24.10.2016

O Nikoli Tesli skozi glasbo

Obiskali smo premierno predstavitev glasbeno-gledališke predstave Tesla, v kateri se Janez Dovč prikloni življenju in delu velikega znanstvenika in izumitelja.

Peter Baroš

Janez Dovč: Tesla
Foto: Marko Vavpotič

Programska izbira teme ter osrednjega ustvarjalca in izvajalca glasbeno-gledališke predstave Tesla je logična. Cankarjev dom od aprila do novembra gosti razstavo Muzeja Nikole Tesle z naslovom Nikola Tesla – človek prihodnosti. Beležimo 160. obletnico rojstva tega izumitelja. Janez Dovč, glasbenik, ki mu je bil zaupan projekt, je tudi sam fizik. Dovču mlado občinstvo, ki ji je predstava Tesla v temelju namenjena, ni tuje. V okviru skupine Jararaja namreč izvaja projekt Trubar in drugi trubadurji slovenske kulture, v katerem skozi glasbo predstavlja življenje in delo zgodovinsko pomembnih slovenskih osebnosti, kot so Primož Trubar, Jakob Gallus Petelin, Janez Vajkard Valvazor, Jurij Vega, Ivana Kobilica idr. Za mlado občinstvo so zelo zanimivi tudi projekti, ki jih izvaja v tandemu z Boštjanom Gombačem. Pa še kaj se jih najde. 

Sam sem napoved predstave sprejel z velikim zanimanjem. Malce pod vtisom obiska Haus der Muzik na Dunaju izpred nekaj let, kjer je eno celotno nadstropje hiše namenjeno interaktivnemu predstavljanju zvočnih in tonskih fenomenov, torej pojavnosti nekontroliranih in kontroliranih zvočnih frekvenc v okolju. In predvsem pod vtisom zavedanja, da ne o fiziki ne o Nikoli Tesli nimam dosti pojma. Otroška radovednost, skratka. 

Predstava je postavljena v Štihovo dvorano, ki je zaradi svoje okrogle oblike ter bližine izvajalcev in občinstva poskrbela že za mnoge intimne in zelo doživete glasbene izkušnje. Začetek predstave krene v obetavno smer. V temi, ki jo razparajo svetlobni bliski in zvočni gromi, izvemo, da se je Tesla rodil sredi nevihte. Ta izkušnja naj bi njegovo življenjsko pot usodno zaznamovala. Na odru se pojavi Janez Dovč. Njegova pričeska deluje tokrat še posebej razmršeno. Kot nori znanstvenik je, naravnost iz filma Vrnitev v prihodnost. Sede za klaviaturo in zasliši se znana tema iz Also sprach Zaratustra Richarda Straussa, uporabljena tudi v Kubrickovi znanstvenofantastični epopeji 2001 Space Odyssey. Prične se plastenje zvokov, na katere se odziva visoko postavljena Teslova tuljava v ozadju. Glas iz zvočnika pripoveduje odlomke iz Teslovega življenja. Glas pripoveduje in Janez med posameznimi obdobji Teslovega izumiteljskega življenja poprijema za različne zvočne inštrumente. Glasba, ki jo izvaja, ne izkazuje posebnega kompozicijskega izziva. Služi bolj kot podlaga naraciji iz zvočnikov in kot glasbena asociacija na posamezne Teslove izume. Srečamo že omenjeno Teslovo tuljavo pa lasersko harfo, ki se navezuje na iznajdbo laserja, in kopico drugih predmetov in inštrumentov, ki so neposredno ali posredno povezani z nebrzdano vizijo izumitelja. Prelomno točko predstave zaseda mehanični sekvencer – naprava, ki po vzoru Teslovega izuma elektromotorja na osnovi vrtljajev ustvarja kopico mehaničnih ritmičnih udarcev, s katerimi je mogoče manipulirati in kreirati različne ritmične vzorce. Mehaničnemu sekvencerju in Dovčevemu muziciranju na sintetizatorje se pridruži osrednji gost večera, robot Nao, ki sicer domuje na Inštitutu Jožef Stefan. Jasno, Tesla je imel prste vmes tudi pri robotiki.   

Ustvarjalci predstave so skušali Teslo predstaviti kot rahločutnega vsestranskega umetnika, čigar način ustvarjanja je spominjal na Mozartovo ustvarjanje glasbe. Predstava je prepričala po svoji senzibilnosti in je upravičila osrednji motiv, vezan na plemenito sporočilo o izumitelju, ki želi spreminjati svet na boljše. Ni pa ji uspelo izluščiti tistega, kar Mozarta in Teslo zares povezuje, namreč obsedenosti s kreacijo. Impozanten opus Mozartovih glasbenih del je primerljiv s številom izumov, ki se pripisujejo Tesli. Tok predstave je počasen, naracija precej enolična, z izjemo obetavnega nevihtnega začetka ne ponudi večjih premikov v napetosti. Vznemirljivo nemara postane šele po koncu predstave, ko Dovč predstavi posamezne glasbene in tehnične inštrumente, s katerimi v predstavi operira. Izziv bi bil, kako to vključiti v predstavo samo in iz nje dejansko narediti glasbeno-gledališki spektakel, kot so na svoji spletni strani napovedovali organizatorji. 

Umestitev predstave v Štihovo dvorano je obetala več, kot je potem predstavi uspelo iztržiti. Kljub temu da Dovč operira z obilnim glasbenim in tehničnim inštrumentarijem, ki je razkropljen po celotnem okroglem odru, je postavitev predstave frontalna in jo dobršen del v krog posedenega občinstva skoraj v celoti spremlja v hrbet.

Kakšna je ustreznost predstave za ciljno publiko? Dobri kulturnovzgojni projekti temeljijo predvsem na interaktivnosti. Temeljijo na otipljivi predstavitvi fascinacij, ki jih porojevajo umetniška dela. Ob mehaničnem sekvencerju mi v mislih ostaja le še en primer, ko se Dovč v teku predstave resnično sooči s fascinacijo zvočnega v odnosu do okolja. A v tem primeru, ko s sprehodom skozi različne frekvenčne registre izzove odziv zvočnega okolja Štihove dvorane, to deluje kot nekakšen predah in izstop iz dramaturške naracije predstave. Podoben učinek izzove naracija posnetega govora. Gre za akuzmatično poslušalsko izkušnjo, katere se je rad posluževal že Pitagora. Poslušanje filozofskih predavanj za zaveso, brez vidnega vtisa, povečuje koncentracijo učencev, je pravil. A hkrati je akuzmatična izkušnja glasu tudi izkušnja odtujenosti in distance, in to zlasti tedaj, ko poslušalec ve, da gre za posnet glas, ki prihaja iz zvočnika. Izziv bi bil, kako naratorja bolje vključiti v tok predstave. 

Iz predstave je razvidno, da je bilo v njeno pripravo vloženega ogromno dela. Seznam sodelujočih je dolg. Tukaj so režiser Marko Bratuš, soscenaristka Ana T. Kus, naratorja Gregor Budal in Alojz Svete, pevki Petra Trobec in Jasna Klinc, kostumografinja Dajana Ljubičić, strokovni sodelavci Janko Rožič, Andrej Detela, dr. Miro Rozman, Miro Dovč, Igor Vuk, dr. Nejc Likar, dr. Andrej Gams in drugi. Osrednja pozornost je seveda na Janezu Dovču, ki se predstavlja kot avtor koncepta, glasbe in izvedbe predstave, je pa tudi scenarist in scenograf. Vsled videnemu in doživetemu se zdi, da je Janezu na račun truda, vloženega v izdelavo predstave, v številne tehnične rešitve in izpeljave, ki jih je pripravil, enostavno zmanjkalo prostora za aplikacijo in eksplikacijo. K sreči ni ne v glasbi ne v znanosti za nič nikoli prepozno.