28.02.2013

Kraljestvo sintetizatorjev zvoka

Ewok je pozornost zbudil kot konglomerat, zlepljen iz raznih prepoznavnih domačih skupin. Da gre pri tem za vse kaj drugega kot za stičišče znamk Intimn Frizurn, Moveknowledgement in Na lepem prijazni potrjuje prvenec No Time.

Borja Močnik

No Time

Ewok

No Time

KAPA Records
2013

Ewok je pozornost zbudil kot konglomerat oziroma trojček, zlepljen iz raznih prepoznavnih domačih skupin. Da gre pri tem za vse kaj drugega kot za stičišče znamk Intimn Frizurn, Moveknowledgement in Na lepem prijazni, so pokazali številni živi nastopi, sedaj pa to potrjuje še prvenec No Time.

Brskanje po zgodovini slovenskih vokalnih elektronskih albumov in projektov, ki niso zastavljeni le kot metoda za pridobivanje kovancev od radijskega predvajanja, je sila težavna naloga. Če preskočimo pionirska temačna leta Borghesie in Laibach (pri slednji je sicer alternativnost že dolgo pod vprašajem oziroma je stvar daljne preteklosti) in ledinoorečo synthpop skupino Videosex ter se osredotočimo na zadnjih dvajset let, se raziskovanje začne z mučnim praskanjem po glavi in štetjem izvajalcev na prste ene same roke. Zato pa se je v zadnjih letih pojavilo nekaj bendov, ki to tradicijo oziroma netradicijo končno prekinjajo, se pajdašijo s sintetizatorji in matricami kot tudi z inštrumenti. Eden takih je, recimo, Napravi mi dete, drugi Ewok.

Prvi, in to napačni, vtis skupine Ewok je bil, da gre za »projektno« formacijo izkušenih mačkov ljubljanske in širše slovenske scene. Pevec Milan Jerkić je bil nekoč član originalne zasedbe Intimn Frizurn, neke vrste motor mašine medvedkov iz filma Vojna zvezd (ewoks) je Miha Šajina, sicer klaviaturist skupine Moveknowledgement, Luko Kuharja pa najbolje poznamo kot bobnarja Na lepem prijaznih. Po posluhu enega od nastopov trojke postane takoj jasno, da ne gre le za stranski, hobi projekt glasbenikov, ki so sicer udobno nameščeni v nedrih svojih matičnih bendov. Povsem očitno je, da gre za eksplicitno drugačno izraznost, ki nima kaj preveč zveze z glavnimi referencami članov in h kateri so pristopili precej resno.

Ewok v redkih trenutkih povleče na, glede na njegovo reference bolj logično, rockersko paradigmo, veliko pogosteje pa na progresivno elektroniko devetdesetih let, ki se spogleduje s synth popom osemdesetih. Jasno, vse v koraku s časom, kar pomeni, da zvok še zdaleč ni tanek in da zasledimo tudi kak sodobni tehnoidni trik.

Ewok v redkih trenutkih povleče na, glede na njegovo reference bolj logično, rockersko paradigmo, veliko pogosteje pa na progresivno elektroniko devetdesetih let kakšne britanske zasedbe Underworld, ki se spogleduje s synth popom osemdesetih. Jasno, vse v koraku s časom, kar pomeni, da zvok še zdaleč ni tanek in da zasledimo tudi kak sodobni tehnoidni trik. Lahko se pohvali z izjemno prebrisanimi aranžmaji, sploh glede na konvencije, ki jih sicer narekuje »konzervativna« vokalna forma. Jedro predstavljajo prepletene, bogato razvejane, a kompaktne linije sintetizatorjev, ki jim krila dajejo bobni ter Miletov glas z občasnimi bistrimi podvajanji ter – posebej na odru – njegova obrazna mimika.

V živo zasedba Ewok torej glede na to, v kakšni luči sicer poznamo njene protagoniste, preseneti. Nadalje, glede na to, da smo jo prej videli v živo kot pa slišali album, naknadno, a manj radikalno preseneti tudi z albumom. V živo zadeva jasno deluje bolj dinamično, za le tričlanski bend, kjer je en član samo pevec, prav impresivno hrupno. Del tega zagona skupini uspeva prenesti tudi v albumsko formo, se pa kaj hitro pokaže, kakor že pri nešteto drugih bendih, da je tovrstna zvočnost bolj učinkovita na klubskih nastopih kot pa na nosilcih zvoka.

Zaradi načrtne, jasno zamejene zvočnosti (vokal – sintetizatorji – bobni) pride ob bolj površnem poslušanju ploščka do lažnega občutka, da kljub vsem slogovnim zasukom, ki se včasih zgodijo celo znotraj posameznih komadov, celota deluje rahlo monotono in enozvočno. Če se kljub vsakodnevnemu in vseprisotnemu zasipavanju z glasbenimi fragmenti le uspemo vsaj malo skoncentrirati, slišimo na prvencu skupine tudi nepričakovane detajle, kot je na enem posnetku posneta flavta.

Ewok ni prva zasedba, ki se je izognila zagatam uporabe slovenskega jezika v glasbi. Največkrat se tako odloči za angleška besedila, ob katera se zna marsikdo obregniti zaradi neobremenjene »slovanske« izgovorjave, z vložki srbohrvaščine. Besedišče občasno deluje rahlo naivno, sicer pa Mile iz žepa potegne različne tehnike in vokali ostajajo čez cel plošček dinamični in slogovno razdelani.

Ewok je nedvomno dobrodošel košček v mozaiku pestrega slovenskega »novega vala« alter godb, ki ga v glavnem, a ne izključno, sestavlja os založb KAPA Records, Založba Radio Študent in God Bless this Mess. Izkušeni trojki se po naslovu sodeč mudi in No Time pomeni trdno izhodišče za nadaljnje, predvsem koncertne podvige. V boj z zloveščim Imperijem teme! 

@http://www.youtube.com/watch?v=VtR1RwyFdyU@