25.07.2017

Odprtost zamejenih zvočnih krajin

There Be Monsters, angleški izraz za neznano, prinaša sedem Simonovih kompozicij, ki posegajo tako v območje znanega kot neznanega, vendar so ti posegi tako mehki, da kvartet uspešno ohranja melodičnost.

Nina Novak

There Be Monsters

Boštjan Simon

There Be Monsters

Klopotec
2017

Potem ko je na Oddelku za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomiral iz diskurza Johna Cagea o koncu umetnosti, se je Boštjan Simon podal na študij saksofona v Amsterdam. Zatem je v želji po koncertiranju prepotoval Evropo ter ustanovil več zasedb, med katerimi je morda največ pozornosti pritegnila Velkro. Raziskovanje improvizacijskih postopov, uporaba zvočnega vzorčenja in iskanje novih zvokov s pomočjo alternativnih tehnik znotraj spoja različnih žanrov ter ritmičnih vzorcev – to so na kratko karakteristike ustvarjalnosti Boštjana Simona. In te dominirajo tudi v glasbi kvarteta, o katerem teče beseda in ki deluje od leta 2014, čeprav je bila postava sprva nekoliko drugačna od aktualne, ki jo poleg Boštjana Simona na tenor in sopran saksofonu tvorijo še tubist Goran Krmac, bobnar Bojan Krhlanko in vibrafonist Luigi Vitale.

There Be Monsters prinaša sedem Simonovih kompozicij, ki posegajo tako v območje znanega kot neznanega, vendar so ti posegi tako mehki, da kvartet uspešno ohranja melodičnost. Če je poudarek na ritmih, ki so zelo raznoliki in se neprestano prepletajo v razgibano celoto, pri čemer osrednja vloga pripada bobnom, basovska linija tube ostaja čvrst temelj, a le redko privre na plano. Kljub temu ohranja gibkost in živost, še najizraziteje v pesmi Pirate Tree in edini slovensko naslovljeni skladbi Sonce. V obeh so poleg saksofona v ospredju trobila, saj v njiju gostuje pozavnist Žiga Murko. Pirate Tree je morda najbolj odprta in privablja močne aluzije na etno tradicije, pri tem pa ostaja nedorečena in svobodna. Na drugi strani vibrafon v glasbo vnaša mehkost, a tudi mističnost, medtem ko so saksofonske linije ves čas v ospredju, vendar kljub temu ne dominirajo. Večini kompozicij so skupne krajše ponavljajoče se teme in motivi, med katere se prikradejo razvijajoče se improvizacije. Verjetno je najboljši primer tega Contadino Conte s sopransko saksofonsko linijo in daljšim solističnim odsekom v vibrafonu, ki v skladbo vneseta čustvo. Od zgoraj opisanega modela nekoliko odstopa le sklepna, klasično obarvana kompozicija Valchi and Uyuni.

Premislek prinese zaključek, da se bogastvo izdelka There Be Monsters pravzaprav skriva v poslušanju samem, kajti kompozicije so dovolj zapletene, da bi jih stežka imeli za glasbo v ozadju, medtem ko nas po drugi strani le redko povsem zadovoljijo, saj ostajajo tako odprte, da dajejo vtis, kot bi ne povedale prav vsega. A ko jih postavimo v ustrezen kontekst in pridamo še dejstvo, da album nikakor ne daje občutka studijske laboratoričnosti, temveč energijo živih nastopov, je vsega ravno prav, tudi korakov v še neraziskana območja, ki vodijo naprej, v nove glasbene krajine.