13.09.2011

Lutkarica, glasbenica ali pevka?

V drugem zapisu v rubriki Mnenja Brina Vogelnik piše o delavnici Etnohisteria in tudi o drugih delavnicah ter o iskanju lastnega izraza.

Brina Vogelnik

Brina v ulični plesni predstavi Tehtanje duš iz l. 1996. (foto: Kinetikon KUD)
Foto: Kinetikon KUD

Sredi marca sem dobila mail. »Brina, a prideš na Etnohisterio?« Bil je Matija, organizator poletnega kreativnega tabora in festivala v vasici Gračišče v Istri. Z Matijo Solcetom se do letos nisva poznala, le vedela sva drug za drugega in enkrat sva izmenjala par besed. Povabilo je bilo tako neposredno in meni so bile kreativne delavnice od malega nekaj najbolj naravnega, da mi je bilo že v tistem trenutku jasno, da pridem. A sem z odgovorom rajši počakala še dva meseca. Nisem še imela izdelanih načrtov za poletje.

Takrat sva se v treh kratkih mailih zmenila vse. »Živijo, Matija. Pridem na festival.« »Prideš tudi na delavnice?« »Ja, vmes bom manjkala, ker imam par koncertov.« »Prideš kot lutkarica, glasbenica, pevka?«

Pred leti bi se najrajši vpisala na vse. Jaz bi najrajši vse, in če se le da, vse naenkrat. Tokrat sem prišla samo kot pevka.

Nekaj let preden sem se rodila, je teta Mojca kot režiserka in dramaturginja povabila k sodelovanju svojo sestro, mojo mamo Eko, kot likovnico in pesnico, in svojo mamo Marijo, mojo babico, kot plesno pedagoginjo. Skupaj so organizirale in vodile poletne kreativne delavnice v Premanturi pri Puli pod okriljem Televizije Koper, ki je bila producent Mojčinih filmov. Ustanovile so animacijsko kreativni laboratorij Kinetikon in povabile skupino študentov na poletni tabor. Študentje so pisali pesmi, jih uglasbili in zapeli. Na isto temo so ustvarili likovni izdelek, napisali dramsko besedilo in ga uprizorili. Vse to njihovo ustvarjanje je povezoval ples. Vsako leto je delavnica trajala tri tedne in nastajali so pedagoški, dokumentarni, umetniški filmi, ki še danes dišijo po sodobnosti.

Umetniške poti moje mame, tete in babice so se po osmih letih razšle. Eka je Kinetikon ponovno obudila, ko sem bila gimnazijka. Najprej je vodila likovno delavnico, kjer so se rojevale maske in lutke. Da so maske in lutke lahko oživele, je bilo potrebno gibanje. Likovna delavnica se je razširila na plesno in Kinetikonu se je zopet pridružila babica Marija.

Zelo so me mikale te lutke, maske, ples, risanje, slikanje. Jaz bi tudi!

Iz predstave Tehtanje duš l. 1996. (foto: Kinetikon KUD)Vse to sem opazovala in si strašno želela priti zraven. Zelo so me mikale te lutke, maske, ples, risanje, slikanje. Jaz bi tudi! Pa še z vsemi stvarmi bi se lahko ukvarjala naenkrat. Toda moja mama je bila zelo stroga in po njenem sem bila očitno še premlada, da bi se družila s študenti in z njimi ustvarjala. Najprej šola! Izmišljala sem si načine, kako bi prišla zraven. Najprej sem se ponudila, da jih pridem posnet s kamero med nastajanjem predstave. Vendar sem morala domov takoj, ko so končali s postavitvijo in generalko odigrali do konca.

Potem sem šla do babice in ji predlagala, da bi ji pomagala učiti ples. In res. Ker je bila že takrat v svojih sedemdesetih letih, sem ji kot asistentka prišla zelo prav. Skozi ples so se mi odprla vrata tudi do Ekinih likovnih delavnic, lutk in plesnih predstav z maskami.

Lutke so morale spregovoriti in predstave so potrebovale glasbo. Tako sta ples in likovnost z roko v roki povabila zraven še glasbo. Glasba, predvsem petje, pa je bila od nekdaj moj dom. Sveta kot otrok nisem dobro razumela, vendar mi je bilo nekaj od nekdaj jasno. Moj glas je moje zavetje in glasba tisto, česar ni treba razlagati, saj je tako in tako vse jasno.

Moj glas si je počasi izboril prostor v naših predstavah, kmalu tudi na koncertih na srednjeveških dnevih po gradovih po Sloveniji. Nastopala sva z Andražem Kržičem v duetu AndraBrin.

Toda moj prvi nastop sega še dlje v preteklost. Eka me je kot desetletno deklico povabila, da skupaj z njo zapojem nekaj pesmic ob otvoritvi njene razstave. Ena pesem je vsebovala izjemno visok ton, ki sem ga dosegla le, če sem zraven stopila na prste in stegnila vrat. Zame je bil ta nastop razburljiv in hkrati nekaj povsem naravnega, saj sem prepevala vedno in povsod. Vsak dan sem na novo raziskovala, kaj vse zmorejo glasilke. Spomnim se, kako mi je šlo na živce, kadar so ljudje okoli mene fušali. Enostavno nisem mogla razumeti, kako je to mogoče, saj je vendar petje pa izmišljevanje melodij in drugih glasov nekaj najlažjega in najprijetnejšega na svetu.

Prav jezna sem bila, ko sem po televiziji gledala Vlada Kreslina, takrat mojega idola. V naročju je držal otroka, ki je s težavo odpel neko pesmico in nekajkrat zelo boleče zgrešil melodijo. Najrajši bi zlezla v TV škatlo in vsem pokazala, kako se poje take pesmice.

Večkrat me je kdo vprašal, če sem se kdaj učila petja. Vprašanje me je navadno presenetilo in sem odgovorila z ne. Zdaj mislim, da sem se ravno petja najintenzivneje učila. Vse te delavnice, plesne, likovne in pevske, so me izoblikovale, le da se tega nikoli nisem zavedala. Glasbeno raziskovanje je bilo del mene, način življenja, tako da temu sploh nisem posvečala posebne pozornosti. Zelo mi je pomagal babičin ples, kjer sem se učila kot njena asistentka in kasneje prevzela vodenje skupine. Všeč mi je bil njen pristop in njene besede:

»Ples je človek, ki pleše. Ples je neločljiv od človeka, ki pleše. Rodi se s človekom in umira z njim. Zato pravijo, da je ples prva in najstarejša umetnost. Naše telo je inštrument, ki ga je treba uglasiti. Za vsako umetnost potrebuješ neko orodje in material. Želiš narisati risbico, in vzameš iz predala barvice in razgrneš risalni blok. Skleneš, da zabrenkaš na kitaro, pa jo snameš s stene in brenkaš in prepevaš. Svojo pesem napišeš v poseben zvežček, in nihče je ne bo smel prebrati brez tvojega dovoljenja. Če želiš zaplesati, pa je vse, kar potrebuješ, telo. Vstaneš, streseš s sebe zadnji kanček lenobe, zakorakaš v prostor – in že se rodi ples.« S petjem je isto. Potrebuješ le telo, ga streseš, odpreš ušesa, grlo, napolniš pljuča in zapoješ.

Rada imam take trenutke. Ko nekdo drug drži melodijo, da je meni ni treba in se lahko poigravam s svojim glasom.

Pred štirimi leti, ko smo z Brino prvič gostovali v ZDA, smo v Bloomingtonu naleteli na zborček študentov z zelo entuziastično učiteljico. Ta je predhodno navezala stik z mano in me povabila, naj jih naučim tri slovenske pesmi. Prvo uro smo imeli kar preko skypa in po mailu sem jim poslala gradivo. Na drugo učno uro sem dopoldan na dan koncerta v Bloomingtonu povabila še Luko in Blaža (kitarista Luko Ropreta in tolkalca Blaža Celarca; op. ur.). Skupaj smo odpeli kratek program, se pomenili o slovenski ljudski pesmi, potem pa so nas tako presenetili s pesmijo Sijaj, sijaj sončece, ki so nam jo triglasno odpeli, da nam ni preostalo drugega, kot da jih povabimo popoldan na koncert kot goste na oder. Nihče od njih prej ni imel kontakta s slovenščino, zažvrgoleli pa so povsem ubrano in pesem fantastično obogatili. Skupaj smo zapeli uvod, potem so sami večglasno odpeli vse tri kitice, po glasbenem vložku smo zapeli še vsi skupaj. Oni so se držali melodij, jaz pa sem se z glasom povzpela čez in se poigravala. Rada imam take trenutke. Ko nekdo drug drži melodijo, da je meni ni treba in se lahko poigravam s svojim glasom.

Utrinek iz delavnice Etnohisteria l. 2011. (foto: Jan Prpič)Kadar smo šli na morje s trajektom, sem rada poslušala brnenje motorja. Držal je neko frekvenco in mi odpiral možnosti petja ob njegovi spremljavi. Prav posebni trenutki so se zgodili, ko sem prepevala ob vodni gladini jezera v Bohinju in se je glas na drugi strani odbil od hribov in priplaval nazaj. Včasih se je mojemu glasu v odgovor pridružil še kak glas ali ploskanje naključnega mimoidočega z druge strani jezera. Zelo rada sem raziskovala, kakšne pevske možnosti mi ponuja določeni prostor.

Različni prostori so se ponujali tudi na festivalu Etnohisteria. Glasbeniki smo ustvarjali v osnovni šoli in se v času festivala preselili v gozdiček na robu vasi. Prostovoljci, likovniki, gledališčniki so ves čas tabora ustvarjali v gozdičku. Pripravili so različna prizorišča ob gozdni poti. Nekatera so bila lažje dostopna in nastavljena obiskovalcu mimogrede, za druga si se moral potruditi, jih odkriti, do njih priplezati ali se priplaziti. Nekateri dostopi so bili narejeni kot labirint, pri drugih si moral sam postati ustvarjalec in umetnik. Intimne jasli v objemu grmovja so vabile k poslušanju poezije. Lutkovne predstave so domovale v posebnih igrivih kotičkih, glasbene in gledališke točke pod drevesi, na vrhu lesenega stražnega stolpa, v šotoru in na glavnem odru na veliki jasi s stojnicami. Scensko okolje, ki ga je ponujala narava, je bilo dodatno okrašeno. Celodnevni program je povezoval ljudi in buril domišljijo. Jaz pa sem prišla domov polna energije in idej za nove projekte.