. Sicer močan, ampak ne poganjaš kolesja. Ko pa sam pišeš svoje komade, vabiš ljudi k sodelovanju, organiziraš nastope...to je nekaj, kar mi trenutno predstavlja največji izziv.«

Rok Nemanič - trumpet, Nejc Škofic - piano, Aljoša Struga - double bass, Uroš Nemanič - drums

Portret nove glasbene generacije: Nejc Škofic