SPLETNA REVIJA O GLASBI

Nahajate se na: Odzven > obzorja > Narodnozabavna glasba – je res »goveja«?

Narodnozabavna glasba – je res »goveja«?

Jože Galič
09. marec 2012

Lojze Slak, godec z največ posnemovalci v Sloveniji. (foto: osebni arhiv glasbenika)
Lojze Slak, godec z največ posnemovalci v Sloveniji. (foto: osebni arhiv glasbenika)

Kar nekaj let je že od pojava izraza »goveja muska«, s katerim mnogi označujejo narodnozabavno glasbo. Oznaka ima svoj praizvor na javni televiziji, kjer je režiser, ki je slovel po svoji duhovitosti in včasih prav šokantnih dovtipih, nekega dne oznanil: »No, zdaj pa gremo delat govedino!« Izraz so kmalu odprtih rok sprejeli zlasti tisti, ki jim je bilo vseskozi nerodno priznati, da v času nedeljskega kosila, ki ga ni brez dobre govedine, hočeš nočeš poslušajo polke in valčke v oddaji po željah poslušalcev. Mnogi so ga razumeli kot žaljivko, le redki pa kot kompliment glasbi, ki ima oblikovan slog in prepričljivo izvedbo.

 

Deljena mnenja izobraženih glasbenikov

S stroko so menda imeli težave že Avseniki, še posebej takrat, ko so meteorsko uspeli v tujini. Je šlo za utemeljeno kritiko ali zgolj za značilno slovensko nevoščljivost?

Zanimiva je tovrstna izkušnja uspešne glasbenice, ki je leta 1977 s svojim ansamblom zmagala na ptujskem festivalu, o čemer so se na široko razpisali tedanji časopisi. Oboje, uspeh na festivalu in nekaj odmevnih člankov, pa ji je prineslo tudi nepredvidene težave. Takole nam je pripovedovala tiste davne jeseni: »Ostareli profesor, pri katerem sem na akademiji za glasbo opravljala pomemben izpit, je bil ogorčen predvsem nad člankom, v katerem je novinar hvalil uspeh mojega ansambla. On da ne more priti do članka, kakršnega bi si zaslužil, jaz, ki prihajam s podeželja in se ukvarjam s primitivno glasbo, pa lahko! S svojo kmečko trmo sem mu dokazala, da njegovo vnaprejšnje zaničevanje vsega narodnozabavnega ne vzdrži. Samo uvodnih osem taktov Avsenikove skladbe Slovenija, od kod lepote tvoje sem mu zaigrala na klavir – in je utihnil. Izpita pa v tistem roku seveda nisem opravila.« Očitno je torej šlo še za enega od resnih glasbenikov, ki se jim ni zdelo vredno prisluhniti boljšemu delu narodnozabavne glasbe, v katerem, kar zadeva harmonsko zgradbo skladb, še zdaleč ne prevladujejo zgolj »tonika, dominanta in mogoče tu in tam še subdominanta«, kot so imeli navado trditi.

Neverjeten kvantitativni razmah narodnozabavne glasbe je žal prinesel tudi padec njene kakovosti,
ki se (...) kaže v zadnjih letih: predvsem izvirnosti je v njej vse manj, a je kljub temu (ali prav zato?) postala pravi simbol množične ljudske zabave.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja niso vsi izobraženi glasbeniki in pesniki razmišljali tako kot zagrenjeni profesor. Najboljši narodnozabavni ansambli so mnoge od njih pritegnili k sodelovanju: Jožeta Privška, kasneje tudi Bojana Adamiča, vmes pa, kot pisce besedil, Gregorja Strnišo, Svetlano Makarovič, Ervina Fritza, Toneta Pavčka, Janeza Menarta idr. Čeprav je bil takrat na javni televiziji urednik za to vrsto glasbe Marjan Stare, tudi sam avtor besedil za številne uspešnice te glasbene zvrsti, pri njeni promociji ni imel ravno lahkega dela. Programski čas zanjo je bil zelo omejen in za pojav vsakega novega izvajalca so morali obstajati tehtni razlogi. Šele v osemdesetih letih se je z javnimi prireditvami in oddajami Lojtrca domačih, Marjanca, Alpski večer in Videomeh začel zanjo boljši čas, ki se je nadaljeval v odločilnem obdobju devetdesetih, ki so ga zaznamovale oddaje Po domače, Slovenska polka in valček, Boš videl, kaj dela Dolenj'c in še nekatere. Neverjeten kvantitativni razmah narodnozabavne glasbe je žal prinesel tudi padec njene kakovosti, ki se – pa naj je starih in novih navdušencev nad polkami in valčki še tako veliko – kaže v zadnjih letih: predvsem izvirnosti je v njej vse manj, a je kljub temu (ali prav zato?) postala pravi simbol množične ljudske zabave.
 

Izobraževanje tako in drugače

V svetu slovenske narodnozabavne glasbe je danes veliko izobraženih izvajalcev, ki so svoje znanje pridobili bodisi v formalnih izobraževalnih ustanovah (tudi veliko akademsko izobraženih instrumentalistov je med njimi) ali pa preprosto kar v številnih zasebnih glasbenih šolah, ki se kot gobe po dežju rojevajo zlasti za pouk diatonične harmonike. Medtem ko imajo naši severni sosedje za pouk ljudskih instrumentov glasbene konservatorije, poteka pri nas vsaj osnovni pouk bolj »po domače«, pri zasebnikih, ki kot idoli najmlajših poskušajo uresničiti sanje otrok in predvsem njihovih staršev o tem, kako velike glasbene zvezde utegnejo postati z njihovo pomočjo. Nekaterim je to že uspelo, recimo Roku Švabu, učencu Braneta Klavžarja, zdaj harmonikarju, pevcu in vodji Modrijanov.

Robert Goter (foto: osebni arhiv glasbenika)
Robert Goter (foto: osebni arhiv glasbenika)
Po dolgoletnem trudu in dokazovanju so si nekatera ljudska glasbila (diatonična harmonika, tamburice in citre) celo utrla pot v javno glasbeno šolstvo, katerega končni cilj pa seveda ni izvajanje narodnozabavne glasbe. Nekateri mojstri so šli še korak dlje, kot na primer harmonikarski virtuoz Robert Goter, ki je razvil poseben računalniški program za učenje diatonične harmonike na daljavo. Zanj je leta 2008 v Berlinu prejel prestižno nagrado Comenius EDU Media Siegel Plus, ki jo podeljuje Evropsko združenje za pedagogiko in informatiko. Goter zdaj program, ki so ga ljudje po vsem svetu odlično sprejeli, še nadgrajuje. Obenem osebno poučuje igranje po Sloveniji in Avstriji, kjer so menda učenci še posebej navdušeni nad glasbo naših avtorjev Avsenika, Slaka in Miheliča.

Da, diatonična harmonika, nekdaj tako zaničevana in prezirana, je postala kultno slovensko glasbilo. Z nekaterimi konstrukcijskimi izboljšavami se je že zelo oddaljila od tiste stare »kmetavzarske frajtonarice«, ki je šele v rokah Lojzeta Slaka zazvenela dovolj kultivirano, da jo je v času svojega radijskega urednikovanja odprtih rok sprejel Vilko Ovsenik, arhitekt Avsenikove glasbe. Danes samo v Sloveniji diatonično harmoniko igra oziroma se uči igrati nanjo že nekaj tisoč (!) deklet in fantov.
 

Po Avsenikovo ali po Slakovo?

V zadnjih letih, ko imajo »škarje in platno« v rokah radijski in televizijski glasbeni uredniki, ki povečini svoje delo slabo opravljajo ali sploh ne, pravzaprav ni dvoma: po Slakovo! Čeprav premoremo dovolj izobraženih instrumentalistov, ki igrajo veliko bolje od svojih okornih predhodnikov, se je slovenski narodnozabavni glasbeni trend odločno nagnil v smer enostavnejšega muziciranja triov z diatonično harmoniko in večglasnim petjem, medtem ko se zdi, da tujina raje – morda nekoliko nostalgično – sprejema nadaljevalce Avsenikove glasbe. Slovenski muzikantje, Okrogli muzikantje, Ansambel Svetlin idr., ki so pogosti gostje odrov na senčni strani Alp, pa pravijo, da je treba zahtevnim tujcem ponuditi še marsikaj. Slovenski muzikantje so že pred leti sloveli z venčkom ruskih pesmi, Okrogli muzikantje prisegajo na svojo vsestransko glasbeno-humoristično podobo, Aleš Svetlin pa pripoveduje, da njegov ansambel rad seže tudi po tako imenovanih nemških šlagerjih, od slovenske glasbe pa omenja še Miheličeve uspešnice.

Za večino slovenskih ansamblov z diatonično harmoniko tujina pravzaprav ni zanimiva, saj imajo dovolj dela doma. Ker imajo v njihovi glasbi večjo vlogo besedila in pevska interpretacija kot pa morebitno mojstrstvo instrumentalistov, je lažje razumeti, da jih v tujini sprejemajo predvsem slovenski rojaki, zdomci in izseljenci, medtem ko so za avtohtono prebivalstvo pretežno nezanimivi. Na vprašanje, kdo je njihov vzornik (je to Slak, Mihelič, Fink?), odgovarjajo Novi spomini, večkratni nagrajenci festivalov: »Ansambli z diatonično harmoniko smo si morda res podobni kot krompir krompirju, a tudi vsi krompirji niso nikoli povsem enaki …«

Podobno je s kvinteti Avsenikovega tipa, ki kar tekmujejo med seboj, kdo bo bolj dosledno kopiral slavne predhodnike iz Begunj na Gorenjskem. Celo znameniti Alpski kvintet, ki je na sceni že skoraj pol stoletja in je v svojih zlatih časih z avtorjema glasbe Jožetom Burnikom in Ivanom Prešernom uspel prepričati zlasti avstrijski in nemški trg s posrečenimi elementi swinga in jazza v narodnozabavni glasbi, se po zamenjavi generacije čedalje bolj nagiba k Avsenikovemu slogu.

Festivali, ki bi morali spodbujati avtorje in izvajalce k razvijanju novosti, počnejo prav nasprotno: če že podelijo kakšno nagrado avtorjem, jo dobi avtor besedila, medtem ko avtorja najboljše glasbe le redko kje nagradijo.

Festivali, ki bi morali spodbujati avtorje in izvajalce k razvijanju novosti, počnejo prav nasprotno: če že podelijo kakšno nagrado avtorjem, jo dobi avtor besedila, medtem ko avtorja najboljše glasbe le redko kje nagradijo. Poleg standardnih nagrad podeljujejo posebne nagrade za najboljši kvintet in za najboljši trio, torej za najbolj dosledno posnemanje Avsenikov in Slakov. Prava umetnost je uspela legendarnim Štirim kovačem in ansamblu Štajerskih sedem, da so z »Avsenikovo« zasedbo uspeli iznajti svoj razpoznavni zven. A za kaj takega so potrebni zares dobri avtorji – in Franc Šegovc ter Robert Smolnikar sta takšna avtorja. Da ne govorimo o Borisu Kovačiču, ki je kot odličen skladatelj in glasbeni producent hitro ugotovil, da mora iti po svoji poti, če želi stopiti iz Avsenikove sence. Z dovršenim igranjem Vitala Ahačiča na kromatično harmoniko ter s karizmatično pevko Stanko Kovačič mu je to odlično uspelo.

Še nekaj je (bilo) izvirnih zasedb, ki niso prevzele Avsenikovega ali Slakovega sloga. Ansambel Rudija Bardorferja je s Kvartetom Zvonček sploh prvi uvedel štiriglasno moško petje, ansambel Mihe Dovžana je bil s citrami in Vokalnim kvintetom Gorenjci ter pevko Ivanko Kraševec predvsem zelo uspešna koncertna zasedba, v podoben »predal« so kasneje uredniki in poslušalci uvrstili še Ansambel Slovenija. To skupino s citrami, violino in orglicami so šele uspehi v sosednji Avstriji, kjer so jo označevali kot nekakšen slovenski narodnozabavni country, postavili tudi na slovenski glasbeni zemljevid.

Večina drugih poskusov izvirnosti v zadnjih letih ni naletela na kdo ve kako močan odziv, in to kljub opaznim novostim v glasbi flavtistke Anje Burnik ali nekoliko samosvoje skupine Zakapane. »Dokler imajo nagrade občinstva ali celo televoting veliko večjo težo kot strokovne ocene, je težko pričakovati uspeh kakršne koli skupine z nekoliko drznejšim pristopom,« povedo Zakapanejevci, ki so sicer med poslušalci precej priljubljeni in cenjeni.
 

Kaj pa besedila?

Splošno znano je mnenje stroke in poslušalcev, da besedila v narodnozabavni glasbi, ki naj bi predvsem razveseljevala ljudi, niso najboljša. A malo bolj pozoren poslušalec zlahka ugotovi, da že nekaj časa krepko presegajo raven včasih prav banalnih, tudi s hrvatizmi začinjenih verzov v pop glasbi. Kje torej tiči problem? Morda v duši slovenskega človeka, za katerega pravijo, da je najbolj vesel, kadar je vsaj malo žalosten? Takšno razmišljanje najde pritrdilni odgovor že v slovenski ljudski glasbi, ki premore veliko več žalostnih kot veselih pesmi. »Uspešnica skoraj zagotovo lahko postane pesem, v kateri vsaj ena oseba umre,« je nekoč cinično komentiral uspeh svojega besedila avtor, ki ima v svojem opusu nekaj sto del, veselih in žalostnih. In res: včasih so to bile Kadar pa mim' hiš'ce grem, Mami, oj, mami, Kadar bom vandral itn., zdaj so Preveč je belih rož ob cesti, Spomin na pevca še živi, Tvoje solze me bolijo itn. Same žalostne teme! Nič zato, saj so ljudje veseli, ko jih poslušajo; najde se celo kdo, ki na veselici ob njih prešerno zavriska!

Vera Šolinc (foto: osebni arhiv glasbenice)
Vera Šolinc (foto: osebni arhiv glasbenice)
Predvsem pa se narodnozabavna glasba ne more in noče otresti nekaterih stereotipov, zaradi katerih jo imajo njeni nasprotniki za »govejo«: zaljubljeni fant še vedno trka na okence svoje izvoljenke, postavlja podenj lestev, pogosto se ob družinskem praznovanju veseli in pije vse sorodstvo, na poroko se mladoporočenca peljeta s konjsko vprego ipd. Vero Šolinc, vsestransko glasbenico in avtorico številnih, tudi nagrajenih besedil, smo povprašali, ali so res vodje ansamblov, ki so ponavadi prvi in edini ocenjevalci besedil, tako ozkih pogledov, da si ne upajo tvegati s kakšno sodobnejšo temo. »Mislim, da se muzikantje bojijo, da bi skladba z bolj sodobnim besedilom ne bila dobro sprejeta med poslušalci. Bolj uveljavljeni ansambli si praviloma upajo več, posledično s tem pridobijo tudi mlajše poslušalce – in krog je sklenjen. Da, zgodilo se mi je že, da je bilo moje besedilo zavrnjeno, ker je bilo preveč moderno oziroma je pevec, ki mu je bilo namenjeno, menil, da je prevelik gospod, da bi se lahko vsaj majčkeno ponorčeval iz samega sebe. Danes skladbo, ki je že postala uspešnica, izvaja druga zasedba.«
 

Pa vendar se še veselimo!

Kje so že časi, ko je s svojima zunanjo podobo in glasbeno interpretacijo navduševal Avsenikov »tašpasni« Franc Košir! Nekaj precej neuspešnih posnemanj se sem in tja še pojavi, a se poslušalci raje odločajo za drugačne pristope. Tako je v zadnjem desetletju in pol postal prava zvezda multiinstrumentalist, pevec in avtor Miro Klinc, ki z likom humorista Klobasekovega Pepija neposredno (včasih celo preveč) razkriva številne pikantne podrobnosti današnjega življenja na podeželju, od skakanja čez plot do obiska inšpektorja na odročni hribovski kmetiji, kjer se pravkar odvija črni zakol krave (ups, že spet »goveja« tema). Svoje igrice še vedno uprizarjajo Frajkinclari, ljudje se na vsa usta smejijo Jurovskim gadom in Jodlarju Lojzu, ki ga znani, šolani glasbeniki celo kdaj najamejo za popestritev kakšne svoje interne ponovoletne zabave. Torej so le še veseli; škoda le, da tudi na odru niso vselej takšni.
 

Kaj obleči za nastop in kakšno ime si nadeti?

Toliko zgražanja, kot ga je vzbudila modificirana gorenjska narodna noša pri etnologih, ni vzbudil še noben segment narodnozabavne glasbe. Vsega so seveda »krivi« Avseniki, ki so jo med prvimi oblekli, ker se jim je zdelo, da bodo tujemu svetu z njo najbolje pokazali, od kod prihajajo. Skupaj z nošo so si potem mnogi drugi ansambli prisvojili še njihov vzdevek »Oberkrainer«, tudi če so bili z Dravskega polja ali iz Brežic. Na Televiziji Slovenija je bilo doslej več obdobij, ko je bila narodna noša prepovedana ali vsaj nezaželena. A kaj, ko je, gorenjska še posebej, tako lepa, slikovita, gosposka! Kadar so godci oblečeni v veliko skromnejše belokranjske obleke ali – bognedaj – štajerske »šurce«, so videti vse preveč kmečki ali delavski. Zato se že dolgo ne čudimo več ansamblu Ptujskih pet, Vitezom Celjskim, koroškim Štirim kovačem in celo zamejskemu Kraškemu kvintetu, če se odenejo kar v gorenjske praznične noše. Pravijo, da so te še vedno bolj zanesljiva izbira kot pa obisk pri stilistu, ki dvomljivo opravlja svoj posel. Pa še nekaj je res, kar bo potrdil prenekateri narodnozabavni glasbenik: v gorenjski noši se dobro igra, kar tudi ni nepomembno.

Kako pa je z imeni ansamblov? Prvih deset let narodnozabavne glasbe so v Sloveniji zaznamovali Vaški kvintet, Beneški fantje, Avseniki, Štirje kovači, Veseli planšarji, Dobri znanci, Zadovoljni Kranjci, Ansambel Rudija Bardorferja …, nato so prišli še ansambli Borisa Kovačiča, Lojzeta Slaka, kasneje Franca Miheliča. Prav Mihelič večkrat rad poudari, da bi moral vsak ansambel imeti ime po svojem vodji in izvajati predvsem njegovo (prepoznavno) glasbo. No, z imeni bi še šlo, z izvirno glasbo pa precej teže. Narodnozabavni ansambli so odigrali svojevrstno vlogo tudi pri rojevanju samostojne države, kar se je med drugim izražalo v njihovih imenih (Slovenski muzikantje, ansambli Slovenija, Lipa, Nagelj idr.) pa tudi v številnih skladbah, ki so poudarjale Slovenijo, njene lepote, značilnosti in značaj ter navade ljudi. Do danes je nekaj teh pesmi utonilo v pozabo, mnoge pa so postale in ostale prave uspešnice.

Trio Goveja župca (foto: arhiv zasedbe)
Trio Goveja župca (foto: arhiv zasedbe)
Dandanes so imena ansamblov seveda čisto drugačna. Na spletu se predstavljajo Divja kri, Božekaku, Nedolžni fantje, Mokre sanje, Aufbiks, Prva postava in celo Trio Goveja žup'ca! So ti fantje morda prisluškovali v uvodu omenjenemu režiserju, ko se je odpravljal z ekipo na snemanje nekega drugega, nič hudega slutečega narodnozabavnega ansambla, ki ga danes verjetno sploh ni več na sceni? »Ne, nič takega ni bilo. Ime Goveja žup'ca smo si izbrali preprosto zato, ker nobena ohcet ne mine brez te dobrote. Vsakogar, ki nas enači z govejo glasbo, brž poučimo, da glasbe s to oznako ni, so le njeni goveji nepoznavalci.«
 

Kako naprej?

Mediji nedvomno močno oblikujejo narodnozabavno glasbeno sceno. Kateri in kakšni strokovnjaki to počnejo v njihovem imenu? Letno v Sloveniji gotovo diplomira kar nekaj muzikologov, ki pa se potem največkrat porazgubijo po drugih področjih. Jih ne zanima naša glasbena zvrst, ki je v svetu najbolj uspela? Na Radiu Slovenija že dolgo – bolj ali manj uspešno – skrbi zanjo diplomirana muzikologinja, pri sosedih čez cesto, na Televiziji Slovenija, to izmenjaje opravljata radijski napovedovalec in novinar. Še slabše je na zasebnih postajah, pa naj se televizije z domačijskimi imeni Veseljak, Golica in Petelin še tako »petelinijo«. S čigavim perjem pravzaprav? Izven prestolnice o narodnozabavni glasbi na lokalnih radijskih postajah odločajo ekonomisti, športni novinarji, upokojeni policisti ter naključni ljubitelji in zbiralci plošč. Ker poklic glasbenega urednika skoraj nikjer ne obstaja več, je »škarje in platno« v svoje roke prevzelo ljudstvo. Koliko bo v prihodnosti narodnozabavna glasba »goveja« in koliko ne, bosta torej odločila Franček iz Spodnjega Dupleka in Polde z Muljave, vsak s svojim avtobusom fanatičnih navijačev na vsaj petih festivalih domače glasbe. Menda je tudi to eden od dosežkov demokracije (beri: popolne komercializacije glasbe).

NE SPREGLEJTE:


Osmišljanje poslušanja
nedelja, 14. julij 2013

DELI Z OSTALIMI:

pošlji


POVEZAVA:

KOMENTIRANJE

Ni še nobenega komentarja. Bodite prvi in komentirajte.

Za komentiranje morate biti prijavljeni!

prijavi se

Uredništvo

V Odzvenu od 21. 7. 1. do 31. 7. 2014: Matej Krajnc recenzira ploščo Beti Jurkovič, Borja Močnik pa ploščo domačega tvorca beatov Blaža. Žiga Pucelj recenzira solistični prvenec tolkalca Vida Drašlerja, Tomaž Gržeta pa nadaljuje s serijo recenzij iz festivala Seviqc Brežice.  Terens Štader se je pogovarjal z zasedbo Roger ‘n’ Out …

E-NOVICE

Naročite se na elektronske novice in bodite obveščeni o naših in drugih aktivnostih!

Odjavi e-novice