25.10.2013

Nova snovanja v preseku tehnologije in zvočnih umetnosti

Festival Earzoom že peto leto ponuja vpogled v sodobna dogajanja v elektronski glasbi in zvočnih umetnostih. Letos je poudarek na koncertnem izvajanju, a še vedno z vso raznolikostjo, ki jo v sodobnih glasbenih estetikah ponujajo produkcijsko sorodni prijemi.

Aleš Rojc

Vlogo rdeće niti Earzooma je letos v večji meri pokril koncept Algorave (in live coding) – način, kako upravljanje računalniškega algoritma v realnem času vstopa v polje klubskih oziroma plesnih elektronskih muzik. (Foto: Andrea Santini)
Foto: Andrea Santini
EARZOOM 2013 – 5. festival zvočne umetnosti
12.10. - 15.10. 2013
MSUM, Cankarjev dom

Letošnji festival zvočnih umetnosti je po lanskem zalogaju istega prireditelja, IRZU-ja, ki je gostil izredno obsežno Mednarodno konferenco računalniške glasbe (ICMC), nekoliko obrzdal svojo razvejanost in namesto prostorske raznolikosti ponudil sorazmerno redukcijo, ki pa ni zadela vsebine. Letošnji festival Earzoom se je tako osredotočil na nastope in prezentacije ter opustil predstavitve zvočnih umetnosti na ravni galerijskih razstav ali umetniških perfomansov, ki bi presegali zgolj zvočno plat. Ta sprememba je povezana s prostorsko skromnostjo, saj se je Earzoom letos odvijal le na dveh odrih, s poudarkom na galerijskih prostorih MSUM-a. Medtem ko je to zgolj ena plat znanih stisk obrobnih umetniških praks in organizacij, zaradi katerih je obstoj tega festivala vsakič znova pod velikim vprašajem, pa ostaja še vedno zanimiva njegova osnovna usmeritev. Namreč prizadevanje za oživitev sodobnih zvočnih praks na presečišču zvočne umetnosti, glasbe, performansa in raziskovanja zvoka na ravni tehnoloških vmesnikov in orodij.

Če je Earzoom ravno s poudarkom na tehnični plati zvočnih raziskav vedno v nevarnosti, da zdrsne v past fetišističnih diskurzov o presečišču umetnosti in znanosti, tehnične inovativnosti in umetniške ideje, pa je v večjem delu tudi letos ponudil nekaj precej močnih nastopov, pravzaprav kar celotnih, tematsko zaokroženih večerov. Pri tem je osnovna programska teza, ki ji je sicer marsikateri izvajalec tako letos kot kdaj prej ušel, ta, da produkcijsko orodje in idejna zasnova festivalskih dogodkov nista zgolj v zunanjem odnosu, pač pa gre pri produkciji raje za iskanje njune notranje povezave. Vlogo tega je letos v večji meri pokril koncept Algorave – način, kako upravljanje računalniškega algoritma v realnem času vstopa v polje klubskih oziroma plesnih elektronskih muzik.

Med manj uspelimi festivalskimi dogodki bi predvsem zaradi zagat tovrstnega povezovanja tehnoloških rešitev in umetniške izvedbe izpostavili dva. Uvodni večer je v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma otvoril Andrew McPherson, ki je z elektromagnetno preparacijo klavirja s pomočjo računalniškega programskega vmesnika oblikoval nov instrument in ga po kratkem nastopu obiskovalcem tudi ponudil v ogled. Drugi manj uspeli dogodek je bil nastop Ulle Rauter dan kasneje v MSUM, ki je v elektronski vmesnik spremenila površino lastnega telesa. McPherson je v odnosu do prepariranega klavirja predvsem udejanjal idejo o tehnološkem preseganju tradicionalnih omejitev klasičnega instrumenta, vendar je ta ideja dejansko mnogo starejša od vseh pripomočkov, ki jih je pri tem uporabil. V drugem primeru pa je bil rezultat na meji med izredno prijetnim glasbenim nastopom in telesno-zvočnim performansom, vendar si je žal umetnica, tudi spričo prepričljivega petja, za vse skupaj vzela premalo časa. Nastop Ulle Rauter bi tako postavili za enega od biserov festivala preprosto zaradi izkazanega glasbenega občutka, pri čemer pa je sama svoj nastop skrčila na zgolj nekaj predstavitev svojih instrumentov.

Če je Earzoom ravno s poudarkom na tehnični plati zvočnih raziskav vedno v nevarnosti, da zdrsne v past fetišističnih diskurzov o presečišču umetnosti in znanosti, tehnične inovativnosti in umetniške ideje, pa je v večjem delu tudi letos ponudil nekaj precej močnih nastopov, pravzaprav kar celotnih, tematsko zaokroženih večerov.

Med uspelejšimi posameznimi nastopi je vredno izpostaviti japonskega performerja Adačija Tomomija, poznavalca nekaterih osrednjih glasbenih tokov evropske moderne ter izvajalca na področju zvočne poezije in svobodne improvizacije. Za zaključni nastop prvega večera festivala je Tomomi združil predvsem slednja dva tokova in pri tem dosledno zapustil muzejske težnje, kakršne smo pri nas že večkrat lahko spremljali s strani še enega izvajalca zvočne poezije, Jaapa Blonka. Odsekane in hitre vokalne preskoke je Tomomi dodatno manipuliral z vrsto na oblačilo pripetih vmesnikov in efektov, ki jih je v izrazito telesnem in nezveznem nastopu vpel v svoje izvajanje improvizirane zvočne poezije. Nastop Irene Tomažin na glasu in Tima Blechmana na računalniku je potekal v veliko bolj klasični maniri. Pri tem je Irena Tomažin opustila podobo, v kateri jo že dodobra poznamo skozi njen solo projekt iT. Odsekano brnenje vokalistke je ohranjalo zgolj slutnjo prepevajočega glasu, v duetu z računalniško manipuliranim šumom pa je nastopajoča v svojem sprehodu okoli občinstva upoštevala akustične danosti prostora. Drugi festivalski večer je sicer otvoril Brane Zorman, eden od pionirjev domače elektronske klubske godbe, ki že več kot desetletje deluje v kontekstu multimedijskih umetnosti. S projektom Hidden Materia 3 se Zorman loteva prevajanja slike v zvok, s tem da je vsaj na preteklem nastopu sliko zadržal zase in je koncept te interakcije ostal zastrt oziroma prepuščen predhodni predstavitvi, torej udeležencem dnevnega festivalskega dogajanja v obliki prezentacijskih intervencij.

Nekoliko večji obisk je Earzoom doživel tretji dan, ki je bil v celoti posvečen principu live-codinga; v bolj hudomušnih ali interaktivnih inačicah smo se z njim seznanili že na lanski razširjeni ediciji oziroma mednarodni konferenci ICMC. Povedano laično, live coding zvoku dodaja slikovno komponento, ki je, delno ali v celoti, vpogled v ukazno vrstico na računalniškem monitorju izvajalca. Ta z ukazi v živo usmerja zvočno dogajanje, s čimer dobimo, resda le delen, vpogled v produkcijski proces izvajalca za računalnikom pa tudi vtis o improvizirani naravi nastopov. Thor Magnusson je posegel po tem načinu že na svojem prvem nastopu dan poprej, ko je v krožni grafični podobi prikazal zvočno dogajanje kot širjenje in oženje ter dodajanje in odvzemanje plasti zvočnega spektra oziroma kot naključno sprožanje zvočnih dogodkov skozi naključna srečevanja nekakšnih grafičnih sprehajalcev. Tovrstno spreminjanje barve zvoka ob hipnih poudarkih je na prvem nastopu še prepuščal naključju in določenemu neredu, medtem ko je na drugem nastopu v podobno zasnovo vtisnil ritmičnost ter nas tako vpeljal v večer bolj ritmično, če ne kar plesno zasnovanih nastopov.

Algorave, ki že na ravni poimenovanja to ritmičnost postavlja v navezavo na klubsko plesno (sub)kulturo polpreteklega obdobja, med betonskimi stenami galerijskega prostora sicer ni premaknil občinstva v bolj živahno gibanje, a tega sama izvedba niti ni vzpodbujala. V približno polurnih nastopih s poudarjeno ritmično osnovo je vseeno prihajalo do občasnih prelivanj in ritmičnih zamikov, zvočno verjetno še najbolj bogatih v noise in industrijskih zvokih pri skupnem nastopu v Angliji delujočih umetnikov Yaxuja in xnama.

Ritmični poudarki so še bolj odzvanjali na zaključni dan festivala, le da je pri tem glavni vmesnik ali instrument postala svetloba. Zelo nazorno in igrivo v primeru sistema drive mind Hideyuki ENDO-ja, v katerem je s pomočjo loma svetlobnega žarka v steklenih objektih možnost poigravanja z ritmičnimi vzorci ostala odprta tudi za posege radovednih obiskovalcev. Precej bolj agresivna je bila zvočno-vizualna komponenta v kombinaciji stroboskopske luči in zvoka v zaključnem nastopu Ryana Jordana, čigar navezave na techno kulturo so v teku festivala postale še najbolj nedvoumne in očitne.

Živahen ni bil le zaključni nastop, pač pa tudi predhodni del zadnjega dne festivala. Najprej po zaslugi nastopa oziroma predavanja Camerona Bobra, basovskega pevca in še enega »domačina«, kajti Cameron zadnja leta deluje v okviru mariborskega multimedijskega centra KIBLA. V svojem predavanju je skozi navezavo na antično kiparstvo in glasbo starega veka izpostavljal mikrotonalnost kot pozabljeno, a skozi sodobne elektronske zvočne prakse ponovno zelo izpostavljeno tonsko komponento. Pri tem se ni zanašal le na lastne odpete primere, pač pa tudi na kasnejši nastop domačega akademika mlajše generacije Simona Penška. Ta je vsaj za laični pogled obljubljal poseg, podoben pristopu Andrewa Mcphersona, saj naj bi z elektromagnetnimi vmesniki ravno tako opremil klavir; vendar je pri tem izkazal nekoliko večjo iznajdljivost in tudi smisel za svoje orodje, ko se je zaradi okoliščin moral zadovoljiti z nastopom na električni bas kitari. V nastopu Simona Penška je tako veliko bolj do izraza prišla predvsem mikrotonalna razsežnost zvoka, pri čemer se izvajalec ni toliko zanašal na klasično formo kompozicije, temveč je pustil tonom, da so odzvanjali v dolgih zvočnih intervalih.

Za konec povejmo, da postaja vizualna razsežnost dogodkov znotraj festivala Earzoom bolj in bolj izpostavljena, četudi ne nujno na ravni zasnove; gre namreč prej za bolj stransko posledico predvsem produkcijskih postopkov posameznih ustvarjalcev. Po drugi strani je letos festivalsko dogajanje precej poživila njegova vmesna rdeča nit, to je koncept live-codinga in algorava. Ta dva koncepta, ki na sami zvočni ravni nenazadnje niti ne ponujata vedno kakih inovativnih rezultatov, nista tako zanimiva zaradi dostopnosti ali všečnosti glasbe, temveč prej zaradi igre in skupnosti. Na ravni izvajalca namreč igra ali igrivost pomeni predvsem način, kako se ta v svojih instrumentalnih snovanjih približuje glasbeni improvizaciji, s tem da pri tem pridobi povsem drugačno naravo od tistih glasbenih praks, ki jih sicer umeščamo pod oznako »svobodne improvizacije«. To še toliko bolj velja za primere, ko je izvajalcev več. Na drugi strani pa gre za skupnost glede na vpogled v samo produkcijsko plat izvedbe, kolikor se pri tem glasbenik od skrivnostnega »človeka za laptopom« spremeni v zgolj element dogajanja, ki mu publika zlahka sledi.